K Bogu Stvarniku je odšla
s. Jozefina Dodić
V sredo, 10. oktobra smo se na
brezjanskem pokopališču, še prej pa s sv. mašo v baziliki Marije
pomagaj na Brezjah, poslovili od sestre Jozefine Dodič, ki je
pripadala redu slovenje-bistriških sester Brezmadežnega spočetja.
- SBS. Sestra Jozefina se je rodila na Kosovem leta 1951 in je za
rakom umrla v starosti 62 let. Bolj kot njen življenjepis je
pomembno to, kakšno smo poznali in kakšno nam jo je podaril dobri
Bog.
Sam sem na nazarski hribček Marije
Nazaret v Nazarjah začel zahajati morda kakšno leto ali dve preden
je tam pričela svoje 15-letno redovniško služenje s. Jozefina.
Njen delovni prostor je bila kuhinja, kjer se je izredno dobro znašla
in od koder so prihajala same okusne jedi. Veliko časa sem kot
najstnik, zadnja leta v osnovni šoli in celo srednjo šolo, preživel
pri nazarskih frančiškanih, med katerimi izstopa p. Boris, ki je
bil v Nazarjah 17 let, potem p. Leopold, br. Jurij, ki danes ni več
frančiškan in še drugi. Vendar mi prej omenjeni trije ostajajo v
najlepšem in najboljšem spominu. Poleg frančiškanov pa so na
nazarkem hribčku delovale tudi slovenje-bistriške sestre
Brezmaežnega spočetja: s. Jozefina, s. Ivana, s. Pavlina, s.
Hermina, s. Marinka in s. Marjeta, ki mi prav tako ostajajo v
spominu. No, s. Jozefina, ki je od prej omenjenih poleg s. Ivane že
odšla k Bogu Starniku, pa ostaja posebej zapisana v mojem srcu. V
„njeni“ kuhinji sem bil kot nekakšen kuhinjski muc, saj je
večkrat potešila mojo najstniško lakoto. Spominjam se njenih tako
imenovanih „vdovinih poljubčkov“, ki niso bili beli zaradi
jajčnega beljaka, ampak so bili temni, ker s bili v njih orehi...
zaradi temne barve torej „vdovini“. Spominjam se njenega izraza
„Pri moji gruški“, kar je pri njej pomenilo, da nekaj bolj trdno
drži. Od vsega pa je pri njej izstopala prijaznost in gostoljubnost.
Kot je povedal p. Boris ob koncu pogrebne maše: „Nobeden ni šel
iz nazarskega hribčka lačen in žejen. Sestra Jozefina je vsakega
prijazno in z veseljem pogostila“. Nikoli ni bila slabe volje;
njenih senc nismo poznali, v njeni kuhinji in kjerkoli je hodila in
delovala, je vedno sijalo sonce. Tudi zadnjo leto v hudi bolezni je
preko trpljenja in bolečine sijal žarek svetlobe in zaupanje v
Boga. V Nazarjah je mnoge otroke in mlade poučevala tudi kitaro in s
čudovitim glasom v cerkvi polepšala ljudsko petje.
Bogu sem danes hvaležen za s.
Jozefino, hvaležen za njeno nesebično služenje, hvaležen za njeno
prijaznost in nasmeh, ki je ogrel in navdušil še druge, ki smo jo
srečevali. Naj nam dobri Bog nakloni po naših molitvah in tudi po
molitvah pokojne s. Jozefine veliko takih redovnic in redovnikov, ki
bodo znale in znali pokazati ljudem veselo in odrešenjsko krščansko
vero.
Ni komentarjev:
Objavite komentar