Mir in
dobro skozi 50 let (1951-2001)
Ob več kot dvomesečnem
bivanju v Avstraliji mi je p. Janez Tretjak v Adelaidi podaril knjigo
z naslovom Pax et bonum, kar pomeni, kot vemo, po slovensko Mir in
dobro. Knjiga, ki je kar precej debela in tudi težka, če moraš
paziti na kilograme ob odhodu na letalo. Mimogrede, knjiga je ostala
v Avstraliji, ker je bilo preveč kilogramov, sem jo pa našel v
priročni knjižnici na Brezjah. Že po nekaj dnevih, ko sem prišel
nazaj pod Triglav k Mariji Pomagaj na Brezje, sem jo vzel v roke in
začel brati od prve do zadnje strani, po večkrat sem si pogledal
številne črno bele fotografije. Zanimiv tekst in mnoge fotografije,
poleg vsega pa še izkušnja dobrega dva meseca „avstralovanja“
me je dodobra priklenila k branju knjige, ki sta jo sestavili gospe
Draga Gelt in Veronika Ferfolja, Slovenki iz Avstralije. Že sam
naslov pove, da knjiga govori o sv. Frančišku. Ne neposredno,
posredno pa zelo, saj predstavi 50-letno delovanje njegovih sinov –
frančiškanov in hčera – sester frančiškank brezmadežnega
spočetja, imenovanih tudi Slovenjebistriške sestre. Slednje so tam
delovale res da polovico manj časa kot frančiškani do izdaje
knjige, vendar so s svojim nesebičnim delom pustile močan in
neizbrisen pečat med rojaki Slovenci v Avstraliji. Prenekatera solza
in tudi bolečina je bila prisotna v srcu ljudi in tudi patrov, ko so
morale oditi zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev. To se je zgodilo
leta 1991 v Melbournu, zadnji dve sestri, s. Hilarija in s. Francka,
sta bili v Sydneyu do leta 1997. Frančiškani pa so prišli v
Avstralijo leta 1951 iz Amerike - to sta bila patra Beno Korbič in
Klavdij Okorn.
Ko človek bere kratke
življenjepise in predstavitve posameznih bratov in sester, more res
začutiti pestrost karizem, ki jih Bog deli posamezniku in jih ta
potem „vnovči“ preko vsakdanjega služenja ljudem. Bralec more
lepo spoznati takratne težke razmere v Avstraliji in pogumne
Slovence, ki so se lotevali najrazličnejših preizkušenj, na katere
so naleteli na Petem kontinentu, kamor so se zatekli zaradi
političnih ali ekonomskih razmer. Kot Frančiškov brat občuduješ
svoje starejše sobrate v njihovi iznajdljivosti in tudi
pionirskosti, kako in na kakšen način so to počeli. Dva sem že
prej omenil; njuno začeto delo pa so nadaljevali in dopolnjevali p.
Rudolf Pivko, p. Bernard Ambrožič, p. Filip (Inocenc) Ferjan in p.
Odilo Hajnšek. Prav posebej pa je potrebno omeniti p. Bazilija
Valentina, p. Valentina Jenka in p. Janeza Tretjaka, ki so končno
vzpostavili skupnosti in s požrtvovalnimi Slovenci, ki so hkrati
gradili svoje domove in še slovenske cerkve, postavili lepe in
velike cerkve v Melbournu, Sydneyu in Adelaidi. Brez prvih patrov, ki
so Slovence prvi nagovorili kot duhovniki Slovenci in jim delili
zakramente in z njimi darovali svete maše v slovenskem jeziku, bi
naslednjim patrom bilo zagotovo precej bolj težko. Knjiga seveda
predstavi tudi ostale sobrate, ki so prišli pomagat trem stebrom
(Baziliju, Valerijanu in Janezu!), če jih tako imenujem, na katerih
še danes, če ne materialno pa duhovno stojijo slovenske skupnosti v
Avstraliji. V prvih 50-ih letih pastoralnega delovanja slovenskega
duhovnika med Slovenci v Avstraliji so v Melbournu delovali patri:
Stanko Zemljak, Bernard Goličnik, Tone Gorjup, Niko Žvokelj in
Metod Ogorevc; v Sydneyu pa patri: Lavrencij Anžel, Ciril Božič,
Tomaž Menart, Filip Rupnik in nekaj mesecev, predenj je šel v
Melbourne - po smrti p. Bazilija leta 1997 - tudi p. Metod Ogorevc.
Knjiga predstavi tudi delo škofijskega duhovnika, ki je pomagal
oskrbovati tisoče Slovencev, ki so se razselili po Avstraliji in
tudi na otoku Tasmanija - to je gospod dr. Ivan Mikula. Omenjena pa
sta tudi dva duhovnika, ki sta izšla iz avstralske slovenske
skupnosti. To sta g. Edvard Sedevčič, sedaj upokojeni župnik v
Sydneyu in g. Štefan Krampač SDB, župnik v Škofijah. V tem zapisu
se bom omejil zgolj na delovanje frančiškanov, ki so seveda skupaj
s sestrami, ki so bile tam, naredili ogromno delo. Lahko bi skupno
delo bratov in sester označili kot evangelist Janez na koncu
evangelija delo in poslanstvo Jezusa Kristusa: „To je samo nekaj od
tega, kar je storili bratje in sestre v času 50-ih let, ostalo pa je
mnogo nezapisanega, kar ne bi mogli popisati eno za drugim vse knjige
sveta, ki bi jih bilo potrebno zapisati.“
Kaj mi še posebej ostaja
v spominu ob branju raznih prispevkov in pričevanj posameznikov?
Ostaja mi njihova pastirska ljubezen do slovenskega človeka in
domovine in ne nazadnje ljubezen do Boga, od koder so jemali moč za
pogumno delo v prostranostih Petega kontinenta. Kolikokrat so kot
„Dobri pastir“ v Jezusovi priliki naredili z avtom ure in ure
dolge poti, da so lahko bili slovenski kristjani deležni svete maše
v slovenskem jeziku. Zavedali so se tudi, da če ne bodo Slovenci
imeli slovenskega duhovnika med seboj ali ob sebi, se bo kmalu
izgubil slovenski jezik in z njim kultura. Prav duhovnost, kultura in
narodnost gredo z roko v roki pri delu izseljenskih duhovnikov in
vseh njihovih sodelavcev. Ob tem je potrebno seveda pohvaliti tudi
številne sodelavce, brez katerih slovenski duhovnik v Avstraliji ne
bi bil uspešen tako kot je, prav preko njihove pričevalskih zapisov
spoznaš ljubezen in spoštovanje do duhovnikov.
Ob branju pa moreš
začutiti, da ni bilo vse vedno samo lepo. Je bilo tudi kar nekaj
podtikanj in sumničenj ter slovenske razdeljenosti, ki je doma še
mnogo bolj prisotna kot v Avstraliji; vendar povsod je needinost rak
rana občestvenosti. Bratje in tudi sestre so vse težave pogumno
premostili in gradili mostove prijateljstva in medsebojnega
razumevanja. Brez načrtnega druženja ob mizi kruha in vina, ki
skoraj vedno sledi druženju ob Kristusovem oltarju, slovenski človek
ne bi mogel ohraniti vere, kulture in slovenstva, kot ga je v teh 50.
oziroma danes že 60. letih. Knjiga lepo predstavi tudi začetek
slovenskega mladinskega koncerta, ki je bil najprej v Melbournu pod
vodstvom p. Stanka Zemljaka in bo letos že 38. po vrsti. Lepo se
vidi tudi ljubezen do Marije Pomagaj, ki je Slovence spremljala
povsod. Patrov ni bilo strah govoriti po radiu, saj so na vseh
središčih pripravljali radijske oddaje za Slovence, da se je tudi
po radijskih valovih širila Kristusova blagovest, slovenska beseda
in pesem.
Da zaključim. Knjiga
Pax et bonum – Mir in dobro je čudovit knjižni spomenik
frančiškanom in sestram, ki so zrasli iz korenin sv. Frančiška in
v duhu prav Frančiškovega pozdrava Mir in dobro delovali med rojaki
Slovenci v deželi Svetega Duha, kot imenujemo Avstralijo. Knjigo
toplo priporočam vsem, ki jih zanima, kako in na kakšen način se
je naša frančiškanska provinca spopadala z izzivi, ki jih je
prineslo delo med Slovenci na Petem kontinentu. Iz tega, kar je
zapisano, moremo tudi dobiti kakšno spoznanje, idejo ali navdih za
prihodnost, ko se bo potrebno odločiti, do kdaj in na kašen način
spremljati rojake v daljni deželi. Kako jih bomo dostojno pokopali
ali kako bomo, če se lepše izrazim, dostojno spremljali rojake
Slovence do končne asimilacije v avstralsko družbo. MIR IN DOBRO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar