OB 26. OBLETNICI DUHA ASSISIJA

O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir!

na Ptuju pri minoritih v proštijski cekvi sv. Jurija -  sobota, 27.10.2012

Dragi vsi: na kratko in po Frančikovo povedano, bratje in sestre v Kristusu!

Večina od vas ste skupaj že skoraj dve uri z enakim namenom, da molite za MIR, saj je danes spominski dan, ko je bl. papež Janez Pavel II. v Frančišovem mestu Assisiju leta 1986 zbral predstavnike različnih veroizpovedi, da so skupaj molili za mir; to je bilo torej pred 26. leti. Ta dan je rodil Duha Asisija, ki nas Frančiškove brate in sestre povezuje in zavezuje, da se srečamo, ponekod vsak mesec 27., drugod pa vsaj enkrat na leto, na obletnico tega velikega asiškega srečanja, da skupaj kot ena družina molimo in prosimo za mir – eno najdragocenejših vrednot, po kater hrepeni vsak človek. Lahko bi dejali, da to ni prva izmed vrednot, je pa sad drugih, ki so prav tako potrebne; naprimer ljubezni in odpuščanja, medsebojnega razumevanja in sprejemanja, darovanja in žrtovanja – kjer je vse to, tam je mir.

Naslov temu razmišljanju sem dal: O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir! Povzel sem Jezusove besede, izrečene, na Oljski gori, ko je bil s pogledom uprt na tempeljsko ploščad in ob tem močno v srcu začutil potrebo po miru. Saj je vedel za mnogo razprtij me svojimi rojaki; pa ne samo v tistem času, ampak kot prerok je videl razprtije tudi v prihodnosti, katere bodo pripeljale do uničeja templja in različnih prepirov, celo vojn na tem svetem kraju Jeruzalemu. Kaj bi morali storiti prebivalci Jeruzalema, pa niso? Niso sprejeli Jezusa kot odrešenika, oziroma niso se hoteli spreobrniti. Raje so hodili po svoji poti namišljene pravičnosti, raje so se držali starih pravil in zapovedi, namesto, da bi sprejeli Jezusovo: Ljubi Gospoda z vsem srcem in mišljenjem, z vso močjo in dušo ter svojega bližnjega, kakor samega sebe. Prav ta Jezusova novost je bila za Jude najtrši oreh, ki ga niso bili pripravljeni streti.

In če se sedaj prestavimo v nas čas in recimo izberemo navišjo točko naše domovine, to je Triglav – 2864 m ter se iz te točke zazremo na sončno stran Triglava, na naše hribe in doline, mesta in vasi in ob vsem tem pomislimo, kaj se dogaja med nami in v nas, potem moremo tudi mir, kakor Jezus pred 2000 leti, začutiti v srcu: Kdaj boš slovenski kristjan končno spoznal, kaj ti je v mir. Kaj vse se bo moralo še zgoditi, kateri škandal, katera kriza, kateraa nesreča, ki nas bo spravila na kolena, da bomo sami pri sebi spoznali in doumeli pomen nove evanelizacije in pomen vere ter zaupanja v Boga. Zdi se, da je vse tako preprosto, hkrati pa vse tako težko in nemogoče.

50 let mineva od 2. vatikanskega koncila in 20 let od izdaje modernega Katekizma Katoliške Cerkve – zaradi teh dveh obletnic v tem mesecu razglašeno leto vere, ki je en sam klic vsem nam k spreobrnjenju in spoznaju, kaj ti ali nam je v mir. V teh dneh je naš sveti oče Benedkt XVI. izrekel pomenljive besede: Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga Očeta, ki nas ljubi in je po svojem učlovečenem Sinu blizu vsakemu od nas. Pri veri ne gre preprosto za razumsko sprejetje resnic o Bogu. Vera nam daje gotovost, ki presega vsa tehnična in znanstvena spoznanja. Verovati pomeni srečati se z Bogom in se mu prepustiti kot otrok. Vera je nadnaravni dar. IN ŠE : Nemogoče je verovati brez milosti in brez notranje pomoči Svetega Duha. Vera je dejanje, po katerem naš um in srce rečeta „da“ Bogu. Ta „da“ spreminja naše življenje, mu daje smisel in ga obnavlja. Ob tem je spomnil vero očaka Abrahama in Marije iz Nazareta. OB KONCU AVIDENCE na trgu Svetega Petra pa je papež povedal: da naš čas zahteva kristjane, ki so odprti za Kristusa, za rast v veri ob prebiranju Svetega pisma in prejemanju zakramentov. Bodite kot odprte knjige, ki pripovedujejo o izkušnji prerojenega življenja v Svetem Duhu, v občestvu z Bogom, ki nas ohranja in nam kaže pot življenja, ki se nikoli ne konča. Ni kaj za dodati ob teh izrečenih papeževih besedah; enostavno je treba misel še in še brati ter premišljevasti, ob tem pa si želeti tudi po teh besedah zaživeti.

Dragi vsi tukaj zbrani. Verjemem, da ste goreče molili v teh minutah, tudi verjamem, da boste še naprej molili. Prav molitev je tista sila, ki nas spreminja, ki nas dela ponižne in odprte za Boga. Kako ne bi bili veseli in srečniter ponosni, ko pa imamo tako velika vzora v molitvi in predanosti Bogu; to sta sv. Frančišek in sv. Klara. Njuna duhovnost je duhovnost Jezusa Kristusa, saj sta bila oba zarta, še več zaljubljena v Njega in to od pet do glave in od glave do pet - s celim telesom. Kriza srednjeva veka je kot vemo rodila velike svetnike in prepričani smo lahko, da bo tudi današnja kriza rodila obilo bratov in sester, ki bodo temu svetu, po vzoru sv. Fračiška in sv. Klare prinesli Duha Assisija, ki se kaže v treh stvareh, katere je naglasil tudi bl. Janez Pavel II. v Asssiju pred 26. leti:

• vztrajati v molitvi, kar pomeni biti pred Bogom vsak dan in živeti iz vere v Boga kot romar;
• vztrajati v tihoti: to pomeni, da dajem prednost poslušanju in ne prepiru; torej dajem prednost drugemu in ne svojim sebičnim željam;
• in še tretja stavr, to je vztrajati v postu; da se znam odpovedati imeti; Jezus nam kliče: Kdor se ne odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj, ni mene vreden.

Torej odgovor na stanje v katerem smo je v teh treh stvareh Duha Assisija: vstrajanje v molitvi, tihoti in postu. In te stvari rojevajo mir.

Janez XXIII., ki je dobil vzdeve „Janez dobri“ in je sklial II. vatikanski koncil, je med drugim izrekel tudi besde: „Če bi mi s svojim življenjem dajali svetel zgled, bi komaj še bilo potrebno učiti in poučevati druge ljudi o veri.“

Kaj to pomeni? Preprosto to, da če bi škofje in duhovniki, pa tudi dragi starši bili v veri zgled s svojim življenjem, potem ne bi bilo potrebno veliko razlag, pridig in pisem o veri, saj bi z vero pričali in učili kaj je vera. Zato se potrudimo, da bomo po vzorur sv. Frančiška in Klare vsi posajali pričevalci vere, vere, ki rojeva sreobrnjenje in mir.