Avstralija
– izkušnja, ki bogati in gradi
Razmišljanje za uvod
Dragi rojaki Slovenci in
vsi, ki prebirate revijo Misli, ki obhaja častitljivih 60 let
izhajanja - glede na praznovanje nove maše ali poroke je to biserni
jubilej - prav lepo pozdravljeni! Tisti, ki prebivate pod Južnim
križem, ste o meni že kar precej slišali, bodisi pri svetih mašah,
osebnih pogovorih in priložnostnih srečanjih ali ko ste poslušali
slovensko radijsko oddajo na radiu SBS ali 3ZZZ. Skratka, v dobrih
dveh mesecih smo se mogli videti, slišati in brati. Minuli čas je
bil v Cerkvi čas posta in praznovanja velike noči, sam pa sem temu
praznovanju dodal še čudovite in nepozabne izkušnje preživljanja
dela sobotnega leta med rojaki Slovenci, največ v Melbournu, po en
teden pa tudi v Adelaidi in v Sydneyu. Na južni polobli se je
pričela jesen, na severni, kjer je naša domovina Slovenija, pa
pomlad. Vse te okoliščine in še druge so narekovale tempo ali
ritem posameznim dnevom, ki so minevali zelo hitro. Marsikaj sem ali
smo načrtovali, kar nekaj pa je bilo tudi nenačrtovanega, vendar je
bilo potrebno sprejeti kot novo dejstvo. Bil sem poslan ali prišel
sem v pomoč sobratu p. Cirilu, vendar je bilo zaradi njegove
odsotnosti, smrt očeta in potovanje na Kitajsko, potrebno sprejeti
vso odgovornost za izvedbo recimo pogreba ali nedeljskih svetih maš
in še drugih dogodkov, ko sem kot duhovnik v vsej razsežnostih
mogel opravljati svoj poklic; dvakrat sem ponesel poslednje
maziljenje ali zakrament bolniškega maziljenja bolniku, enkrat v
zgodnjih jutranjih urah, drugič pa zvečer; obakrat je bilo
maziljenje resnično zadnje, čeravno ga kot kristjani ne bi smeli
jemati kot zadnje, temveč kot pomoč v trpljenju in bolezni. Noben
zakrament ni za smrt, ampak za življenje, tako je maziljenje, če je
pač zadnje, za večno življenje in ne za smrt. No, pa sem že začel
pisati o trpljenju in smrti. Vendar realno gledano je bilo v mojem
času bivanja v Melbournu kar pet pogrebov in tri sem opravil sam,
obiskal sem bolnike in jim prinesel tolažbo v zakramentih in besedi,
z mnogimi preizkušanimi sem se pogovarjal, tako z oskrbovanci v Domu
matere Romane in tudi drugod. Realnost, da se starost Slovencev v
Avstraliji pač viša in je že v mnogih primerih med 70 in 80 let je
pač takšna, in jo je potrebno sprejeti, pa naj bo to tisti, ki nosi
križe let ali duhovnik, ki se srečuje s takimi ljudmi. Kljub včasih
trpeči in bridki realnosti pa moramo biti kot kristjani polni
optimizma in upanja, da je z nami Bog, ki nam pomaga. Bogu hvala, da
moremo v njega verovati in tudi Bogu hvala, da so med vami rojaki
Slovenci še vedno slovenski duhovniki, ki vam delijo zakramente in
razlagajo krščansko vero ter skrbijo, da se ne izgubite v
prostranosti vaše nove domovine Avstralije.
Srečevanja s Slovenci
Avstralija ponuja človeku
tisto, kar potrebuje, da more uresniči samega sebe, da je srečen in
da so ob njem srečni tudi drugi. Samo po sebi pa ne pride prav nič,
to morete potrditi v večini vsi starejši rojaki, ki ste pred 40.,
50. ali 60. leti prišli tako daleč od svoje domovine v upanju, da
vam bo boljše. Ni tekel med, bilo je vse prej kaj drugega; rastlini,
kot sta pelin in kopriva morda najbolj ponazarjata začetek bivanja
več tisoč Slovencev in ljudi mnogih drugih narodov na začetku
bivanja v tej veliki deželi. Pogumno ste se lotili spopadati z
novimi izzivi v življenju. Hvala vam za vse zaupane zgodbe, ki mi
jih je bilo dano slišati. Res sem v njih začutil veliko trpljenja,
hkrati pa veliko volje in želje po življenju in uspehu; v veliki
večini ste uspeli. Ohranili ste vero, ohranili ste prijaznost, ki
sem jo mogel okušati in spoznavati na vsakem koraku. Vaša druženja
po nedeljski sveti maši in ob raznih praznovanjih, tako državnih
kot cerkvenih praznikih ali na festivalih kažejo, da znate
praznovati in da znate v ta praznovanja še kako dobro vdihniti
slovenskega duha. Mnogi ste obdarovani s čudovitimi darovi, s
katerimi bogatite slovenske skupnosti v vseh krajih, kjer so razni
klubi in seveda slovenski katoliški centri, ki jih vodijo
frančiškani. Ostaja mi nepozaben spomin druženja z rojaki Slovenci
na 13. Slovenskem festivalu v Slovenskem društvu Planica –
Springvale v Melbournu: domačnost, sproščenost in spontanost so
narekovali, da smo se vsi lepo počutili. Na drugo nedeljo v maju pa
sem bil tudi na krajšem kulturnem programu ob materinskem dnevu –
Mothers Day v Geelongu v klubu Ivan Cankar. Kolikokrat smo bili
deležni skupaj s p. Cirilom in Marijo povabila na kosilo ali
večerjo, ne bi našteval – hvala!
Dotik Avstralije –
mest in raznih znamenitosti
Naslednja izkušnja so
številni ogledi mest, kot so sprehodi po Melbournu, Adelaidi in
Sydneyu pa tudi krajši sprehod in vožnja po glavnem mestu Canberra.
Z Marijo in p. Cirilom sem obiskal otok pingvinov Phillip Island,
Great Ocean Road – obalo Dvanajstih apostolov, katero sem si
ogledal tudi iz helikopterja, skupaj smo se sprehodili po lepi poti
čez avstralski pragozd. Z Marijo sva po sveti maši v Wodongi drugi
dan obiskala Snowy Mountains – Snežene gore, ko sem se mogel bolj
sprehoditi kot povzpeti na najvišjo goro Avstralije - Mount
Kosciuszko, visoko 2228 metrov; ustavila sva se tudi na velikih
travnikih, polnih kengurujev in si ogledala hidro elektrarno. Gospod
Bruno Pavšič iz Melbourna me je popeljal v hribe – Dandenong
Ranges, kot se reče nekoliko višjim hribom na vzhodnem delu štiri
milijonskega Melbourna, pa tudi do parka, kjer je mogoče hraniti
kokije in druge ptice ter do vodnega rezervoarja Cardinia Reservoir.
Z zakoncema Jožetom Rozmanom in Rožico sem obiskal kraje na
polotoku Mornington Peninsula in si ogledal pelikane. Zlato pa sem v
Ballaratu iskal z zakoncema Tilko in Valentinom Lenko. V tednu
bivanja pri p. Janezu v Adelaidi sva si skupaj ogledala polotok
Victor Harbor in živalski vrt v bližini. Lahko bi šla skupaj še
kam, če ne bi Bog predvidel, da mora p. Janez za tri dni v
bolnišnico, da mu vgradijo defribrator za srce. Dober in skrben
sodelavec na misijonu v Adelaidi, gospod Jože Vuzem, me je peljal v
zgodovinsko nemško vas Hahsdorf in na hribček Mt. Loggfty Summit,
od koder se lepo vidi Adelaida, potem smo šli še v živalski vrt
Monarto; drugi dan pa sva z Jožetom obiskala še velik zadrževalnik
vode in si ogledala vinograde in vinarne v dolini Barossa Valley.
Teden dni sem preživel tudi pri p. Darku in p. Valerijanu v Sydneyu.
Z Darkom sva obiskala Blue Mountains – Three Sisters, zajetje vode
Warragamba Dam, v nedeljo sva maševala doma v Merrylandsu in zvečer
v 270 kilometrov oddaljeni Canberri in si drugi dan ogledala še
mesto: parlament in stolnico, slovensko društvo in obiskala sva
veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milana Balažica;
na poti domov sva se ustavila še v Penrose Parku, kjer je veliko
kapelic raznih narodov – tudi slovenska, osrednja zgradba pa je
romarska cerkev Naše ljube Gospe Matere milosti s samostanom patrov
pavlincev. En dan sva s p. Darkom obiskala tudi oba kluba v Sydneyu
(Slovensko društvo Sydney ter Triglav Panthers Club) in hrvaški
center s cerkvijo sv. Nikolaja Tavelića ter zadnji dan stolnico
škofije Parramatta (zahodni del Sydneya, kamor spada tudi slovenski
misijon v Merrylandsu), sydneyski olimpijski park in veliko
pokopališče Rookwood. Seveda pa ne bom pozabil prvih dni po prihodu
v Avstralijo, ko smo šli na romanje v Ta Pinu – Bacchus Marsh, uro
vožnje zahodno od Melbourna, kjer je prav tako lepa slovenska
kapelica, posvečena Sveti Družini in z lepim mozaikom Marije
Pomagaj na pročelju. Vtisnil se mi je v spomin tudi park v mestu
Daylesford, kamor smo se odpeljali iz Bacchus Marsha. To pa je samo
nekaj od vsega, kar mi je bilo dano videti v dobrih dveh mesecih. Pri
vsaki stvari bi se mogel še ustaviti, vendar to ni pomembno. Rad bi
zapisal iskreno zahvalo vsem in vsakemu posebej, ki si je vzel čas
zame in me popeljal ter pokazal raznorazne znamenitosti. Bog povrni,
dragi rojaki!
Srečanje s sobrati
frančiškani
Ta moj zapis bi bil
nepoln, če ne bi zapisal nekaj misli še o mojih dragih sobratih
frančiškanih in sodelavki na misijonu v Melbournu laiški
misijonarki Mariji Anžič. Želja, izražena v prošnji za sobotno
leto je bila, spoznati življenje in delovanje p. Cirila v Melbournu
in drugih bratov v Avstraliji. V polnosti mi je bilo omogočeno, kar
ste že lahko zaslutili iz začetka mojega opisovanja: maše ob
nedeljah, obredi velikega tedna, pogrebi, spovedovanja, obiski
bolnikov, obiski v Domu matere Romane, bil sem poleg pri dveh
porokah, krstu in tudi sem mogel eni mami razložiti skrivnosti
svetega krsta ob pripravi na krst otroka. Skratka, deloval sem še
kako pastoralno kot duhovnik. Dragi p. Ciril, hvala za Tvoj bratski
sprejem, vodstvo in usmerjanje ter ne nazadnje veliko zaupanje. Hvala
tudi sodelavki na misijonu v Melbournu Mariji Anžič, s katero sva
prevozila precej kilometrov: Marija, ostani pogumna, vesela in še
naprej z izjemnim darom od Boga za sprejemanje in nagovarjanje
številnih ljudi, tako osebno na misijonu kakor tudi po telefonu.
Človek se ob videnem in slišanem lahko samo uči in se trudi
posnemati. Hvala, Marija, da „brat osel“ (tako sv. Frančišek
Asiški imenuje telo) ni omagal, ko je bil lačen in žejen. Seveda
je bilo za „brata osla“ poskrbljeno povsod, tudi v Adelaidi preko
gostoljubnega in izredno dobrega kuharja p. Janeza, kakor tudi v
Sydneyu, ko sta se patra Darko in Valerijan izkazala vsak na svoj
način. Bog vam povrni za vse. Pri p. Janezu sem začutil veliko skrb
in ljubezen do ljudi, s katerimi se srečuje, pa tudi za številne
živali, s katerimi vsa leta živi. S patrom Darkom sva ponovila in
obnovila marsikatero narodno pesem, šalo in tudi mnogotere novice;
pokazal pa mi je tudi, kako skrbno ureja kroniko dogajanja na
misijonu v Merrrylandsu v Sydneyu. Pater Darko, hvala za Tvoj čas in
trud; biseromašnik pater Valerijan pa z ljubeznijo očaka bdi nad
vsem delovanjem mlajšega sobrata. Hvala Vam, p. Valerijan, za zgled
in bratsko odprtost in sprejemljivost.
Z obiskom Avstralije sem
tako spoznal celotno našo provinco, v kateri sem že preko dvajset
let. Leta 1995 sem spoznal samostane in brate v Ameriki, letos pa v
Avstraliji.
Življenje se
nadaljuje z bogato izkušnjo Avstralije
Avstralija je torej
izkušnja, ki bogati in gradi. Da, res sem bogatejši in polnejši ob
vsem doživetem in preživetem. Spoznal in začutil sem tudi utrip
številnih narodov in ver v prostrani deželi. S p. Cirilom sem bil
enkrat tudi na sestanku emigrantskih kaplanov velike nadškofije
Melbourne. V torek v velikem tednu sva se udeležila krizmene svete
maše v melbournski katedrali sv. Patrika, ki jo je daroval
melbournski nadškof dr. Denis Hart ob somaševanju nad dvesto
petdeset duhovnikov. Po maši smo bili vsi na kosilu z nadškofom v
bližnjem hotelu. S p. Cirilom sva sedela poleg melbournskega
najmlajšega pomožnega škofa, Vietnamca po rodu, minorita p.
Vincenta Long Van Nguyena OFM Conv, ki dobro pozna patra Miha
Benedikta Majetiča OFM Conv. Opazoval sem številne uniformirane
otroke v osnovni in srednji šoli, med katerimi po oblekah ni prav
nobenih razlik. In ne nazadnje sem tudi malo ponovil in obnovil
angleški jezik. Dvakrat sem v Adelaidi celo moral maševati v
angleškem jeziku, ker je bil p. Janez v bolnišnici. Ostajajo mi v
spominu tudi intervjuji z Lentijem Lenkom za radio SBS in takoj po
mojem prihodu snemanje oddaje za veliko noč za radio 3 ZZZ v
Melbournu ter ob koncu krajša izjava za radio SBS ob mojem odhodu
nazaj domov v Slovenijo.
Ob vsem, kar sem doživel,
sem velikokrat močno čutil bližino Boga. Že sem napisal, da je
bilo marsikaj načrtovano, veliko pa tudi dano z namenom, da človek
sprejme in umesti v svoje življenje. Osebno se mi zdi, da je izredno
pomembno, da se kot kristjani naučimo sprejemati življenje kot dar,
kot zastonjski dar od Boga z namenom, da ga v polnosti živimo in da
ob tem uresničimo sami sebe in tako lahko drugim damo tisto, kar si
želijo in od nas pričakujejo.
Življenjska izkušnja
dobrega dvomesečnega bivanja pod Južnim križem to potrjuje, zato
še enkrat: Hvala vam, dragi Slovenci in sobratje frančiškani v
Avstraliji, za topel človeški in bratski sprejem in vse kar mi je
bilo dano ob vas videti in doživeti. Verjamem, da smo vsi ob tem
nekaj prejeli, kar ostaja - jaz osebno veliko. Hvala in Bog živi!
Na tem internetnem
naslovu pa lahko preberete in vidite še več:
Ni komentarjev:
Objavite komentar