nedelja, 16. december 2012

Iz Slomškovega mesta Maribora

Zapis, kako gledam na župnijo, ki sem jo kot kaplan zapustil pred skoraj 10. leti, januarja 2003 in sem se letos 2012 ponovno vrnil v njo za kaplana.



Dragi vsi, ki berete vse te vrstice. Želim, da nad vsem, kar se dogaja v našem drugem največjem mestu drage Slovenije, v Mariboru, sije zvezda našega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Zakaj? Zato, ker prav njegova svetost v teh težkih in zmedenih časih kaže vsem nam pravo pot. Res ne zmoremo vsega sami, potrebujemo pomoč od zgoraj in priprošnjo naših svetnikov in Slomšek je eden takih; konec novembra smo zaključili tudi Slomškovo leto ob 150. letnici smrti tega pomembnega Slovenca. Ni bilo malo molitev izmoljenih na njegovem grobu, zato so duhovni sadovi zagotovo prisotni. Verujmo!

Na začetku meseca avgusta sem po slabih 10 letih ponovno prišel v pastoralnimi vinograd Mariborske nadškofije, ki se je v tem času razdelila na tri škofije, medtem ko mariborska dekanija ostaja še naprej nerazdeljena s 25 župnijami. Glede na statistko, ki ugotavlja starost duhovnikov, se je dekanija pomladila, saj je v samem mestu Mariboru kar nekaj mladih župnikov. Kar se tiče pastorale, se je število otrok pri verouku močno zmanjšalo in kar nekaj župnij ima pod 100 otrok, pa tudi pod 50, kot je to primer naše Matere usmiljenja. V desetih letih se je od vseh slovenskih mest iz Maribora izselilo največ prebivalstva, sem slišal po radiu. Kar se tiče gospodarskega in socialnega stanja pa je tudi znano, da je vzhod Slovenije močno v zaostanku z zahodom oziroma osrednjo Slovenijo. Zato se je zgodilo, kar se je zgodilo, da je ljudstvo odšlo na ulice. O posledicah protestov, ki so od vzhoda butnili po vseh Sloveniji, vsi veliko slišimo in beremo.

Zanimivo je tudi po 14 letih duhovniške službe ponovno priti za kaplana v župnijo, kjer si nekoč že bil in deloval; takrat otroci so danes mladinci, takrat mladi so danes nekateri že matere in očetje, pa tudi možje in žene; prenekaterega pa več ni, ker je odšel iz tega sveta. Bivalni prostori za brate so močno spremenjeni, saj smo zdaj vsi v prenovljenem drugem nadstropju 100-letnega samostana. Ostali prostori pa kličejo in čakajo na obnovo in tudi, da dobijo polno zasedenost; mnogo prostorov je žal neizkoriščenih. Severna in vzhodna fasada cerkve z zvonikoma je lepo obnovljena, tudi elektrifikacija cerkve, prenovljen glavni oltar, prenovljeni lestenci in še kaj kaže, da kljub težki situaciji bratje niso čakali, ampak so pridno delali. Res so ob tem nastali dolgovi, katere pa upamo, da bomo lahko v prihodnosti s skupnimi močmi province poravnali. Kar se tiče pastoralnega življenja, je z novim mladim župnijskim upraviteljem zavel nov veter; spodobi se in je pravično. Lahko bi tarnal in stokal nad malo ljudmi, predvsem na številom otrok, pa kljub vsemu upa proti upanju in močno nagovarja mlade, otroke in tudi starejše generacije; trudi se z župnijskim svetom ustvariti občestvo, kar pa je v teh časih in razmerah posebno težko. Ob nedeljah po pol 9. in 10. maši so tako ljudje povabljeni na hodnik, da se ob kavici in piškotih srečajo in pogovorijo. V velikem in zelo pestro sestavljenem župnijskem pastoralnem svetu je zelo živahno. Na misijonsko nedeljo so člani župnijskega pastoralnega sveta iz rok župnika prejeli dokument Pridite in poglejte, župnik pa je prejel od predstavnice ŽPS-ja svečo; tako smo kot župnija vstopili v leto vere. Dva mešana pevska zbora, župnijski in Ludamus kažeta, da je cerkveno petje v središču Maribora zelo razgibano in živo. Seveda v raznih skupinah niso ljudje samo iz naše župnije, ampak iz širše okolice, vendar sam kraj in Bazilika marsikoga nagovarjata, da rad pride in se vključi v skupine, še posebej pa v pevska zbora. Zadnje čase deluje v župniji tudi otroški pevski zbor, ki je že trikrat pogumno sodeloval pri sveti maši. Za starejše je bilo pripravljeno zelo lepo in doživeto srečanje z obiskom Sv. Miklavža; pri organizaciji so pomagali člani župnijskega pastoralnega sveta in študentje, ki bivajo v študentskem domu (trenutno jih biva 13). 
Frančiškovi otroci in mladina pa so pripravili za okrog 50 otrok, njihovih staršev in starih staršev prisrčno Miklavževo igrico. Bila je tudi maša za zakonske jubilante in zahvalna maša ob 10-letnici vodenja župnijskega pevskega zbora g. Francija Divjaka; ob tej priliki je kar nekaj pevcev prejelo župnijsko priznanje in zahvalo. Naši mladi radi pridejo in pomagajo pri različnih dogodkih v župniji; v kletnih prostorih samostana s p. Tomažem urejajo mladinsko sobo, nabrali so mah in sedaj pridno postavljajo jaslice; nekateri so tudi zavzeti skavti in so tako dejavni še na drugih področjih; tudi mlajši mladici jim pridno sledijo, se zanimajo in si želijo biti poleg in pomagati. Še bi naštel nekaj skupin; molitvena, biblični, mladi in manj mladi v poklicih, ki se zbirajo ob YOUCAT, Katekizmu za mlade, Frančiškovi otroci, FRAMA; kar pa se tiče osnovnošolskega verouka, pa smo zaradi manjšega števila veroukarjev prisiljeni razrede združevati, tako drugo leto 2013 ne bo prvega obhajila in tudi ne birme; birmanska skupina je sestavljena iz treh razredov (6., 7. in 8.) in je letos vstopila v dvoletno pripravo na birmo; pred kratkim so prejeli Sveto pismo.

Ne vem, kakšen vtis imate ob vsem prebranem. Ni lahko, vendar da se delovati v tem "mariborskem kamnolomu", ki je dobil tako ime že pred leti. Žal so se okoliščine tega kamnoloma v zadnjih letih razširile iz vzhoda proti zahodu naše dežele Slovenije. Od vsakega posameznika je odvisno kaj in koliko bo vložil truda in energije v pastoralno delovanje, predvsem pa koliko bo premogel osebne vere in zavedanja, da se da kaj narediti in premakniti na boljše. Saj smo nenazadnje poslani, da oznanjamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Naš starosta apostolskih misijonarjev v provinci p. Evgen to dobro ve in še kako dobro, navkljub 80. letom in čez, pogumno pričuje in deluje.

V provinci imamo kar nekaj bolnih in trpečih bratov; naš. p. Bogoljub že leto in pol daruje svoje življenje Bogu na oltarju bolniške postelje. Tako nas on in njemu podobni učijo bratske ljubezni in služenja, saj se nam prav po takih bratih Kristus najbolj približa ali Kristusa moremo najlepše spoznati. Čeravno smo frančiškani v Mariboru obdani z visokimi stavbami in je do nas zaradi potopnega valja in avtomatskih vrat dostop zelo težak, vas prisrčno vabimo, da nas obiščete. Kaj se dogaja pri nas, pa lahko preberete tudi na naši spletni strani http://www.bazilika.info/sl/main.html. V imenu "mariborskega kvinteta" bratov vas vse iz srca pozdravljam in kličem Bog vas živi in blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva.





Ni komentarjev:

Objavite komentar