Med sobrati in rojaki
na Petem kontinentu - v Avstraliji
V času sobotnega leta
na obisku v tretji deželi
V zadnjih številkah
Poročil je bilo že kar nekaj zapisanega o romanju in potovanju, ki
sem ga bil deležen v tem sobotnem letu, ki se izteka. Preko Baragove
dežele me je pot peljala v Sveto deželo, v marcu in aprilu ter
polovico maja pa sem bil tam onstran ekvatorja, kjer je Peti
kontinent in mu je ime Avstralija. O prvih dveh deželah sem torej že
pisal, zato sem bom tokrat ustavil pri prostrani deželi, predvsem pa
bom zapisal svoja opažanja in doživetja ob srečevanjih s sobrati
frančiškani in rojaki Slovenci. Mislil sem, da bom lahko zapisal,
da sem bil prvi, ki sem sobotno leto preživljal na misijonskih
postajah naših bratov v Avstraliji, pa je to pred desetletji počel
že apostolski misijonar p. Evgen Ketiš, ki je bil v času sobotnega
leta nekaj mesecev v Avstraliji med leti 1981-1982. Kakorkoli že,
izkušnja, ki je za mano, je izredno bogata, doživeta in neizbrisna.
Melbourne – Kew,
Victoria: sv. Ciril in Metod
V zgodnjih jutranjih urah
8. marca 2012 sem pristal z letalom letalske družbe Emirates na
mednarodnem letališču v Melbournu, kjer sta me sprejela p. Ciril in
njegova pastoralna sodelavka na misijonu, laiška misijonarka Marija
Anžič. Tako se je pričelo moje „avstralovanje“. Isti
dan zvečer smo izvedeli za smrt Cirilovega očeta, kar ste že tudi
slišali in brali. Tako sem hočeš ali nočeš moral poprijeti za
vso načrtovano in nenačrtovano delo, kamor recimo sodijo pogrebi,
maziljenja v bolnišnici, ostalo pastoralno delo in še kaj. Privadil
sem se na nove razmere prav preko dela, kar ni bilo hudo, saj mi je
Marija, ki je že enajsto leto s p. Cirilom na misijonskem delu v Kew
v Melbournu veliko pomagala in pokazala. Šalil sem se, da bom
naredil tisto, kar Marija ne bo mogla; tega sicer ni bilo veliko, je
pa bilo pomembno in samo meni kot duhovniku lastno: maša,
spovedovanje in druga duhovniška opravila; sicer pa je Marija
postorila ogromno; to moreš razumeti samo, ko vidiš in doživiš,
saj je slovenski misijon v Melbournu versko, pastoralno, kulturno,
vzgojno in socialno središče slovenske skupnosti s cerkvijo,
dvorano, Baragovim hostelom, Slomškovo šolo, uredništvom
dvomesečne revije Misli in Domom matere Romane za starejše s 30
posteljami. In seveda še z misijonskimi postajami, ki se merijo v
oddaljenosti stotih kilometrov. Vse to 'držita' pokonci p. Ciril in
Marija s svojimi mnogimi zvestimi sodelavci.
Življenje v velikem
skoraj štiri milijonskem mestu poteka kot v drugih mestih, čeravno
so mesta v Avstraliji nekaj posebnega, saj so zelo razpotegnjena,
polna zelenja, ki je še posebej prisotno v številnih lepo urejenih
parkih. Ta dejstva so me presenetila in tudi razveselila. Hitro sem
vzljubil sprehode ob reki Yarri, ki vijuga skozi Melbourne, počasi
sem se navadil tudi ulic in sam kraj, predel Melbourna Kew mi je
postajal domač, vendar sem ga „povohal“ ali
spoznal samo delček, saj je zelo velik. Pater Ciril je bil torej
zaradi odhoda na pogreb svojega očeta odsoten 14 dni, potem po
vrnitvi pa so se pričele priprave na veliko noč. Veliko je bilo
raznoraznih stvari, tako da je bilo življenje zelo pestro in dnevi
so hitro tekli. Voditelj misijona p. Ciril mi je zaupal vodenje
svetih maš in obredov za veliki teden, tako sem okusil praznovanje
velike noči po avstralsko. Na veliki petek je bilo vroče vreme, 30
stopinj Celzija, da smo morali cerkev hladiti s klimo, na velikonočni
ponedeljek pa nas je v cerkvi že zeblo zaradi hitre in precejšnje
ohladitve. V Melbournu, tako velja pregovor, je mogoče v enem dnevu
doživeti vse štiri letne čase. Ob vsem delu pred veliko nočjo in
po njej za kakšne večje izlete ni bilo veliko časa, pa vendar smo
si ga vzeli za dan ali dva, da smo vsi trije skupaj videli pingvine
in obalo Dvanajstih apostolov, kot dve recimo večji atrakciji države
Viktorija. Oba, p. Ciril in Marija, sta se v okviru možnosti in časa
močno potrudila, da sem okusil Avstralijo in seveda delo na
misijonu. Sam sem sodeloval pri izdaji velikonočne številke Misli.
Po svojim močeh sem pomagal, predvsem pa spremljal delo urednice
Marije. Misli so resnično revija, v kateri je opisano dogajanje na
vseh krajih, kjer delujejo frančiškani, oziroma živijo Slovenci.
Misli so matična knjiga umrlih, krščenih in poročenih, če
naštejem po vrsti glede na število. Prav ostarelost in smrt sta
vedno pogostejši spremljevalki ali dejstvi Slovencev v Avstraliji.
Bil sem prisoten pri petih pogrebih in tri od teh sem vodil sam;
navzoč sem bil pri dveh porokah in enem krstu. Dvakrat sem
„urgentno“ moral v bolnišnici podeliti tudi bolniško
maziljenje. Rad sem nosil obhajilo v Dom matere Romane in še k enemu
Slovencu Ignacu Kalistu v dom preko ceste, čisto blizu cerkve sv.
Cirila in Metoda. Kar precej je bilo pastoralnega dela. Ob vsem tem
pa sem bil veliko v družbi med Slovenci v pogovoru ali, ko smo bili
povabljeni na kosilo ali večerjo in seveda še posebej po nedeljskih
svetih mašah. V lepem spominu mi ostajajo svete maše v St. Albansu
in Geelongu, kjer sta maši enkrat na mesec in to sem doživel kar
trikrat. Po enkrat pa sem maševal tudi v Morwellu in Wodongi; kraja,
ki sta dve uri oziroma štiri ure vožnje z avtom oddaljena od Kew
(150 km in 300 km). Nekaj posebnega je bila tudi udeležba na 17.
slovenskem festivalu v Springvale-u na Slovenskem društvu Planica. V
skoraj dveh mesecih se je torej na misijonu v Kew odvilo veliko
raznoterih dogodkov. Naj omenim še srečevanja z različnimi
skupinami na misijonu: moški prostovoljci, ki so vsake 14 dni
pokosili travo okrog Baragove hiše in cerkve, skupine, ki so se
menjavale pri čiščenju cerkve, potem cerkveni pevski zbor,
molitvena skupina,... družinska kosila na tretjo nedeljo v mesecu.
Hvaležen sem Bogu za vsa ta doživetja, predvsem pa, da sem lahko
tudi sam kaj doprinesel.
Adelaide – West
Hindmarsh, South Australia: Sv. Družina
Proti koncu bivanja v
Avstraliji sem se za en teden preselil v Adelaido k p. Janezu in nato
za teden dni v Sydney k patroma Valerijanu in Darku. Pater Janez me
je prišel pričakat na letališče v Adelaido in po nekaj kilometrih
sva se pripeljala na ulico Young Avenue v West Hindmarshu, kjer je
središče sv. Družine, ki je prav v času mojega bivanja obhajalo
30-letnico od blagoslovitve temeljnega kamna za cerkev, 1. maj 1983.
Kakor v Melbournu je tudi v Adelaidi prišel nenapovedani dogodek,
saj je p. Janez odšel za tri dni v bolnišnico, da so mu vgradili
defribrator. Tako sem uredil, kar sem mogel in znal in nadomeščal
p. Janeza pri mašah v malteškem domu za starejše, kjer mašuje med
tednom – dom vodijo malteške sestre frančiškanke; dvakrat sem
torej v tem domu maševal v angleškem jeziku. V domači cerkvi sv.
Družine pa sem daroval mašo ob prazniku sv. Jožefa Delavca v
začetku Marijinega meseca majnika s šmarnicami. Seveda pa sva na 4.
velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega Pastirja, imela mašo, katero
sem vodil in spregovoril ali pričeval o svojem duhovnem poklicu.
Teden dni bivanja pri p. Janezu je bil kratek in intenziven; spoznal
sem tudi njegovo „živalsko farmo“, od štirinožcev do
dvonožcev ter raznorazne perjadi, pa tudi ribe plavajo v ribniku.
Dolg čas mi ni bilo tudi, ko je p. Janez bil v bolnišnici, sicer pa
sem med dnevom bil na raznih ogledih, ki mi jih je omogočil dober
Slovenec Jože Vuzem. Zadnji dan mojega bivanja v Adelaidi se je p.
Janez vrnil iz bolnišnice, popoldan pa sem že imel let za Sydney.
Sydney – Merrylands,
New South Wales: Sv. Rafael
Uro in pol dolg let iz
Adelaide do Sydneya je hitro minil. Od letališča do Merrylandsa sem
se peljal z vlakom. Na železniški postaji me je pričakal p. Darko,
ki me je bratsko sprejel in me z avtom odpeljal na misijon, kjer je
velika cerkev sv. Rafaela in poslopje z veliko dvorano in drugimi
potrebnimi prostori ter tremi starimi hišami – dve sta oddani v
najem. Srečanje s p. Darkom in p. Valerijanom je bilo prisrčno in
domače; skupaj smo molili, jedli in seveda somaševali. V času
bivanja v Sydneyu, ki je prav tako hitro tekel, sva si s p. Darkom
ogledala Modre gore s Tremi sestrami (Blue Mountains, Three Sisters)
– to je čudovito pogorje, kakšno uro vožnje z avtom iz Sydneya
proti zahodu; obiskala sva oba slovenska kluba v Sydneyu in tudi
hrvaški center, ki je zelo blizu našega slovenskega kluba Triglav
Panthers. Pater Darko mi je omogočil tudi srečanje z rojaki v
glavnem mestu Avstralije, v Canberri, kamor sva šla na 5.
velikonočno nedeljo. Prenočila sva pri dobrih Slovencih iz
Prekmurja, drugi dan pa sva si ogledala avstralski zvezni parlament,
slovenski klub Triglav v Canberri, obiskala sva slovensko
veleposlaništvo in se z veleposlanikom dr. Milanom Balažicem
pomudila v enournem sproščenem klepetu. Videla sva tudi katedralo
sv. Krištofa in na poti domov sva se ustavila v še v Penrose Parku,
kjer je čudovita romarska cerkev Matere Usmiljenja in ob njej
samostan poljskih patrov pavlincev. V samem parku, ki se razteza v
gozd, je veliko kapelic raznih narodov in med njimi tudi slovenska.
Zadnji dan pa sva obiskala škofijsko mesto Parramatta, kamor spada
Merrylands. Tam je lepa stolnica, ki je leta 1996 pogorela zaradi
podtaknjenega požara in so jo pred leti lepo obnovili in poleg
pozidali tudi nov moderen prizidek. Sprehodila sva se tudi po
sydneyskem olimpijskem centru ter ob koncu na poti na letališče
obiskala še veliko pokopališče Rookwood, kjer počiva veliko
število naših rojakov, med njimi tudi p. Bernard Ambrožič, stric
pokojnega torontskega nadškofa kardinala Alojzija Ambrožiča.
Ponovno sem bil na letališču v Sydneyu, da poletim za Melbourne,
kjer sem ostal še s p. Cirilom nekaj dni pred svojim povratkom v
Slovenijo.
Življenje z doživetim
v srcu
Upam, da se ob branju
vsega zapisanega da začutiti utrip slabih dveh mesecev in pol
življenja med sobrati in rojaki v Avstraliji. Sam čutim, da sem ob
vsem doživetem drugačen, saj bom od sedaj naprej mogel z drugimi
očmi gledati na vse, kar bom slišal o delu sobratov med rojaki na
Petem kontinentu. Razumel bom, da je tam delo drugačno kot doma,
predvsem pa, da je med rojaki Slovenci prisotna velika ljubezen do
slovenske domovine in medsebojnega druženja; radi pa imajo tudi
brate frančiškane, katere lepo in pridno podpirajo. Res, da prva
generacija počasi umira, vendar na drugi strani druga in tretja
generacija v manjših številkah kaže, da slovenska kultura še ne
bo tako hitro umrla. Zagotovo pa nas bo čez 10 ali 15 let močno
skrbelo, na kakšen način bomo še kot frančiškani delovali med
Slovenci. Ne bi bilo slabo že danes razmišljati, kako bomo drugo
leto ali čez nekaj let zastavili pastoralo na Petem kontinentu.
Ob koncu se iskreno
zahvaljujem Provinci za dovoljenje, da sem lahko šel v času
sobotnega leta na obisk k sobratom in rojakom, da začutim in zaživim
utrip slovenskega duhovnika med rojaki. Hvala sobratom Cirilu,
Janezu, Valerijanu in Darku za bratski sprejem in prikaz vsega, kar
sem doživel. Od vsega se počutim res „zadetega“.
Verjamem, da bo moje nadaljnje pastoralno delovanje drugačno in
začinjeno z vsemi deželami, ki sem jih obiskal v minulem letu, še
posebej doživetja iz Svete dežele in dežele pod Južnim križem -
Avstralije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar