BOŽIČNA - NARODNOZABAVNA

GLEJTE, PRIHAJA!

Prispevek na TV Exodus, krščanski televiziji ob TV misijonu v adventu 2012

Glejte, prihaja!

Mir in dobro!

Drage gledalke, dragi gledalci TV Exodus, naše krščanske televizije. Res lepo je, da jo imamo – za mene osebno, pravi čudež. Koliko lepih besed in pesmi o Bogu moremo slišati vsak dan in si tako svojo dušo napolniti z dobrim in svetim. Prvi čas Cerkvenega leta se bliža koncu, saj nas samo še par dni loči od Božiča. Naj besede, ki vam jih želim podati, pomagajo pri sami pripravi in tudi praznovanju božičnega praznika. Bog po teh močnih časih, in advent je eden izmed takih časov, močno posega v naša življenja. Želi nam podariti VEČ; želi, da se kot njegovi otroci spreobrnemo, postanemo drugačni. Nihče nam ne more dati tega kot naš Bog Oče, ki je poslal svojega Sina na ta svet, da ga odreši in da se mi lahko po Jezusu zveličamo. Ni je na tem svetu poti, ki bi jo nekdo prehodil, kot jo je prehodil sam Bog in to zame, zate, za vse nas, da bi bili srečni, oziroma odrešeni. Pot Boga je od Božiča do Velika petka v vstajenje ali kot nam govori umetnik po enih zelo zanimivih jaslicah: „Iz jaslic prihaja, s križem odhaja, na oltarju pa z nami ostaja Emanuel - Bog z nami.“

Kakor na adventnem venčku počasi zagorijo štiri svečke, tako je tudi to razmišljanje sestavljeno. S pomočjo božje besede, odlomkov evangelija, se želim približati skrivnosti Božičnega praznika in ob tem začutiti veselje in upanje, ki ga Prihajajoči iz višav prinaša.

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo,

pijanostjo in skrbmi za to življenje

in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.

Prišel bo namreč nad vse prebivalce po vse zemlji.«

Lk 21,34-35

S temi besedami evangelija je zarezala v naše srce božja beseda prve adventne nedelje. Božja beseda, ki nam v teh kratkih dnevih pred Božičem govori, da se je potrebno pripraviti, da je potrebno čuti, skratka vse je potrebno urediti in postoriti, da bo imel tisti, ki prihaja, prostor. Kristjan je adventni človek ali pa ne uresničuje svojega poklica. To pomeni, da smo v nenehnem pričakovanju, v nenehni pripravi na prihod Njega. Sicer ne vemo kdaj pride, vemo pa, da zagotovo pride. Ne vemo, kako bo prišel, vemo pa, da bodo predhodna znamenja. Sveto pismo govori o potresih in povodnih, skratka močni naravni pojavi so pokazatelji, da Gospod prihaja. Vendar, pravi evangelij ob začetku adventa:

»Zato čujte in vsak čas molíte,

da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo,

in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,36)

Da Vas Gospod ne najde nepripravljene, polne strasti in zasvojenosti, polne človeškosti. Prvi Kristusov prihod se je zgodil ob njegovem rojstvu na ta svet in sprejetju človeške narave; drugi se dogaja danes po naših molitvah in sv. daritvah na oltarjih ter tudi po Božji besedi in zakramentih; tretji prihod pa se bo zgodil ob njegovem drugem prihodu, ko bo prišel v vsem veličastvu svoje slave, da odreši vse, kar je poklicano k odrešitvi. Marija je sprejela od angela sporočilo, da bo rodila Odrešenika sveta – Emanuela, kar pomeni Bog z nami.

Na drugi postaji adventa nam Janez Krstnik iz puščave vpije in govori s preroškimi besedami preroka Izaija:

»Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!« (Lk 3,4)

Nemogoče je pričakati Odrešenika in pri tem osebno nič postoriti za to. Potrebno je spreobrnjenje srca, ki pripelje do drugačnega mišljenja in tudi ravnanja. Zato na tretjo adventno prihajajo k Janezu različni stanovi z vprašanjem.

Tisti čas so množice spraševale Janeza:

»Kaj naj storimo?«(Lk 3,10)

Vsakega Janez pouči, mu svetuje, da se naj poboljša v konkretnih dejanjih; lahko bi rekli, naj se poboljša v ljubezni do bližnjega. Kar pričakuje Jezus od nas je naše konkretno spreobrnjenje; niso dovolj samo obljube, da se bomo poboljšali, ampak naj naše življenje rodi tudi dejanja. Zgled dobimo v evangeliju četrte adventne nedelje.

Elizabeta je polna Svetega Duha

na ves glas vzkliknila in rekla:

»Blagoslovljena ti med ženami,

in blagoslovljen sad tvojega telesa! (Lk 1,41b-42)

Čudovit vzor v izpolnjevanju božjih povabil nam je prav Marija. Njen DA, naj se zgodi, se spremeni v obliko nesebične pomoči svoji sorodnici. Marija se ne zapre in ne čaka, kaj se bo zgodilo, ampak je njeno pričakovanje strežba in služenje drugemu, tistemu, ki najbolj potrebuje pomoč. Sorodnica Elizabeta jo je gotovo potrebovala zaradi njene nosečnosti v starosti. Marijina drža je drža poguma in vere, drža, ki kaže, da je naše krščanstvo še kako potrebno oplemenititi z dobrimi deli.

Advent, se na zadnjo - četrto adventno nedeljo prevesi v božični praznik Jezusovega rojstva

Angel pa jim je rekel:

»Ne bojte se!

Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo.

Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik,

ki je Kristus, Gospod«. (Lk 2,10-11)

Preprosti pastirji so prvi slišali o rojstvu Odrešenika, ki je prišel na ta svet; prvi so ga tudi videli in prvi počastili. Tisti najbolj preprosti in svobodni; neobremenjeni z kakršnimi koli predsodki se napotijo na mesto Odrešenikovega rojstva. Zelo pomembno je slišati angelsko oznanilo: Ne bojte se! To oznanilo naj bo klic tudi vsem nam, dragi bratje in sestre, drage družine, žene in možje, mame in očetje, starši in otroci. Prihajajoči Odrešenik je z nami in nam govori, da je vsak strah v našem življenju odveč. Stiske so bile in bodo, vendar s Kristusom so že premagane, potrebno je to samo sprejeti in vsak dan neomajno verovati. Današnjemu prestrašenemu človeku imamo kot kristjani veliko za povedati; še več, naj naša dejanja govorijo o pokončnosti in drznem koraku upati se braniti človekovo življenje za vsako ceno. Glede na to, da je človek današnjega časa doživel neslutene možnosti razvoja, je tudi dočakal največji napad na samega sebe kot takega, na življenje od spočeta do smrti saj v takšni ali drugačni obliki nad človekom visi meč smrti. Vsakemu posebej in vsem skupaj kličem: Glejte, prihaja! On, ki je življenje samo, ki daje življenje. Zato velja še enkrat angelski pozdrav na betlehemskih poljanah, ki naj seže do vseh domačih ognjišč: Ne bojte se! ODREŠENIK JE ROJEN, VESELITE SE!

Drage gledalke, dragi gledalci, prav vseh vas se more v tem trenutku Gospod dotaknit in vam podarit svoj mir. Ne verujte temu svetu, ki slepi in vabi na kriva poti. Verujte Jezusu, ki je resnica sama. Ne verujte ljudem, ki na hitro ponujajo zdravje in srečo, saj je naš Bog zdravnik naših duš in teles. On more nerodovitno telo napravit rodovitno. On more kruljavega pozdraviti, slepemu odpreti oči, gluhemu ušesa, nememu razvezat jezik, on, naš Bog more nekoga od mrtvih obuditi. Zakaj potem iskati drugega odrešenika in tolažnika. Zakaj zapuščati Jezusa in bežati k bioenergetikom, bralcem iz kart, kave in ne vem še le česa, zakaj verovati v nebesna znamenja in v njih zapisani usodi. Naša življenja so zapisana na Božji dlani in on nas vodi; niti las na glavi se ne more izgubiti brez njegove volje. Prepustite se našemu Bogu, izročite mu svoja življenja. Podarite mu čas v molitvi, branju Svetega pisma in obhajanju zakramentov, res, dopustite, da se vas on dodatke in da Sveti Duh napolni vse vaše delo od pet do glave. Začutite njegovo božansko moč. Bog, naš Oče, svojih otrok nikoli ne zapusti, vedno ga skrbijo, vedno želi,da bi bili blizu njega. Prav v tem trenutku, po teh mojih besedah, prihaja k Vam. Odprite svoja srca. Če čutite ovire: neodpuščanje, zamere, sovraštva – čimprej to odstranite, miselno ali še bolje, preko zakramenta svete spovedi. Kristjani imamo neverjetno moč, ki je močnejša od atomske bombe, to je sveta spoved. Prihajamo radi pred usmiljenega očeta, on nas čaka kot izgubljene sinove in hčere; za nas ima pripravljeno veselje in radost, ki ga želi izliti v naše srce. Drage gledalke, dragi gledalci, naj vas vse naš dobri Bog blagoslovi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha - AMEN

Blagoslovljen Božič voščim!

VIDEO POSNETEK NA TV EXODUS!

BAZILIKA - MESEČNIK ŽUPNIJE SVETA MARIJA - MARIBOR

LIST BAZILIKA

Želja in namen je, da izide v letu 2012/213 petkrat. Dvakrat je že zagledal luč sveta
 

1. za prvi november, praznik Vseh svetih

2. za Božič 2012

Mir in dobro!

BOŽIČNO- NOVOLETNO VOŠČILO

„ O korenina Jesejeva,...

pridi in nas reši,

nikar več ne odlašaj!“

Glej, devica je spočela in rodila sina
ki se imenuje Emanuel,
kar v prevodu pomeni Bog z nami.

Odrešenik je rojen, sprejmimo ga 

in ga v Letu vere oznanjajmo.

Srečno in zdravo ter 
blagoslovljeno 2013 želim!

p. Krizostom

Iz Slomškovega mesta Maribora

Zapis, kako gledam na župnijo, ki sem jo kot kaplan zapustil pred skoraj 10. leti, januarja 2003 in sem se letos 2012 ponovno vrnil v njo za kaplana.

Dragi vsi, ki berete vse te vrstice. Želim, da nad vsem, kar se dogaja v našem drugem največjem mestu drage Slovenije, v Mariboru, sije zvezda našega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Zakaj? Zato, ker prav njegova svetost v teh težkih in zmedenih časih kaže vsem nam pravo pot. Res ne zmoremo vsega sami, potrebujemo pomoč od zgoraj in priprošnjo naših svetnikov in Slomšek je eden takih; konec novembra smo zaključili tudi Slomškovo leto ob 150. letnici smrti tega pomembnega Slovenca. Ni bilo malo molitev izmoljenih na njegovem grobu, zato so duhovni sadovi zagotovo prisotni. Verujmo!

Na začetku meseca avgusta sem po slabih 10 letih ponovno prišel v pastoralnimi vinograd Mariborske nadškofije, ki se je v tem času razdelila na tri škofije, medtem ko mariborska dekanija ostaja še naprej nerazdeljena s 25 župnijami. Glede na statistko, ki ugotavlja starost duhovnikov, se je dekanija pomladila, saj je v samem mestu Mariboru kar nekaj mladih župnikov. Kar se tiče pastorale, se je število otrok pri verouku močno zmanjšalo in kar nekaj župnij ima pod 100 otrok, pa tudi pod 50, kot je to primer naše Matere usmiljenja. V desetih letih se je od vseh slovenskih mest iz Maribora izselilo največ prebivalstva, sem slišal po radiu. Kar se tiče gospodarskega in socialnega stanja pa je tudi znano, da je vzhod Slovenije močno v zaostanku z zahodom oziroma osrednjo Slovenijo. Zato se je zgodilo, kar se je zgodilo, da je ljudstvo odšlo na ulice. O posledicah protestov, ki so od vzhoda butnili po vseh Sloveniji, vsi veliko slišimo in beremo.

Zanimivo je tudi po 14 letih duhovniške službe ponovno priti za kaplana v župnijo, kjer si nekoč že bil in deloval; takrat otroci so danes mladinci, takrat mladi so danes nekateri že matere in očetje, pa tudi možje in žene; prenekaterega pa več ni, ker je odšel iz tega sveta. Bivalni prostori za brate so močno spremenjeni, saj smo zdaj vsi v prenovljenem drugem nadstropju 100-letnega samostana. Ostali prostori pa kličejo in čakajo na obnovo in tudi, da dobijo polno zasedenost; mnogo prostorov je žal neizkoriščenih. Severna in vzhodna fasada cerkve z zvonikoma je lepo obnovljena, tudi elektrifikacija cerkve, prenovljen glavni oltar, prenovljeni lestenci in še kaj kaže, da kljub težki situaciji bratje niso čakali, ampak so pridno delali. Res so ob tem nastali dolgovi, katere pa upamo, da bomo lahko v prihodnosti s skupnimi močmi province poravnali. Kar se tiče pastoralnega življenja, je z novim mladim župnijskim upraviteljem zavel nov veter; spodobi se in je pravično. Lahko bi tarnal in stokal nad malo ljudmi, predvsem na številom otrok, pa kljub vsemu upa proti upanju in močno nagovarja mlade, otroke in tudi starejše generacije; trudi se z župnijskim svetom ustvariti občestvo, kar pa je v teh časih in razmerah posebno težko. Ob nedeljah po pol 9. in 10. maši so tako ljudje povabljeni na hodnik, da se ob kavici in piškotih srečajo in pogovorijo. V velikem in zelo pestro sestavljenem župnijskem pastoralnem svetu je zelo živahno. Na misijonsko nedeljo so člani župnijskega pastoralnega sveta iz rok župnika prejeli dokument Pridite in poglejte, župnik pa je prejel od predstavnice ŽPS-ja svečo; tako smo kot župnija vstopili v leto vere. Dva mešana pevska zbora, župnijski in Ludamus kažeta, da je cerkveno petje v središču Maribora zelo razgibano in živo. Seveda v raznih skupinah niso ljudje samo iz naše župnije, ampak iz širše okolice, vendar sam kraj in Bazilika marsikoga nagovarjata, da rad pride in se vključi v skupine, še posebej pa v pevska zbora. Zadnje čase deluje v župniji tudi otroški pevski zbor, ki je že trikrat pogumno sodeloval pri sveti maši. Za starejše je bilo pripravljeno zelo lepo in doživeto srečanje z obiskom Sv. Miklavža; pri organizaciji so pomagali člani župnijskega pastoralnega sveta in študentje, ki bivajo v študentskem domu (trenutno jih biva 13). 

Frančiškovi otroci in mladina pa so pripravili za okrog 50 otrok, njihovih staršev in starih staršev prisrčno Miklavževo igrico. Bila je tudi maša za zakonske jubilante in zahvalna maša ob 10-letnici vodenja župnijskega pevskega zbora g. Francija Divjaka; ob tej priliki je kar nekaj pevcev prejelo župnijsko priznanje in zahvalo. Naši mladi radi pridejo in pomagajo pri različnih dogodkih v župniji; v kletnih prostorih samostana s p. Tomažem urejajo mladinsko sobo, nabrali so mah in sedaj pridno postavljajo jaslice; nekateri so tudi zavzeti skavti in so tako dejavni še na drugih področjih; tudi mlajši mladici jim pridno sledijo, se zanimajo in si želijo biti poleg in pomagati. Še bi naštel nekaj skupin; molitvena, biblični, mladi in manj mladi v poklicih, ki se zbirajo ob YOUCAT, Katekizmu za mlade, Frančiškovi otroci, FRAMA; kar pa se tiče osnovnošolskega verouka, pa smo zaradi manjšega števila veroukarjev prisiljeni razrede združevati, tako drugo leto 2013 ne bo prvega obhajila in tudi ne birme; birmanska skupina je sestavljena iz treh razredov (6., 7. in 8.) in je letos vstopila v dvoletno pripravo na birmo; pred kratkim so prejeli Sveto pismo.

Ne vem, kakšen vtis imate ob vsem prebranem. Ni lahko, vendar da se delovati v tem "mariborskem kamnolomu", ki je dobil tako ime že pred leti. Žal so se okoliščine tega kamnoloma v zadnjih letih razširile iz vzhoda proti zahodu naše dežele Slovenije. Od vsakega posameznika je odvisno kaj in koliko bo vložil truda in energije v pastoralno delovanje, predvsem pa koliko bo premogel osebne vere in zavedanja, da se da kaj narediti in premakniti na boljše. Saj smo nenazadnje poslani, da oznanjamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Naš starosta apostolskih misijonarjev v provinci p. Evgen to dobro ve in še kako dobro, navkljub 80. letom in čez, pogumno pričuje in deluje.

V provinci imamo kar nekaj bolnih in trpečih bratov; naš. p. Bogoljub že leto in pol daruje svoje življenje Bogu na oltarju bolniške postelje. Tako nas on in njemu podobni učijo bratske ljubezni in služenja, saj se nam prav po takih bratih Kristus najbolj približa ali Kristusa moremo najlepše spoznati. Čeravno smo frančiškani v Mariboru obdani z visokimi stavbami in je do nas zaradi potopnega valja in avtomatskih vrat dostop zelo težak, vas prisrčno vabimo, da nas obiščete. Kaj se dogaja pri nas, pa lahko preberete tudi na naši spletni strani http://www.bazilika.info/sl/main.html. V imenu "mariborskega kvinteta" bratov vas vse iz srca pozdravljam in kličem Bog vas živi in blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva.

P.s.

FOTOGRAFIJE:

- Obljube Frančiškovih otrok in mladine in 1. nastop otroškega zborčka - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/ObljubeFONedelja21102012?authkey=Gv1sRgCK6JqNDC9IruGQ 

 - Začetek leta vere - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/ZacetekLetaVereVZupnijiNedelja21102012?authkey=Gv1sRgCJPN7ZLHr9CwhwE
 

Še zadnjič pogled na minulo sobotno leto

(Zapis je za interna Poročilia frančiškanske province Svetege Križa)

S tem zapisom želim dati piko na i vsemu dogajanju, ki je za mano, vendar v srcu še odmeva. Kako ne bi ob vsem, kar sem doživel v letu, imenovanem sobotnem. Na zadnjem samostanskem kapitlju v Mariboru, kjer sedaj bivam, je v uvodnem duhovnem delu bil govor o začetni in trajni formaciji; in sedaj v sklopu začetne spada v času študija frančiškansko leto, v sklop trajne pa sobotno in tako imenovan moratorij, ki bi potreboval še malo razlage, da nam bi bilo bolj jasno, kaj je to. Katerokoli leto že je, najpomembnejše pri vsem tem je, da tisti, ki se v to leto poda, dobi nove izkušnje za prihajajoča leta; da si razširi obzorje in ob tem zraste kot redovnik in duhovnik. Sam sem bil torej v sobotnem letu nastavljen v bratstvo na Brezje; od tam pa sem šel na dvomesečno izkušnjo v Sveto deželo in še dva meseca sem preživel med sobrati v Avstraliji. V tem zapisu želim predvsem po točkah napisati „pridobitve“ svojega sobotnega leta.

1. Življenje v bratstvu na Brezjah je bilo številno, saj nas je bilo 11, različnih starosti; med njimi je bilo tudi nekaj ostarelih in težko bolnih. Torej sem kot frančiškan bogatejši za izkustvo še enega bratstva, ki deluje v največjem marijanskem romarskem središču v Sloveniji. Tako sem izkusil množično spovedovanje, maševanje in pridiganje v nabito polni baziliki, srečevanje z romarji, blagoslavljanje avtomobilov in še druge stvari. Naj bo še enkrat zapisano: Dragi bratje na Brezjah, hvala Vam za vašo dobrohotno spremljanje v času, ki sem ga mogel preživel med vami.
2. Velik zalogaj sobotnega leta je bil sprejem naloge, da pripravim in vodim duhovne vaje za frančiškane na treh krajih. To nalogo sem sprejem kot enega izmed močnih izzivov v sobotnem letu. Hvaležen sem Bogu za to prelepo izkušnjo, saj sem se od nje veliko naučil in tudi veliko novega spoznal. Biti v vlogi voditelja je čisto nekaj drugega, kot biti priden poslušalec. Rad bi ob tem še dopisal, da sem hvaležen vsem sobratom za potrpežljivo sodelovanje. Vsak je lahko kaj dobil, če je hotel in bil odprtega srca.
3. November in december 2011 sem preživel v Sveti deželi, o čemer sem v Poročilih že pisal. Najprej sem v to deželo ponovno vstopil kot romar, kot drugo pa sem po vstopu močno začutil in spoznal delovanje frančiškanov v kustodiji Svete dežele. Veliko sem si privoščil molitve in premišljevanja; tudi maševanja na najbolj svetih krajih, kot je Božji grob in Kalvarija. Še posebej mi ostaja v srcu in spominu tedensko bivanje med sobrati ob Božjem grobu in en teden življenja s sobrati v Nazaretu v času, ko smo obhajali slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Sveta dežela mi je dala veliko in zato prebivanje v njej štejem za vrhunec sobotnega leta, čeravno so bili vsi momenti, tudi tisti, ki jih še bom sedaj popisal močni in doživljajski.
4. Dobra dva meseca sem preživel med sobrati frančiškani in rojaki Slovenci tam doli pod južnim križem v Avstraliji. Tudi o tem ste že brali, vendar naj še enkrat zapišem, da so me povsod zelo odprto sprejeli. Še posebej mi bo ostalo v spominu praznovanje Velike noči v Melbournu pri p.Cirilu in misijonarki Mariji. Seveda so se tudi drugi bratje močno potrudili, da bi mi pokazali in razložili, kako pastoralno deluje med Slovenci. Glede na velikost dežele, petega kontinenta, sem videl le košček, doživel pa ogromno. Na tem mestu naj pod to točko zapišem, da sem pisal dnevnik v Sveti deželi, kakor tudi v Avstraliji, kjer ni zapis za vsak dan, ampak za skoraj vsak dan; če se je le kaj omembe vrednega zgodilo. Spoznavati izseljeniško pastoralo in se vživljati v njihove življenjske zgodbe je resnično zelo lepa življenjska izkušnja; še posebej, če gledamo s strani duhovnika in redovnika.
5. V sobotnem letu sem prebral kar nekaj knjig in veliko molil in premišljeval. Tako sem si ob vsem doživetem nabral novih telesnih in duhovnih moči.

Vsakemu, ki čuti, da bi rabil podobno leto svetujem, da se opogumi in prosi zanj. Naj si naredi okviren načrt in se z Božjim blagoslovom in dovoljenjem predstojnikom v to leto pogumno poda. Še enkrat hvala provinci in vsem dobrim ljudem za vse, kar sem prejel in je bilo potrebno, da je to leto uspelo na vseh področjih. Letošnji Božič bo spet slovenski, lani pa sem ga praznoval v samem Betlehemu. Slava Bogu na višava in mir na zemlji vsem ljudem.

NA DANAŠNJI DAN PRED ENIM LETOM

8. december 2011

Pred enim letom mi je bilo dano biti na kraju, KJER JE BESEDA ČLOVEK POSTALA.

Kakor smo pričeli slovesno praznovanje Brezmadežne s prvimi večernicami, tako smo nadaljevali s hvalnicami samega praznika ter tudi s sveto mašo, ki je bila seveda zaradi slovesnega praznika kar nekaj minut daljša. Bogu v slavo, predvsem pa k Bredmadežni Devici Mariji, so se danes preko celega dneva dvigale naše molitve in prošnje. Bog si je namreč zamislil ta svet lep, dober in pravičen, zamislil si je brezmadežnega človeka, ki bi bil krona stvarstvu. Vendar svobodna volja podarjena človeku in s tem tudi možnost, da človek zlorabi svobodo, je skalila prvotni Božji načrt. Bog človeka ne zapusti in ga naprej ljubi, z njim sklepa zavezo, mu pošilja vodnike: očake, preroke, kralje, sodnike, zadnjega med preroki Janeza Krstnika in slednjič, ob dopolnitvi časov, pošlje svojega Sina, kateremu pripravi prostor za utelešenje pod srcem izvoljenke, dekleta iz galilejskega mesta Nazaret. To dekle, Marija po imenu, sprejme od angela Gabrijela pozdrav in sporočilo pomembno za ves svet, da Bog želi, da sprejme Božje Materinstvo, kajti Božji duh jo bo obsenčil in spočela bo Božjega sina. Kako, na kakšen način, če nima moža… strah in negotovost preplavita Marijo, vendar naposled polna vere in milosti odgovori angelu FIAT, zgodi se mi po tvoji besedi. V tistem trenutku je Bog Beseda postala človek; Bog si nadene podobo umrljivega in ranjenega človeka. Bog, kot stvarnik, izbere Marijo, ki kot nova Eva s svojim odgovorom Zgodi se, pomaga odrešiti ta svet, zato postane soodrešiteljica. Vendar pred vsem tem, čisto na začetku, pa je neubesedeno in neizgovorjeno dejstvo, vendar že od prvih krščanskih časov v veri sprejeto, da je bila Marija zaradi tako velikega življenjskega poslanstva in naloge, ki jo je sprejela, obvarovana vsakršnega madeža in izvirnega greha. Ona kot taka je mogla in je rodila Božjega Sina Boga. In še nekaj je pomembno: ona je kot druga Eva v nasprotju s prvo Evo, kači - hudiču strla glavo. Marijina brezmadežna noga je stopila na kačino glavo in jo strla. Torej je greh uničen po Mariji z Božjo močjo. Od takrat naprej tudi jaz, kristjan, imam moč streti moč greha sebičnosti, ki je v meni. Potrebna je samo vera in zaupanje v Marijino in Božjo moč. Sam tega ne zmorem, s pomočjo Boga po Mariji pa mi to zagotovo uspe. Današnji praznik je torej pomemben v razumevanju odrešenjskega načrta, ki ga ima Bog s človeštvom, tudi za razumevanje greha in vsega hudega, kar nas teži. Naš trud in prizadevanje delata ta svet lepši, naši medčloveški odnosi postajajo prijaznejši in nenazadnje osebno smo srečnejši in bolj polni Svetega Duha.

Moliti in razmišljati o teh skrivnostih na kraju, kjer je Beseda postala človek, v Marijinem Nazaretu, je resnično milost in dar od Boga, za katerega sem neizmerno hvaležen. Moja želja je, da izmoljena milost nikoli ne izgine, ampak mi da moč za nove podvige v smeri nove evangelizacije in osebnega spreobračanja k Bogu. V tem duhu sem tudi danes molil in prosil v svojih molitvah. Med drugim tudi zvečer ob 20.30, ko smo imeli enourno adoracijo, molitve pred Najsvetejšim. 

Kako je potekala in kaj sem ob tem razmišljal povzame naslednji zapis:

SREDI MED NAMI

Čutiti bližino nekoga je zelo lepo in spodbudno, še posebej, če moreš kot vernik čutiti bližino Boga, na katerega se obračaš. Vsak četrtek za eno uro, od 20.30 do 21.30, je v baziliki Gospodovega oznanjenja v Nazaretu molitev pred Najsvetejšim za vse ljudi dobre volje iz Nazareta, ki verujejo v živega Boga, delujočega po zakramentu presvete evharistije, katero jo kristjani pred izpostavljenim Najsvetejšim premišljujemo. Tako sem bi navzoč pri dveh takih molitvah, druga je bila na dan slovesnega praznika Brezmadežne. Vseh molivcev nas je bilo okrog 200, lepo razporejenih okrog oltarja pred votlino Gospodovega oznanjenja. Skupina mladih, ki prihajajo pretežno iz Brazilije in imajo ime ŠALOM, so lepo vodili pesmi, med molitvijo so štirikrat bili tudi razni odlomki v štirih različnih jezikih: italijanščini, arabščini, angleščini in španščini. Med izbranimi teksti je bil prebran tudi evangelij prazničnega dne, ki govori o oznanjenju Devici Mariji in ob koncu so bile še prošnje za vse potrebe. Molitev je bila sklenjena z blagoslovom z Najsvetejšim; pater, oziroma duhovnik, ki vodi molitev, potem ponese monštranco z Jezusom še okrog ljudi in jih na vsake toliko blagoslavlja; lepo in zelo globoko. Zbrati se pred Njim in čutiti, da je on sredi med nami. O tem sem premišljeval. Z nami pa je bila na poseben način navzoča Devica Marija, ki je iz vzvišenega prestola zrla na nas, z nami molila in se veselila. Pričakoval bi ob vsem lepem, da bi zapeli tudi kakšno veselo slavilno pesem, vendar so tudi umirjene blagodejno delovale na človekovo srce, ki je polno skrbi in težav prišlo pred živega Boga, da On odvzame vse hudo in nam podari svoj mir. Potrebne so nam take in podobne molitve v današnjem tako hitrem in spreminjajočem se času, polnem raznih dogodkov, ki nas čestokrat vznemirjajo in begajo. Njegova bližina in navzočnost sredi med nami nas tako umiri. Jezus v presvetem zakramentu, ostani vedno med nami.

Bogu po Mariji HVALA za neizrekljive podarjene milosti današnjega dne.

ŠALOM.

p. Krizostom

OB 26. OBLETNICI DUHA ASSISIJA

O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir!

na Ptuju pri minoritih v proštijski cekvi sv. Jurija -  sobota, 27.10.2012

Dragi vsi: na kratko in po Frančikovo povedano, bratje in sestre v Kristusu!

Večina od vas ste skupaj že skoraj dve uri z enakim namenom, da molite za MIR, saj je danes spominski dan, ko je bl. papež Janez Pavel II. v Frančišovem mestu Assisiju leta 1986 zbral predstavnike različnih veroizpovedi, da so skupaj molili za mir; to je bilo torej pred 26. leti. Ta dan je rodil Duha Asisija, ki nas Frančiškove brate in sestre povezuje in zavezuje, da se srečamo, ponekod vsak mesec 27., drugod pa vsaj enkrat na leto, na obletnico tega velikega asiškega srečanja, da skupaj kot ena družina molimo in prosimo za mir – eno najdragocenejših vrednot, po kater hrepeni vsak človek. Lahko bi dejali, da to ni prva izmed vrednot, je pa sad drugih, ki so prav tako potrebne; naprimer ljubezni in odpuščanja, medsebojnega razumevanja in sprejemanja, darovanja in žrtovanja – kjer je vse to, tam je mir.

Naslov temu razmišljanju sem dal: O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir! Povzel sem Jezusove besede, izrečene, na Oljski gori, ko je bil s pogledom uprt na tempeljsko ploščad in ob tem močno v srcu začutil potrebo po miru. Saj je vedel za mnogo razprtij me svojimi rojaki; pa ne samo v tistem času, ampak kot prerok je videl razprtije tudi v prihodnosti, katere bodo pripeljale do uničeja templja in različnih prepirov, celo vojn na tem svetem kraju Jeruzalemu. Kaj bi morali storiti prebivalci Jeruzalema, pa niso? Niso sprejeli Jezusa kot odrešenika, oziroma niso se hoteli spreobrniti. Raje so hodili po svoji poti namišljene pravičnosti, raje so se držali starih pravil in zapovedi, namesto, da bi sprejeli Jezusovo: Ljubi Gospoda z vsem srcem in mišljenjem, z vso močjo in dušo ter svojega bližnjega, kakor samega sebe. Prav ta Jezusova novost je bila za Jude najtrši oreh, ki ga niso bili pripravljeni streti.

In če se sedaj prestavimo v nas čas in recimo izberemo navišjo točko naše domovine, to je Triglav – 2864 m ter se iz te točke zazremo na sončno stran Triglava, na naše hribe in doline, mesta in vasi in ob vsem tem pomislimo, kaj se dogaja med nami in v nas, potem moremo tudi mir, kakor Jezus pred 2000 leti, začutiti v srcu: Kdaj boš slovenski kristjan končno spoznal, kaj ti je v mir. Kaj vse se bo moralo še zgoditi, kateri škandal, katera kriza, kateraa nesreča, ki nas bo spravila na kolena, da bomo sami pri sebi spoznali in doumeli pomen nove evanelizacije in pomen vere ter zaupanja v Boga. Zdi se, da je vse tako preprosto, hkrati pa vse tako težko in nemogoče.

50 let mineva od 2. vatikanskega koncila in 20 let od izdaje modernega Katekizma Katoliške Cerkve – zaradi teh dveh obletnic v tem mesecu razglašeno leto vere, ki je en sam klic vsem nam k spreobrnjenju in spoznaju, kaj ti ali nam je v mir. V teh dneh je naš sveti oče Benedkt XVI. izrekel pomenljive besede: Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga Očeta, ki nas ljubi in je po svojem učlovečenem Sinu blizu vsakemu od nas. Pri veri ne gre preprosto za razumsko sprejetje resnic o Bogu. Vera nam daje gotovost, ki presega vsa tehnična in znanstvena spoznanja. Verovati pomeni srečati se z Bogom in se mu prepustiti kot otrok. Vera je nadnaravni dar. IN ŠE : Nemogoče je verovati brez milosti in brez notranje pomoči Svetega Duha. Vera je dejanje, po katerem naš um in srce rečeta „da“ Bogu. Ta „da“ spreminja naše življenje, mu daje smisel in ga obnavlja. Ob tem je spomnil vero očaka Abrahama in Marije iz Nazareta. OB KONCU AVIDENCE na trgu Svetega Petra pa je papež povedal: da naš čas zahteva kristjane, ki so odprti za Kristusa, za rast v veri ob prebiranju Svetega pisma in prejemanju zakramentov. Bodite kot odprte knjige, ki pripovedujejo o izkušnji prerojenega življenja v Svetem Duhu, v občestvu z Bogom, ki nas ohranja in nam kaže pot življenja, ki se nikoli ne konča. Ni kaj za dodati ob teh izrečenih papeževih besedah; enostavno je treba misel še in še brati ter premišljevasti, ob tem pa si želeti tudi po teh besedah zaživeti.

Dragi vsi tukaj zbrani. Verjemem, da ste goreče molili v teh minutah, tudi verjamem, da boste še naprej molili. Prav molitev je tista sila, ki nas spreminja, ki nas dela ponižne in odprte za Boga. Kako ne bi bili veseli in srečniter ponosni, ko pa imamo tako velika vzora v molitvi in predanosti Bogu; to sta sv. Frančišek in sv. Klara. Njuna duhovnost je duhovnost Jezusa Kristusa, saj sta bila oba zarta, še več zaljubljena v Njega in to od pet do glave in od glave do pet - s celim telesom. Kriza srednjeva veka je kot vemo rodila velike svetnike in prepričani smo lahko, da bo tudi današnja kriza rodila obilo bratov in sester, ki bodo temu svetu, po vzoru sv. Fračiška in sv. Klare prinesli Duha Assisija, ki se kaže v treh stvareh, katere je naglasil tudi bl. Janez Pavel II. v Asssiju pred 26. leti:

• vztrajati v molitvi, kar pomeni biti pred Bogom vsak dan in živeti iz vere v Boga kot romar;
• vztrajati v tihoti: to pomeni, da dajem prednost poslušanju in ne prepiru; torej dajem prednost drugemu in ne svojim sebičnim željam;
• in še tretja stavr, to je vztrajati v postu; da se znam odpovedati imeti; Jezus nam kliče: Kdor se ne odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj, ni mene vreden.

Torej odgovor na stanje v katerem smo je v teh treh stvareh Duha Assisija: vstrajanje v molitvi, tihoti in postu. In te stvari rojevajo mir.

Janez XXIII., ki je dobil vzdeve „Janez dobri“ in je sklial II. vatikanski koncil, je med drugim izrekel tudi besde: „Če bi mi s svojim življenjem dajali svetel zgled, bi komaj še bilo potrebno učiti in poučevati druge ljudi o veri.“

Kaj to pomeni? Preprosto to, da če bi škofje in duhovniki, pa tudi dragi starši bili v veri zgled s svojim življenjem, potem ne bi bilo potrebno veliko razlag, pridig in pisem o veri, saj bi z vero pričali in učili kaj je vera. Zato se potrudimo, da bomo po vzorur sv. Frančiška in Klare vsi posajali pričevalci vere, vere, ki rojeva sreobrnjenje in mir.

SPOMIN NA S. JOZEFINO DODIĆ FBS

K Bogu Stvarniku je odšla s. Jozefina Dodić

V sredo, 10. oktobra smo se na brezjanskem pokopališču, še prej pa s sv. mašo v baziliki Marije pomagaj na Brezjah, poslovili od sestre Jozefine Dodič, ki je pripadala redu slovenje-bistriških sester Brezmadežnega spočetja. - SBS. Sestra Jozefina se je rodila na Kosovem leta 1951 in je za rakom umrla v starosti 62 let. Bolj kot njen življenjepis je pomembno to, kakšno smo poznali in kakšno nam jo je podaril dobri Bog.

Sam sem na nazarski hribček Marije Nazaret v Nazarjah začel zahajati morda kakšno leto ali dve preden je tam pričela svoje 15-letno redovniško služenje s. Jozefina. Njen delovni prostor je bila kuhinja, kjer se je izredno dobro znašla in od koder so prihajala same okusne jedi. Veliko časa sem kot najstnik, zadnja leta v osnovni šoli in celo srednjo šolo, preživel pri nazarskih frančiškanih, med katerimi izstopa p. Boris, ki je bil v Nazarjah 17 let, potem p. Leopold, br. Jurij, ki danes ni več frančiškan in še drugi. Vendar mi prej omenjeni trije ostajajo v najlepšem in najboljšem spominu. Poleg frančiškanov pa so na nazarkem hribčku delovale tudi slovenje-bistriške sestre Brezmaežnega spočetja: s. Jozefina, s. Ivana, s. Pavlina, s. Hermina, s. Marinka in s. Marjeta, ki mi prav tako ostajajo v spominu. No, s. Jozefina, ki je od prej omenjenih poleg s. Ivane že odšla k Bogu Starniku, pa ostaja posebej zapisana v mojem srcu. V „njeni“ kuhinji sem bil kot nekakšen kuhinjski muc, saj je večkrat potešila mojo najstniško lakoto. Spominjam se njenih tako imenovanih „vdovinih poljubčkov“, ki niso bili beli zaradi jajčnega beljaka, ampak so bili temni, ker s bili v njih orehi... zaradi temne barve torej „vdovini“. Spominjam se njenega izraza „Pri moji gruški“, kar je pri njej pomenilo, da nekaj bolj trdno drži. Od vsega pa je pri njej izstopala prijaznost in gostoljubnost. Kot je povedal p. Boris ob koncu pogrebne maše: „Nobeden ni šel iz nazarskega hribčka lačen in žejen. Sestra Jozefina je vsakega prijazno in z veseljem pogostila“. Nikoli ni bila slabe volje; njenih senc nismo poznali, v njeni kuhinji in kjerkoli je hodila in delovala, je vedno sijalo sonce. Tudi zadnjo leto v hudi bolezni je preko trpljenja in bolečine sijal žarek svetlobe in zaupanje v Boga. V Nazarjah je mnoge otroke in mlade poučevala tudi kitaro in s čudovitim glasom v cerkvi polepšala ljudsko petje.

Bogu sem danes hvaležen za s. Jozefino, hvaležen za njeno nesebično služenje, hvaležen za njeno prijaznost in nasmeh, ki je ogrel in navdušil še druge, ki smo jo srečevali. Naj nam dobri Bog nakloni po naših molitvah in tudi po molitvah pokojne s. Jozefine veliko takih redovnic in redovnikov, ki bodo znale in znali pokazati ljudem veselo in odrešenjsko krščansko vero.

Sobotni spomin

 

Morda ne bo prej miru v mojem srcu, dokler ne izlijem na papir besede, ki se mi porajajo ob mislih na minulo sobotno leto. Že je minilo skoraj 3 mesece, ko se je končalo, pa vendar nikoli ni prepozno napisati nekaj doživetih ob vsem, kar mi je bilo dano spoznati, videti, narediti, premisliti in še kaj...

Najprej gre zahvala ljubemu Bogu, da mi je dal pogum za odločitev glede leta, za katerega sem prosil. Potem hvala mojim predstojnikom, da so napisano prošnjo slišali in na njo pozitivno dogovorili. Hvala skupnosti bratov na Brezjah, ki so moje leto dobrohotno spremljali, se za mene zanimali in me spodbujali. Hvala vsem dobrim ljudem, ki so leto podprli z molitvijo, pa tudi z denarnimi sredstvi: to so naprej župljani Nove Gorice – Kapela, od koder sem odšel na sobotno leto, potem frančiškanska provinca, skupnost na Brezjah, komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih, Slovenci v Avstraliji pod vodstvom p. Cirila v Melbournu in ostalih patrov: Janeza v Adelajdi in v Valerijana in Darkota v Sydneyju; vsi našteti in še mnogi dobri ljudje so tako in drugače prispevali, da sem mogel preživeti res čudovito leto.

Večji del je popisanega na tem blogu, ki se je iz Sobotnoletnega bloga spremenil v Sveta vera bodi vam luč! Še mnogo več pa ostaja zapisanega in zaklenjenega v srcu, ki je hvaležno za vse.

Najprej je bila selitev iz Nove Gorice na Brezje, kjer sem se po dobrih dveh mesecih privadil na čisto nove razmere. Potem se poromal po Baragovi poti v Ameriko in Kanado. Na tem romanju je padla s strani našega komisarja p. Petra prošnja, da bi popeljal eno skupino romarjev v Sveto deželo; sam pa sem dodal drugo prošnjo, da po tem tedenskem romanju ostanem kar v Sveti deželi. Izgovorjena prošnja je rodila napisano in tako sem november in december preživel v Jezusovi deželi, kjer sem praznoval tudi Božič. Nekaj dni pred Novim letom sem prišel spet nazaj na Brezje, kjer sem si v dobrih dveh mesecih uredil pot v Avstralijo, kjer sem največ pomagal p. Cirilu ob praznovanju Velike noči, teden dni pa sem preživel tudi v Adelajdi pri p. Janezu in v Sydneyju pri patroma Valerijanu in Darkotu. Sredi Marijinega mesec majnika sem prišel domov in na koncu maja izvedel, da bom moral zapustiti čudovito Marijino romarsko pot Brezje in oditi v Maribor za kaplana.

Ob vsem pa ne smem pozabiti še zapisati, da sem v Sveti deželi in potem do konca na Brezjah napisal duhovne vaje za sobrate frančiškane, ki sem jih potem kar v treh terminih vodil: in sicer na Brezjah, v Nazarjah in na Sveti Gori. 

Leto, ki se je torej izteklo je bilo po vsem zapisanem zelo zelo pestro in razgibano. Hvaležen sem Bogu, da sem ga preživel zdrav in zadovoljen, kar je izrednega pomena za nadaljnje delo.

Še enkrat Bogu in vsem dobrim ljudem hvala. Želim si, da mi ta sobotna oaza daje moči in energijo za nadaljnje delo v Gospodovem vinogradu, kamor me bo poslal Gospod. 

Tukaj sem!

PONOVNO ZA KAPLANA V MARIBORU

Nagovor na 19. nedeljo med letom

ob ponovnem prihodu v Maribor za kaplana

Maribor - Sv. Marija, 12. avgust 2012

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni vsi, ki zahajate v to čudovito baziliko Matere usmiljenja, ki je včeraj obhajala 112. obletnico posvetitve. Lahko smo upravičeno ponosni na tako veliko in lepo cerkev sredi našega mesta, ki je letos evropska prestolnice kulture.

Vesel sem, da sem spet med Vami - nekaj mesecev manjka do 10 let, ko sem po 4 letih in pol odšel iz Vaše srede v dolenjsko metropolo Novo mesto; tam sem bil samo 2 leti in pol. Iz župnije, ko smo takrat imeli 150 otrok, sem prišel v župnijo s 500. otroki, kar je bil kar velik šok, vendar sem se na pestro pastoralno dogajanje zelo navadil in ko sem se navadil sem moral iti in to na Primorsko v Novo Gorico na Kapelo, kjer sem bil najprej 2 leti kaplan in 4 leta župnik. Poleg kar precej pastoralnega dela, smo na ogled znamenitih grobnic francoskih kraljev Bourbonov sprejemali številne turiste praktično iz vsega sveta. Zadnje leto bivanja v NG je bilo precej naporno, tudi telo je odreagiralo in v srcu sem čutil, da moram nekaj postoriti za sebe zato sem po posvetovanju zaprosil za leto, ki mu pravimo sobotno. Na prošnjo pa sem napisal, da bi rad v tem letu doživel za nekaj časa Sveto deželo in odšel v Avstralijo k p. Cirilu, ki je bil moj magister prva tri leta klerikata. Prošnja je bila ugodno rešena s pripisom, da grem na Brezje, kjer bom pomagal pri spovedovanju in drugih opravilih na tem največjem Marijinem romarskem svetišču v naši Sloveniji. Prišel sem v skupnost 10. bratov s katerimi sem se zelo dobro razumel. Samo en utrinek iz romarske poti; tam se namreč veliko spoveduje, mislim da se m spovedal ljudi za nazaj vsej 14 let in tudi za naprej; tukaj sme sinoči sedel v spovednici celo mašo in nisem spovedal niti enega, kar se na Brezjah ni zgodilo - ko sem tam sedel v spovednici med mašo, je vedno kdo prišel... spovednica in polna brezjanska bazilika ob nedeljah, včasih tudi med tednom, ostajata zapisana v srcu. Po nekje dobrih treh mesecih bivanja sem poromal za 14 dni v Ameriko in Kanado, kjer je deloval naš veliki misijonar Irenej Friderik Baraga; na to romanje sem si žele že več časa in v tem letu sem videl idealno priložnost, da se ga udeležim. Naš komisar za Sveto deželo p. Peter Lavrih mi je na tem romanju podal besede, če mu pripeljem konec oktobra en skupino Sveto deželo. Dejal sem mu, da je to mikavna prošnja, saj bi jaz po tem kar doli ostal. Tako sem napisal prošnjo predstojnikom za Sveto deželo in po ugodni rešitvi sem spremljal skupino romarjev v Izrael, bil z njimi cel teden po krajih Nove zaveze in zadnji dan so me pustili v največjem samostanu frančiškanske kustodije Svete dežele, Presvetega Odrešnika, kjer sme ostal dva meseca, s tem, da sem za nekaj dni podaljšal in bil deležen še Božiča v Betlehemu. Po vrniti iz Svete dežele, malo pred koncem prejšnjega leta, sem bil na Brezjah nekje dva meseca in v tem času sem si uredil vse, da sem odšel še v Avstralijo za dobra dva meseca, kjer sem bil v največ v Melbournu – tam sem pomagal p. Cirilu, Veliko noč; teden dni pa sem preživel tudi v Adelajdi in Sydneyu. Lepo je bilo delovati kot duhovnik med Sloenci na tem 5 kontinetnu; tako sem spoznal že 60 – letno delovanje frančiškanov v Avstraliji med Slovenci.

Če ste dobro sledili, ste mogli opaziti, da se je veliko dogajalo; posebej peetro in precej drugačno je bilo minulo leto, saj sem bil osvobojen vseh služb. Ob koncu sobotnega leta sem slutil in vedel, da bom moral iti iz Brezij; in ko so mi dodelili kaplansko mesto v Mariboru, sem jo z veseljem sprejel, saj poznam samo mesto in tudi veliko ljudi. Seveda pa so se razmere v teh 10. letih precej spremenile, kar pa velja za vse povsod. Drugače se moje srce še posebej domače počuti na Štajerskem; izhajam namreč iz Zgornje Savinjske doline, kjer živi oče, sestra pa je poročena v Novi Gorici, kamor se je pred dvema letoma in pol v varovano stanovanje naselili tudi mama.

Zdaj veste o meni zelo veliko, da sevam ne bo treba preveč zanimati in spraševati.

O doživetjih zadnjega leta, še posebej o izkušnji Svet dežele in Avstralije pa bom z veseljem kaj več spregovoril ob priliki.

Dragi bratje in sestre!

Današnja nedelja nam v Božji besedi sporoča misel, da je naš Gospod resnično dober, kar moremo spoznavati in tudi okušati. Prerok Elija je to doživel po izredni utrujenosti, ko si je po vsem hudem žele smrti, da ga preprosto ne bi bilo več; vendar Gospod Bog mu pravi: Vstani in jej!. Poslušal je Boga in v moči pripravljene jedi je potoval štirideset dni in štirideset noči. Jezus pa na v evangeliju govori, jaz sem kruh življenja... če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Vsakokratna evharistija, sveta maša nas torej spomni na večnost in da bomo mogli priti do tja nas Bog hrani z Božjo hrano, ki je sam Jezus. Kot Elija moremo tudi mi okušati in spoznavati Gospodovo dobroto. Še posebej pa potrebujemo Jezusa kot hrano pri vsakodnevnem srečevanju in sodelovanju z ljudmi, brati in sestrami v veri. Apostol Pavel nam v drugem berilu lepo naroča, kakšni naj bomo: „Naj med vami izginejo vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi Bog odpustil vam v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci...“

Čas, katerega živimo dandanes je močno izzivalen. Močno nas kristjane kliče, da se potrudimo živeti vero zares pričevalno, in to tako škofje, duhovniki kot verni lajki. Ne smemo se prepustiti mikom tega sveta, ki si želi, da mi ne bi bili sveti ampak enaki kot svet, da bi bili enakega mišljenja kot svet. Želim si, da bi imeli vsi skupaj dovolj moč in razsvetljenja od zgoraj, da bi znali in zmogli vsak dan pluti proti toku zavedajoč se, da nas spremlja Gospod in priprošnja Božje Matere Marije, ki jo mi tukaj tako lepo znamo klicati Marija Pomagaj. AMEN!

Po dolgem času spet

Vsi, ki me berete, prav lepo pozdravljeni!

Danes, 4. oktobra, na slovesni praznik svetega Frančiška Asiškega, sem se odločil, da  začeto delo v minulem sobotnem letu nadaljujem. Čez nekaj dni bo minilo dva meseca, ko sem zapustil Brezje in odšel za kaplana v Maribor v župnijo Sv. Marija.

Pripenjam galerijo fotografij, ki sem jih naredil na nedeljskem sprehodu po totem Mariboru.
https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/MARIBORNedeljskiSeptembrskiSprehod992012?authkey=Gv1sRgCKjE2p6g4_i_Ig

Mir in dobro!

Predstavitev knjige Pax et Bonum ali Mir in dobro

Mir in dobro skozi 50 let (1951-2001)

Ob več kot dvomesečnem bivanju v Avstraliji mi je p. Janez Tretjak v Adelaidi podaril knjigo z naslovom Pax et bonum, kar pomeni, kot vemo, po slovensko Mir in dobro. Knjiga, ki je kar precej debela in tudi težka, če moraš paziti na kilograme ob odhodu na letalo. Mimogrede, knjiga je ostala v Avstraliji, ker je bilo preveč kilogramov, sem jo pa našel v priročni knjižnici na Brezjah. Že po nekaj dnevih, ko sem prišel nazaj pod Triglav k Mariji Pomagaj na Brezje, sem jo vzel v roke in začel brati od prve do zadnje strani, po večkrat sem si pogledal številne črno bele fotografije. Zanimiv tekst in mnoge fotografije, poleg vsega pa še izkušnja dobrega dva meseca „avstralovanja“ me je dodobra priklenila k branju knjige, ki sta jo sestavili gospe Draga Gelt in Veronika Ferfolja, Slovenki iz Avstralije. Že sam naslov pove, da knjiga govori o sv. Frančišku. Ne neposredno, posredno pa zelo, saj predstavi 50-letno delovanje njegovih sinov – frančiškanov in hčera – sester frančiškank brezmadežnega spočetja, imenovanih tudi Slovenjebistriške sestre. Slednje so tam delovale res da polovico manj časa kot frančiškani do izdaje knjige, vendar so s svojim nesebičnim delom pustile močan in neizbrisen pečat med rojaki Slovenci v Avstraliji. Prenekatera solza in tudi bolečina je bila prisotna v srcu ljudi in tudi patrov, ko so morale oditi zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev. To se je zgodilo leta 1991 v Melbournu, zadnji dve sestri, s. Hilarija in s. Francka, sta bili v Sydneyu do leta 1997. Frančiškani pa so prišli v Avstralijo leta 1951 iz Amerike - to sta bila patra Beno Korbič in Klavdij Okorn.

Ko človek bere kratke življenjepise in predstavitve posameznih bratov in sester, more res začutiti pestrost karizem, ki jih Bog deli posamezniku in jih ta potem „vnovči“ preko vsakdanjega služenja ljudem. Bralec more lepo spoznati takratne težke razmere v Avstraliji in pogumne Slovence, ki so se lotevali najrazličnejših preizkušenj, na katere so naleteli na Petem kontinentu, kamor so se zatekli zaradi političnih ali ekonomskih razmer. Kot Frančiškov brat občuduješ svoje starejše sobrate v njihovi iznajdljivosti in tudi pionirskosti, kako in na kakšen način so to počeli. Dva sem že prej omenil; njuno začeto delo pa so nadaljevali in dopolnjevali p. Rudolf Pivko, p. Bernard Ambrožič, p. Filip (Inocenc) Ferjan in p. Odilo Hajnšek. Prav posebej pa je potrebno omeniti p. Bazilija Valentina, p. Valentina Jenka in p. Janeza Tretjaka, ki so končno vzpostavili skupnosti in s požrtvovalnimi Slovenci, ki so hkrati gradili svoje domove in še slovenske cerkve, postavili lepe in velike cerkve v Melbournu, Sydneyu in Adelaidi. Brez prvih patrov, ki so Slovence prvi nagovorili kot duhovniki Slovenci in jim delili zakramente in z njimi darovali svete maše v slovenskem jeziku, bi naslednjim patrom bilo zagotovo precej bolj težko. Knjiga seveda predstavi tudi ostale sobrate, ki so prišli pomagat trem stebrom (Baziliju, Valerijanu in Janezu!), če jih tako imenujem, na katerih še danes, če ne materialno pa duhovno stojijo slovenske skupnosti v Avstraliji. V prvih 50-ih letih pastoralnega delovanja slovenskega duhovnika med Slovenci v Avstraliji so v Melbournu delovali patri: Stanko Zemljak, Bernard Goličnik, Tone Gorjup, Niko Žvokelj in Metod Ogorevc; v Sydneyu pa patri: Lavrencij Anžel, Ciril Božič, Tomaž Menart, Filip Rupnik in nekaj mesecev, predenj je šel v Melbourne - po smrti p. Bazilija leta 1997 - tudi p. Metod Ogorevc. Knjiga predstavi tudi delo škofijskega duhovnika, ki je pomagal oskrbovati tisoče Slovencev, ki so se razselili po Avstraliji in tudi na otoku Tasmanija - to je gospod dr. Ivan Mikula. Omenjena pa sta tudi dva duhovnika, ki sta izšla iz avstralske slovenske skupnosti. To sta g. Edvard Sedevčič, sedaj upokojeni župnik v Sydneyu in g. Štefan Krampač SDB, župnik v Škofijah. V tem zapisu se bom omejil zgolj na delovanje frančiškanov, ki so seveda skupaj s sestrami, ki so bile tam, naredili ogromno delo. Lahko bi skupno delo bratov in sester označili kot evangelist Janez na koncu evangelija delo in poslanstvo Jezusa Kristusa: „To je samo nekaj od tega, kar je storili bratje in sestre v času 50-ih let, ostalo pa je mnogo nezapisanega, kar ne bi mogli popisati eno za drugim vse knjige sveta, ki bi jih bilo potrebno zapisati.“

Kaj mi še posebej ostaja v spominu ob branju raznih prispevkov in pričevanj posameznikov? Ostaja mi njihova pastirska ljubezen do slovenskega človeka in domovine in ne nazadnje ljubezen do Boga, od koder so jemali moč za pogumno delo v prostranostih Petega kontinenta. Kolikokrat so kot „Dobri pastir“ v Jezusovi priliki naredili z avtom ure in ure dolge poti, da so lahko bili slovenski kristjani deležni svete maše v slovenskem jeziku. Zavedali so se tudi, da če ne bodo Slovenci imeli slovenskega duhovnika med seboj ali ob sebi, se bo kmalu izgubil slovenski jezik in z njim kultura. Prav duhovnost, kultura in narodnost gredo z roko v roki pri delu izseljenskih duhovnikov in vseh njihovih sodelavcev. Ob tem je potrebno seveda pohvaliti tudi številne sodelavce, brez katerih slovenski duhovnik v Avstraliji ne bi bil uspešen tako kot je, prav preko njihove pričevalskih zapisov spoznaš ljubezen in spoštovanje do duhovnikov. 

Ob branju pa moreš začutiti, da ni bilo vse vedno samo lepo. Je bilo tudi kar nekaj podtikanj in sumničenj ter slovenske razdeljenosti, ki je doma še mnogo bolj prisotna kot v Avstraliji; vendar povsod je needinost rak rana občestvenosti. Bratje in tudi sestre so vse težave pogumno premostili in gradili mostove prijateljstva in medsebojnega razumevanja. Brez načrtnega druženja ob mizi kruha in vina, ki skoraj vedno sledi druženju ob Kristusovem oltarju, slovenski človek ne bi mogel ohraniti vere, kulture in slovenstva, kot ga je v teh 50. oziroma danes že 60. letih. Knjiga lepo predstavi tudi začetek slovenskega mladinskega koncerta, ki je bil najprej v Melbournu pod vodstvom p. Stanka Zemljaka in bo letos že 38. po vrsti. Lepo se vidi tudi ljubezen do Marije Pomagaj, ki je Slovence spremljala povsod. Patrov ni bilo strah govoriti po radiu, saj so na vseh središčih pripravljali radijske oddaje za Slovence, da se je tudi po radijskih valovih širila Kristusova blagovest, slovenska beseda in pesem. 

Da zaključim. Knjiga Pax et bonum – Mir in dobro je čudovit knjižni spomenik frančiškanom in sestram, ki so zrasli iz korenin sv. Frančiška in v duhu prav Frančiškovega pozdrava Mir in dobro delovali med rojaki Slovenci v deželi Svetega Duha, kot imenujemo Avstralijo. Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanima, kako in na kakšen način se je naša frančiškanska provinca spopadala z izzivi, ki jih je prineslo delo med Slovenci na Petem kontinentu. Iz tega, kar je zapisano, moremo tudi dobiti kakšno spoznanje, idejo ali navdih za prihodnost, ko se bo potrebno odločiti, do kdaj in na kašen način spremljati rojake v daljni deželi. Kako jih bomo dostojno pokopali ali kako bomo, če se lepše izrazim, dostojno spremljali rojake Slovence do končne asimilacije v avstralsko družbo. MIR IN DOBRO!

Zapis za avstralsko revijo med Slovenci - revijo MISLI

Avstralija – izkušnja, ki bogati in gradi

Razmišljanje za uvod

Dragi rojaki Slovenci in vsi, ki prebirate revijo Misli, ki obhaja častitljivih 60 let izhajanja - glede na praznovanje nove maše ali poroke je to biserni jubilej - prav lepo pozdravljeni! Tisti, ki prebivate pod Južnim križem, ste o meni že kar precej slišali, bodisi pri svetih mašah, osebnih pogovorih in priložnostnih srečanjih ali ko ste poslušali slovensko radijsko oddajo na radiu SBS ali 3ZZZ. Skratka, v dobrih dveh mesecih smo se mogli videti, slišati in brati. Minuli čas je bil v Cerkvi čas posta in praznovanja velike noči, sam pa sem temu praznovanju dodal še čudovite in nepozabne izkušnje preživljanja dela sobotnega leta med rojaki Slovenci, največ v Melbournu, po en teden pa tudi v Adelaidi in v Sydneyu. Na južni polobli se je pričela jesen, na severni, kjer je naša domovina Slovenija, pa pomlad. Vse te okoliščine in še druge so narekovale tempo ali ritem posameznim dnevom, ki so minevali zelo hitro. Marsikaj sem ali smo načrtovali, kar nekaj pa je bilo tudi nenačrtovanega, vendar je bilo potrebno sprejeti kot novo dejstvo. Bil sem poslan ali prišel sem v pomoč sobratu p. Cirilu, vendar je bilo zaradi njegove odsotnosti, smrt očeta in potovanje na Kitajsko, potrebno sprejeti vso odgovornost za izvedbo recimo pogreba ali nedeljskih svetih maš in še drugih dogodkov, ko sem kot duhovnik v vsej razsežnostih mogel opravljati svoj poklic; dvakrat sem ponesel poslednje maziljenje ali zakrament bolniškega maziljenja bolniku, enkrat v zgodnjih jutranjih urah, drugič pa zvečer; obakrat je bilo maziljenje resnično zadnje, čeravno ga kot kristjani ne bi smeli jemati kot zadnje, temveč kot pomoč v trpljenju in bolezni. Noben zakrament ni za smrt, ampak za življenje, tako je maziljenje, če je pač zadnje, za večno življenje in ne za smrt. No, pa sem že začel pisati o trpljenju in smrti. Vendar realno gledano je bilo v mojem času bivanja v Melbournu kar pet pogrebov in tri sem opravil sam, obiskal sem bolnike in jim prinesel tolažbo v zakramentih in besedi, z mnogimi preizkušanimi sem se pogovarjal, tako z oskrbovanci v Domu matere Romane in tudi drugod. Realnost, da se starost Slovencev v Avstraliji pač viša in je že v mnogih primerih med 70 in 80 let je pač takšna, in jo je potrebno sprejeti, pa naj bo to tisti, ki nosi križe let ali duhovnik, ki se srečuje s takimi ljudmi. Kljub včasih trpeči in bridki realnosti pa moramo biti kot kristjani polni optimizma in upanja, da je z nami Bog, ki nam pomaga. Bogu hvala, da moremo v njega verovati in tudi Bogu hvala, da so med vami rojaki Slovenci še vedno slovenski duhovniki, ki vam delijo zakramente in razlagajo krščansko vero ter skrbijo, da se ne izgubite v prostranosti vaše nove domovine Avstralije.

Srečevanja s Slovenci

Avstralija ponuja človeku tisto, kar potrebuje, da more uresniči samega sebe, da je srečen in da so ob njem srečni tudi drugi. Samo po sebi pa ne pride prav nič, to morete potrditi v večini vsi starejši rojaki, ki ste pred 40., 50. ali 60. leti prišli tako daleč od svoje domovine v upanju, da vam bo boljše. Ni tekel med, bilo je vse prej kaj drugega; rastlini, kot sta pelin in kopriva morda najbolj ponazarjata začetek bivanja več tisoč Slovencev in ljudi mnogih drugih narodov na začetku bivanja v tej veliki deželi. Pogumno ste se lotili spopadati z novimi izzivi v življenju. Hvala vam za vse zaupane zgodbe, ki mi jih je bilo dano slišati. Res sem v njih začutil veliko trpljenja, hkrati pa veliko volje in želje po življenju in uspehu; v veliki večini ste uspeli. Ohranili ste vero, ohranili ste prijaznost, ki sem jo mogel okušati in spoznavati na vsakem koraku. Vaša druženja po nedeljski sveti maši in ob raznih praznovanjih, tako državnih kot cerkvenih praznikih ali na festivalih kažejo, da znate praznovati in da znate v ta praznovanja še kako dobro vdihniti slovenskega duha. Mnogi ste obdarovani s čudovitimi darovi, s katerimi bogatite slovenske skupnosti v vseh krajih, kjer so razni klubi in seveda slovenski katoliški centri, ki jih vodijo frančiškani. Ostaja mi nepozaben spomin druženja z rojaki Slovenci na 13. Slovenskem festivalu v Slovenskem društvu Planica – Springvale v Melbournu: domačnost, sproščenost in spontanost so narekovali, da smo se vsi lepo počutili. Na drugo nedeljo v maju pa sem bil tudi na krajšem kulturnem programu ob materinskem dnevu – Mothers Day v Geelongu v klubu Ivan Cankar. Kolikokrat smo bili deležni skupaj s p. Cirilom in Marijo povabila na kosilo ali večerjo, ne bi našteval – hvala! 

Dotik Avstralije – mest in raznih znamenitosti

Naslednja izkušnja so številni ogledi mest, kot so sprehodi po Melbournu, Adelaidi in Sydneyu pa tudi krajši sprehod in vožnja po glavnem mestu Canberra. Z Marijo in p. Cirilom sem obiskal otok pingvinov Phillip Island, Great Ocean Road – obalo Dvanajstih apostolov, katero sem si ogledal tudi iz helikopterja, skupaj smo se sprehodili po lepi poti čez avstralski pragozd. Z Marijo sva po sveti maši v Wodongi drugi dan obiskala Snowy Mountains – Snežene gore, ko sem se mogel bolj sprehoditi kot povzpeti na najvišjo goro Avstralije - Mount Kosciuszko, visoko 2228 metrov; ustavila sva se tudi na velikih travnikih, polnih kengurujev in si ogledala hidro elektrarno. Gospod Bruno Pavšič iz Melbourna me je popeljal v hribe – Dandenong Ranges, kot se reče nekoliko višjim hribom na vzhodnem delu štiri milijonskega Melbourna, pa tudi do parka, kjer je mogoče hraniti kokije in druge ptice ter do vodnega rezervoarja Cardinia Reservoir. Z zakoncema Jožetom Rozmanom in Rožico sem obiskal kraje na polotoku Mornington Peninsula in si ogledal pelikane. Zlato pa sem v Ballaratu iskal z zakoncema Tilko in Valentinom Lenko. V tednu bivanja pri p. Janezu v Adelaidi sva si skupaj ogledala polotok Victor Harbor in živalski vrt v bližini. Lahko bi šla skupaj še kam, če ne bi Bog predvidel, da mora p. Janez za tri dni v bolnišnico, da mu vgradijo defribrator za srce. Dober in skrben sodelavec na misijonu v Adelaidi, gospod Jože Vuzem, me je peljal v zgodovinsko nemško vas Hahsdorf in na hribček Mt. Loggfty Summit, od koder se lepo vidi Adelaida, potem smo šli še v živalski vrt Monarto; drugi dan pa sva z Jožetom obiskala še velik zadrževalnik vode in si ogledala vinograde in vinarne v dolini Barossa Valley. Teden dni sem preživel tudi pri p. Darku in p. Valerijanu v Sydneyu. Z Darkom sva obiskala Blue Mountains – Three Sisters, zajetje vode Warragamba Dam, v nedeljo sva maševala doma v Merrylandsu in zvečer v 270 kilometrov oddaljeni Canberri in si drugi dan ogledala še mesto: parlament in stolnico, slovensko društvo in obiskala sva veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milana Balažica; na poti domov sva se ustavila še v Penrose Parku, kjer je veliko kapelic raznih narodov – tudi slovenska, osrednja zgradba pa je romarska cerkev Naše ljube Gospe Matere milosti s samostanom patrov pavlincev. En dan sva s p. Darkom obiskala tudi oba kluba v Sydneyu (Slovensko društvo Sydney ter Triglav Panthers Club) in hrvaški center s cerkvijo sv. Nikolaja Tavelića ter zadnji dan stolnico škofije Parramatta (zahodni del Sydneya, kamor spada tudi slovenski misijon v Merrylandsu), sydneyski olimpijski park in veliko pokopališče Rookwood. Seveda pa ne bom pozabil prvih dni po prihodu v Avstralijo, ko smo šli na romanje v Ta Pinu – Bacchus Marsh, uro vožnje zahodno od Melbourna, kjer je prav tako lepa slovenska kapelica, posvečena Sveti Družini in z lepim mozaikom Marije Pomagaj na pročelju. Vtisnil se mi je v spomin tudi park v mestu Daylesford, kamor smo se odpeljali iz Bacchus Marsha. To pa je samo nekaj od vsega, kar mi je bilo dano videti v dobrih dveh mesecih. Pri vsaki stvari bi se mogel še ustaviti, vendar to ni pomembno. Rad bi zapisal iskreno zahvalo vsem in vsakemu posebej, ki si je vzel čas zame in me popeljal ter pokazal raznorazne znamenitosti. Bog povrni, dragi rojaki!

Srečanje s sobrati frančiškani

Ta moj zapis bi bil nepoln, če ne bi zapisal nekaj misli še o mojih dragih sobratih frančiškanih in sodelavki na misijonu v Melbournu laiški misijonarki Mariji Anžič. Želja, izražena v prošnji za sobotno leto je bila, spoznati življenje in delovanje p. Cirila v Melbournu in drugih bratov v Avstraliji. V polnosti mi je bilo omogočeno, kar ste že lahko zaslutili iz začetka mojega opisovanja: maše ob nedeljah, obredi velikega tedna, pogrebi, spovedovanja, obiski bolnikov, obiski v Domu matere Romane, bil sem poleg pri dveh porokah, krstu in tudi sem mogel eni mami razložiti skrivnosti svetega krsta ob pripravi na krst otroka. Skratka, deloval sem še kako pastoralno kot duhovnik. Dragi p. Ciril, hvala za Tvoj bratski sprejem, vodstvo in usmerjanje ter ne nazadnje veliko zaupanje. Hvala tudi sodelavki na misijonu v Melbournu Mariji Anžič, s katero sva prevozila precej kilometrov: Marija, ostani pogumna, vesela in še naprej z izjemnim darom od Boga za sprejemanje in nagovarjanje številnih ljudi, tako osebno na misijonu kakor tudi po telefonu. Človek se ob videnem in slišanem lahko samo uči in se trudi posnemati. Hvala, Marija, da „brat osel“ (tako sv. Frančišek Asiški imenuje telo) ni omagal, ko je bil lačen in žejen. Seveda je bilo za „brata osla“ poskrbljeno povsod, tudi v Adelaidi preko gostoljubnega in izredno dobrega kuharja p. Janeza, kakor tudi v Sydneyu, ko sta se patra Darko in Valerijan izkazala vsak na svoj način. Bog vam povrni za vse. Pri p. Janezu sem začutil veliko skrb in ljubezen do ljudi, s katerimi se srečuje, pa tudi za številne živali, s katerimi vsa leta živi. S patrom Darkom sva ponovila in obnovila marsikatero narodno pesem, šalo in tudi mnogotere novice; pokazal pa mi je tudi, kako skrbno ureja kroniko dogajanja na misijonu v Merrrylandsu v Sydneyu. Pater Darko, hvala za Tvoj čas in trud; biseromašnik pater Valerijan pa z ljubeznijo očaka bdi nad vsem delovanjem mlajšega sobrata. Hvala Vam, p. Valerijan, za zgled in bratsko odprtost in sprejemljivost.

Z obiskom Avstralije sem tako spoznal celotno našo provinco, v kateri sem že preko dvajset let. Leta 1995 sem spoznal samostane in brate v Ameriki, letos pa v Avstraliji.

Življenje se nadaljuje z bogato izkušnjo Avstralije

Avstralija je torej izkušnja, ki bogati in gradi. Da, res sem bogatejši in polnejši ob vsem doživetem in preživetem. Spoznal in začutil sem tudi utrip številnih narodov in ver v prostrani deželi. S p. Cirilom sem bil enkrat tudi na sestanku emigrantskih kaplanov velike nadškofije Melbourne. V torek v velikem tednu sva se udeležila krizmene svete maše v melbournski katedrali sv. Patrika, ki jo je daroval melbournski nadškof dr. Denis Hart ob somaševanju nad dvesto petdeset duhovnikov. Po maši smo bili vsi na kosilu z nadškofom v bližnjem hotelu. S p. Cirilom sva sedela poleg melbournskega najmlajšega pomožnega škofa, Vietnamca po rodu, minorita p. Vincenta Long Van Nguyena OFM Conv, ki dobro pozna patra Miha Benedikta Majetiča OFM Conv. Opazoval sem številne uniformirane otroke v osnovni in srednji šoli, med katerimi po oblekah ni prav nobenih razlik. In ne nazadnje sem tudi malo ponovil in obnovil angleški jezik. Dvakrat sem v Adelaidi celo moral maševati v angleškem jeziku, ker je bil p. Janez v bolnišnici. Ostajajo mi v spominu tudi intervjuji z Lentijem Lenkom za radio SBS in takoj po mojem prihodu snemanje oddaje za veliko noč za radio 3 ZZZ v Melbournu ter ob koncu krajša izjava za radio SBS ob mojem odhodu nazaj domov v Slovenijo.

Ob vsem, kar sem doživel, sem velikokrat močno čutil bližino Boga. Že sem napisal, da je bilo marsikaj načrtovano, veliko pa tudi dano z namenom, da človek sprejme in umesti v svoje življenje. Osebno se mi zdi, da je izredno pomembno, da se kot kristjani naučimo sprejemati življenje kot dar, kot zastonjski dar od Boga z namenom, da ga v polnosti živimo in da ob tem uresničimo sami sebe in tako lahko drugim damo tisto, kar si želijo in od nas pričakujejo.

Življenjska izkušnja dobrega dvomesečnega bivanja pod Južnim križem to potrjuje, zato še enkrat: Hvala vam, dragi Slovenci in sobratje frančiškani v Avstraliji, za topel človeški in bratski sprejem in vse kar mi je bilo dano ob vas videti in doživeti. Verjamem, da smo vsi ob tem nekaj prejeli, kar ostaja - jaz osebno veliko. Hvala in Bog živi!

Na tem internetnem naslovu pa lahko preberete in vidite še več:

http://sobotnoletobrezje.blogspot.com/