Nagovor
na 19. nedeljo med letom
ob
ponovnem prihodu v Maribor za kaplana
Maribor - Sv. Marija, 12.
avgust 2012
Dragi
bratje in sestre, pozdravljeni vsi, ki zahajate v to čudovito
baziliko Matere usmiljenja, ki je včeraj obhajala 112. obletnico
posvetitve. Lahko smo upravičeno ponosni na tako veliko in lepo
cerkev sredi našega mesta, ki je letos evropska prestolnice kulture.
Vesel
sem, da sem spet med Vami - nekaj mesecev manjka do 10 let, ko sem po
4 letih in pol odšel iz Vaše srede v dolenjsko metropolo Novo
mesto; tam sem bil samo 2 leti in pol. Iz župnije, ko smo takrat
imeli 150 otrok, sem prišel v župnijo s 500. otroki, kar je bil kar
velik šok, vendar sem se na pestro pastoralno dogajanje zelo navadil
in ko sem se navadil sem moral iti in to na Primorsko v Novo Gorico
na Kapelo, kjer sem bil najprej 2 leti kaplan in 4 leta župnik.
Poleg kar precej pastoralnega dela, smo na ogled znamenitih grobnic
francoskih kraljev Bourbonov sprejemali številne turiste praktično
iz vsega sveta. Zadnje leto bivanja v NG je bilo precej naporno, tudi
telo je odreagiralo in v srcu sem čutil, da moram nekaj postoriti za
sebe zato sem po posvetovanju zaprosil za leto, ki mu pravimo
sobotno. Na prošnjo pa sem napisal, da bi rad v tem letu doživel za
nekaj časa Sveto deželo in odšel v Avstralijo k p. Cirilu, ki je
bil moj magister prva tri leta klerikata. Prošnja je bila ugodno
rešena s pripisom, da grem na Brezje, kjer bom pomagal pri
spovedovanju in drugih opravilih na tem največjem Marijinem
romarskem svetišču v naši Sloveniji. Prišel sem v skupnost 10.
bratov s katerimi sem se zelo dobro razumel. Samo en utrinek iz
romarske poti; tam se namreč veliko spoveduje, mislim da se m
spovedal ljudi za nazaj vsej 14 let in tudi za naprej; tukaj sme
sinoči sedel v spovednici celo mašo in nisem spovedal niti enega,
kar se na Brezjah ni zgodilo - ko sem tam sedel v spovednici med
mašo, je vedno kdo prišel... spovednica in polna brezjanska
bazilika ob nedeljah, včasih tudi med tednom, ostajata zapisana v
srcu. Po nekje dobrih treh mesecih bivanja sem poromal za 14 dni v
Ameriko in Kanado, kjer je deloval naš veliki misijonar Irenej
Friderik Baraga; na to romanje sem si žele že več časa in v tem
letu sem videl idealno priložnost, da se ga udeležim. Naš komisar
za Sveto deželo p. Peter Lavrih mi je na tem romanju podal besede,
če mu pripeljem konec oktobra en skupino Sveto deželo. Dejal sem
mu, da je to mikavna prošnja, saj bi jaz po tem kar doli ostal. Tako
sem napisal prošnjo predstojnikom za Sveto deželo in po ugodni
rešitvi sem spremljal skupino romarjev v Izrael, bil z njimi cel
teden po krajih Nove zaveze in zadnji dan so me pustili v največjem
samostanu frančiškanske kustodije Svete dežele, Presvetega
Odrešnika, kjer sme ostal dva meseca, s tem, da sem za nekaj dni
podaljšal in bil deležen še Božiča v Betlehemu. Po vrniti iz
Svete dežele, malo pred koncem prejšnjega leta, sem bil na Brezjah
nekje dva meseca in v tem času sem si uredil vse, da sem odšel še
v Avstralijo za dobra dva meseca, kjer sem bil v največ v Melbournu
– tam sem pomagal p. Cirilu, Veliko noč; teden dni pa sem preživel
tudi v Adelajdi in Sydneyu. Lepo je bilo delovati kot duhovnik med
Sloenci na tem 5 kontinetnu; tako sem spoznal že 60 – letno
delovanje frančiškanov v Avstraliji med Slovenci.
Če
ste dobro sledili, ste mogli opaziti, da se je veliko dogajalo;
posebej peetro in precej drugačno je bilo minulo leto, saj sem bil
osvobojen vseh služb. Ob koncu sobotnega leta sem slutil in vedel,
da bom moral iti iz Brezij; in ko so mi dodelili kaplansko mesto v
Mariboru, sem jo z veseljem sprejel, saj poznam samo mesto in tudi
veliko ljudi. Seveda pa so se razmere v teh 10. letih precej
spremenile, kar pa velja za vse povsod. Drugače se moje srce še
posebej domače počuti na Štajerskem; izhajam namreč iz Zgornje
Savinjske doline, kjer živi oče, sestra pa je poročena v Novi
Gorici, kamor se je pred dvema letoma in pol v varovano stanovanje
naselili tudi mama.
Zdaj
veste o meni zelo veliko, da sevam ne bo treba preveč zanimati in
spraševati.
O
doživetjih zadnjega leta, še posebej o izkušnji Svet dežele in
Avstralije pa bom z veseljem kaj več spregovoril ob priliki.
Dragi
bratje in sestre!
Današnja
nedelja nam v Božji besedi sporoča misel, da je naš Gospod
resnično dober, kar moremo spoznavati in tudi okušati. Prerok Elija
je to doživel po izredni utrujenosti, ko si je po vsem hudem žele
smrti, da ga preprosto ne bi bilo več; vendar Gospod Bog mu pravi:
Vstani in jej!. Poslušal je Boga in v moči pripravljene jedi je
potoval štirideset dni in štirideset noči. Jezus pa na v
evangeliju govori, jaz sem kruh življenja... če kdo je od tega
kruha bo živel vekomaj. Vsakokratna evharistija, sveta maša nas
torej spomni na večnost in da bomo mogli priti do tja nas Bog hrani
z Božjo hrano, ki je sam Jezus. Kot Elija moremo tudi mi okušati in
spoznavati Gospodovo dobroto. Še posebej pa potrebujemo Jezusa kot
hrano pri vsakodnevnem srečevanju in sodelovanju z ljudmi, brati in
sestrami v veri. Apostol Pavel nam v drugem berilu lepo naroča,
kakšni naj bomo: „Naj
med vami izginejo vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza
rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do
drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor
je tudi Bog odpustil vam v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste
njegovi ljubljeni otroci...“
Čas,
katerega živimo dandanes je močno izzivalen. Močno nas kristjane
kliče, da se potrudimo živeti vero zares pričevalno, in to tako
škofje, duhovniki kot verni lajki. Ne smemo se prepustiti mikom tega
sveta, ki si želi, da mi ne bi bili sveti ampak enaki kot svet, da
bi bili enakega mišljenja kot svet. Želim si, da bi imeli vsi
skupaj dovolj moč in razsvetljenja od zgoraj, da bi znali in zmogli
vsak dan pluti proti toku zavedajoč se, da nas spremlja Gospod in
priprošnja Božje Matere Marije, ki jo mi tukaj tako lepo znamo
klicati Marija Pomagaj. AMEN!
Ni komentarjev:
Objavite komentar