OB 26. OBLETNICI DUHA ASSISIJA

O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir!

na Ptuju pri minoritih v proštijski cekvi sv. Jurija -  sobota, 27.10.2012

Dragi vsi: na kratko in po Frančikovo povedano, bratje in sestre v Kristusu!

Večina od vas ste skupaj že skoraj dve uri z enakim namenom, da molite za MIR, saj je danes spominski dan, ko je bl. papež Janez Pavel II. v Frančišovem mestu Assisiju leta 1986 zbral predstavnike različnih veroizpovedi, da so skupaj molili za mir; to je bilo torej pred 26. leti. Ta dan je rodil Duha Asisija, ki nas Frančiškove brate in sestre povezuje in zavezuje, da se srečamo, ponekod vsak mesec 27., drugod pa vsaj enkrat na leto, na obletnico tega velikega asiškega srečanja, da skupaj kot ena družina molimo in prosimo za mir – eno najdragocenejših vrednot, po kater hrepeni vsak človek. Lahko bi dejali, da to ni prva izmed vrednot, je pa sad drugih, ki so prav tako potrebne; naprimer ljubezni in odpuščanja, medsebojnega razumevanja in sprejemanja, darovanja in žrtovanja – kjer je vse to, tam je mir.

Naslov temu razmišljanju sem dal: O da bi tudi Ti, slovenski kristjan, spoznal, kaj Ti je v mir! Povzel sem Jezusove besede, izrečene, na Oljski gori, ko je bil s pogledom uprt na tempeljsko ploščad in ob tem močno v srcu začutil potrebo po miru. Saj je vedel za mnogo razprtij me svojimi rojaki; pa ne samo v tistem času, ampak kot prerok je videl razprtije tudi v prihodnosti, katere bodo pripeljale do uničeja templja in različnih prepirov, celo vojn na tem svetem kraju Jeruzalemu. Kaj bi morali storiti prebivalci Jeruzalema, pa niso? Niso sprejeli Jezusa kot odrešenika, oziroma niso se hoteli spreobrniti. Raje so hodili po svoji poti namišljene pravičnosti, raje so se držali starih pravil in zapovedi, namesto, da bi sprejeli Jezusovo: Ljubi Gospoda z vsem srcem in mišljenjem, z vso močjo in dušo ter svojega bližnjega, kakor samega sebe. Prav ta Jezusova novost je bila za Jude najtrši oreh, ki ga niso bili pripravljeni streti.

In če se sedaj prestavimo v nas čas in recimo izberemo navišjo točko naše domovine, to je Triglav – 2864 m ter se iz te točke zazremo na sončno stran Triglava, na naše hribe in doline, mesta in vasi in ob vsem tem pomislimo, kaj se dogaja med nami in v nas, potem moremo tudi mir, kakor Jezus pred 2000 leti, začutiti v srcu: Kdaj boš slovenski kristjan končno spoznal, kaj ti je v mir. Kaj vse se bo moralo še zgoditi, kateri škandal, katera kriza, kateraa nesreča, ki nas bo spravila na kolena, da bomo sami pri sebi spoznali in doumeli pomen nove evanelizacije in pomen vere ter zaupanja v Boga. Zdi se, da je vse tako preprosto, hkrati pa vse tako težko in nemogoče.

50 let mineva od 2. vatikanskega koncila in 20 let od izdaje modernega Katekizma Katoliške Cerkve – zaradi teh dveh obletnic v tem mesecu razglašeno leto vere, ki je en sam klic vsem nam k spreobrnjenju in spoznaju, kaj ti ali nam je v mir. V teh dneh je naš sveti oče Benedkt XVI. izrekel pomenljive besede: Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga Očeta, ki nas ljubi in je po svojem učlovečenem Sinu blizu vsakemu od nas. Pri veri ne gre preprosto za razumsko sprejetje resnic o Bogu. Vera nam daje gotovost, ki presega vsa tehnična in znanstvena spoznanja. Verovati pomeni srečati se z Bogom in se mu prepustiti kot otrok. Vera je nadnaravni dar. IN ŠE : Nemogoče je verovati brez milosti in brez notranje pomoči Svetega Duha. Vera je dejanje, po katerem naš um in srce rečeta „da“ Bogu. Ta „da“ spreminja naše življenje, mu daje smisel in ga obnavlja. Ob tem je spomnil vero očaka Abrahama in Marije iz Nazareta. OB KONCU AVIDENCE na trgu Svetega Petra pa je papež povedal: da naš čas zahteva kristjane, ki so odprti za Kristusa, za rast v veri ob prebiranju Svetega pisma in prejemanju zakramentov. Bodite kot odprte knjige, ki pripovedujejo o izkušnji prerojenega življenja v Svetem Duhu, v občestvu z Bogom, ki nas ohranja in nam kaže pot življenja, ki se nikoli ne konča. Ni kaj za dodati ob teh izrečenih papeževih besedah; enostavno je treba misel še in še brati ter premišljevasti, ob tem pa si želeti tudi po teh besedah zaživeti.

Dragi vsi tukaj zbrani. Verjemem, da ste goreče molili v teh minutah, tudi verjamem, da boste še naprej molili. Prav molitev je tista sila, ki nas spreminja, ki nas dela ponižne in odprte za Boga. Kako ne bi bili veseli in srečniter ponosni, ko pa imamo tako velika vzora v molitvi in predanosti Bogu; to sta sv. Frančišek in sv. Klara. Njuna duhovnost je duhovnost Jezusa Kristusa, saj sta bila oba zarta, še več zaljubljena v Njega in to od pet do glave in od glave do pet - s celim telesom. Kriza srednjeva veka je kot vemo rodila velike svetnike in prepričani smo lahko, da bo tudi današnja kriza rodila obilo bratov in sester, ki bodo temu svetu, po vzoru sv. Fračiška in sv. Klare prinesli Duha Assisija, ki se kaže v treh stvareh, katere je naglasil tudi bl. Janez Pavel II. v Asssiju pred 26. leti:

• vztrajati v molitvi, kar pomeni biti pred Bogom vsak dan in živeti iz vere v Boga kot romar;
• vztrajati v tihoti: to pomeni, da dajem prednost poslušanju in ne prepiru; torej dajem prednost drugemu in ne svojim sebičnim željam;
• in še tretja stavr, to je vztrajati v postu; da se znam odpovedati imeti; Jezus nam kliče: Kdor se ne odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj, ni mene vreden.

Torej odgovor na stanje v katerem smo je v teh treh stvareh Duha Assisija: vstrajanje v molitvi, tihoti in postu. In te stvari rojevajo mir.

Janez XXIII., ki je dobil vzdeve „Janez dobri“ in je sklial II. vatikanski koncil, je med drugim izrekel tudi besde: „Če bi mi s svojim življenjem dajali svetel zgled, bi komaj še bilo potrebno učiti in poučevati druge ljudi o veri.“

Kaj to pomeni? Preprosto to, da če bi škofje in duhovniki, pa tudi dragi starši bili v veri zgled s svojim življenjem, potem ne bi bilo potrebno veliko razlag, pridig in pisem o veri, saj bi z vero pričali in učili kaj je vera. Zato se potrudimo, da bomo po vzorur sv. Frančiška in Klare vsi posajali pričevalci vere, vere, ki rojeva sreobrnjenje in mir.

SPOMIN NA S. JOZEFINO DODIĆ FBS

K Bogu Stvarniku je odšla s. Jozefina Dodić

V sredo, 10. oktobra smo se na brezjanskem pokopališču, še prej pa s sv. mašo v baziliki Marije pomagaj na Brezjah, poslovili od sestre Jozefine Dodič, ki je pripadala redu slovenje-bistriških sester Brezmadežnega spočetja. - SBS. Sestra Jozefina se je rodila na Kosovem leta 1951 in je za rakom umrla v starosti 62 let. Bolj kot njen življenjepis je pomembno to, kakšno smo poznali in kakšno nam jo je podaril dobri Bog.

Sam sem na nazarski hribček Marije Nazaret v Nazarjah začel zahajati morda kakšno leto ali dve preden je tam pričela svoje 15-letno redovniško služenje s. Jozefina. Njen delovni prostor je bila kuhinja, kjer se je izredno dobro znašla in od koder so prihajala same okusne jedi. Veliko časa sem kot najstnik, zadnja leta v osnovni šoli in celo srednjo šolo, preživel pri nazarskih frančiškanih, med katerimi izstopa p. Boris, ki je bil v Nazarjah 17 let, potem p. Leopold, br. Jurij, ki danes ni več frančiškan in še drugi. Vendar mi prej omenjeni trije ostajajo v najlepšem in najboljšem spominu. Poleg frančiškanov pa so na nazarkem hribčku delovale tudi slovenje-bistriške sestre Brezmaežnega spočetja: s. Jozefina, s. Ivana, s. Pavlina, s. Hermina, s. Marinka in s. Marjeta, ki mi prav tako ostajajo v spominu. No, s. Jozefina, ki je od prej omenjenih poleg s. Ivane že odšla k Bogu Starniku, pa ostaja posebej zapisana v mojem srcu. V „njeni“ kuhinji sem bil kot nekakšen kuhinjski muc, saj je večkrat potešila mojo najstniško lakoto. Spominjam se njenih tako imenovanih „vdovinih poljubčkov“, ki niso bili beli zaradi jajčnega beljaka, ampak so bili temni, ker s bili v njih orehi... zaradi temne barve torej „vdovini“. Spominjam se njenega izraza „Pri moji gruški“, kar je pri njej pomenilo, da nekaj bolj trdno drži. Od vsega pa je pri njej izstopala prijaznost in gostoljubnost. Kot je povedal p. Boris ob koncu pogrebne maše: „Nobeden ni šel iz nazarskega hribčka lačen in žejen. Sestra Jozefina je vsakega prijazno in z veseljem pogostila“. Nikoli ni bila slabe volje; njenih senc nismo poznali, v njeni kuhinji in kjerkoli je hodila in delovala, je vedno sijalo sonce. Tudi zadnjo leto v hudi bolezni je preko trpljenja in bolečine sijal žarek svetlobe in zaupanje v Boga. V Nazarjah je mnoge otroke in mlade poučevala tudi kitaro in s čudovitim glasom v cerkvi polepšala ljudsko petje.

Bogu sem danes hvaležen za s. Jozefino, hvaležen za njeno nesebično služenje, hvaležen za njeno prijaznost in nasmeh, ki je ogrel in navdušil še druge, ki smo jo srečevali. Naj nam dobri Bog nakloni po naših molitvah in tudi po molitvah pokojne s. Jozefine veliko takih redovnic in redovnikov, ki bodo znale in znali pokazati ljudem veselo in odrešenjsko krščansko vero.

Sobotni spomin

 

Morda ne bo prej miru v mojem srcu, dokler ne izlijem na papir besede, ki se mi porajajo ob mislih na minulo sobotno leto. Že je minilo skoraj 3 mesece, ko se je končalo, pa vendar nikoli ni prepozno napisati nekaj doživetih ob vsem, kar mi je bilo dano spoznati, videti, narediti, premisliti in še kaj...

Najprej gre zahvala ljubemu Bogu, da mi je dal pogum za odločitev glede leta, za katerega sem prosil. Potem hvala mojim predstojnikom, da so napisano prošnjo slišali in na njo pozitivno dogovorili. Hvala skupnosti bratov na Brezjah, ki so moje leto dobrohotno spremljali, se za mene zanimali in me spodbujali. Hvala vsem dobrim ljudem, ki so leto podprli z molitvijo, pa tudi z denarnimi sredstvi: to so naprej župljani Nove Gorice – Kapela, od koder sem odšel na sobotno leto, potem frančiškanska provinca, skupnost na Brezjah, komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih, Slovenci v Avstraliji pod vodstvom p. Cirila v Melbournu in ostalih patrov: Janeza v Adelajdi in v Valerijana in Darkota v Sydneyju; vsi našteti in še mnogi dobri ljudje so tako in drugače prispevali, da sem mogel preživeti res čudovito leto.

Večji del je popisanega na tem blogu, ki se je iz Sobotnoletnega bloga spremenil v Sveta vera bodi vam luč! Še mnogo več pa ostaja zapisanega in zaklenjenega v srcu, ki je hvaležno za vse.

Najprej je bila selitev iz Nove Gorice na Brezje, kjer sem se po dobrih dveh mesecih privadil na čisto nove razmere. Potem se poromal po Baragovi poti v Ameriko in Kanado. Na tem romanju je padla s strani našega komisarja p. Petra prošnja, da bi popeljal eno skupino romarjev v Sveto deželo; sam pa sem dodal drugo prošnjo, da po tem tedenskem romanju ostanem kar v Sveti deželi. Izgovorjena prošnja je rodila napisano in tako sem november in december preživel v Jezusovi deželi, kjer sem praznoval tudi Božič. Nekaj dni pred Novim letom sem prišel spet nazaj na Brezje, kjer sem si v dobrih dveh mesecih uredil pot v Avstralijo, kjer sem največ pomagal p. Cirilu ob praznovanju Velike noči, teden dni pa sem preživel tudi v Adelajdi pri p. Janezu in v Sydneyju pri patroma Valerijanu in Darkotu. Sredi Marijinega mesec majnika sem prišel domov in na koncu maja izvedel, da bom moral zapustiti čudovito Marijino romarsko pot Brezje in oditi v Maribor za kaplana.

Ob vsem pa ne smem pozabiti še zapisati, da sem v Sveti deželi in potem do konca na Brezjah napisal duhovne vaje za sobrate frančiškane, ki sem jih potem kar v treh terminih vodil: in sicer na Brezjah, v Nazarjah in na Sveti Gori. 

Leto, ki se je torej izteklo je bilo po vsem zapisanem zelo zelo pestro in razgibano. Hvaležen sem Bogu, da sem ga preživel zdrav in zadovoljen, kar je izrednega pomena za nadaljnje delo.

Še enkrat Bogu in vsem dobrim ljudem hvala. Želim si, da mi ta sobotna oaza daje moči in energijo za nadaljnje delo v Gospodovem vinogradu, kamor me bo poslal Gospod. 

Tukaj sem!

PONOVNO ZA KAPLANA V MARIBORU

Nagovor na 19. nedeljo med letom

ob ponovnem prihodu v Maribor za kaplana

Maribor - Sv. Marija, 12. avgust 2012

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni vsi, ki zahajate v to čudovito baziliko Matere usmiljenja, ki je včeraj obhajala 112. obletnico posvetitve. Lahko smo upravičeno ponosni na tako veliko in lepo cerkev sredi našega mesta, ki je letos evropska prestolnice kulture.

Vesel sem, da sem spet med Vami - nekaj mesecev manjka do 10 let, ko sem po 4 letih in pol odšel iz Vaše srede v dolenjsko metropolo Novo mesto; tam sem bil samo 2 leti in pol. Iz župnije, ko smo takrat imeli 150 otrok, sem prišel v župnijo s 500. otroki, kar je bil kar velik šok, vendar sem se na pestro pastoralno dogajanje zelo navadil in ko sem se navadil sem moral iti in to na Primorsko v Novo Gorico na Kapelo, kjer sem bil najprej 2 leti kaplan in 4 leta župnik. Poleg kar precej pastoralnega dela, smo na ogled znamenitih grobnic francoskih kraljev Bourbonov sprejemali številne turiste praktično iz vsega sveta. Zadnje leto bivanja v NG je bilo precej naporno, tudi telo je odreagiralo in v srcu sem čutil, da moram nekaj postoriti za sebe zato sem po posvetovanju zaprosil za leto, ki mu pravimo sobotno. Na prošnjo pa sem napisal, da bi rad v tem letu doživel za nekaj časa Sveto deželo in odšel v Avstralijo k p. Cirilu, ki je bil moj magister prva tri leta klerikata. Prošnja je bila ugodno rešena s pripisom, da grem na Brezje, kjer bom pomagal pri spovedovanju in drugih opravilih na tem največjem Marijinem romarskem svetišču v naši Sloveniji. Prišel sem v skupnost 10. bratov s katerimi sem se zelo dobro razumel. Samo en utrinek iz romarske poti; tam se namreč veliko spoveduje, mislim da se m spovedal ljudi za nazaj vsej 14 let in tudi za naprej; tukaj sme sinoči sedel v spovednici celo mašo in nisem spovedal niti enega, kar se na Brezjah ni zgodilo - ko sem tam sedel v spovednici med mašo, je vedno kdo prišel... spovednica in polna brezjanska bazilika ob nedeljah, včasih tudi med tednom, ostajata zapisana v srcu. Po nekje dobrih treh mesecih bivanja sem poromal za 14 dni v Ameriko in Kanado, kjer je deloval naš veliki misijonar Irenej Friderik Baraga; na to romanje sem si žele že več časa in v tem letu sem videl idealno priložnost, da se ga udeležim. Naš komisar za Sveto deželo p. Peter Lavrih mi je na tem romanju podal besede, če mu pripeljem konec oktobra en skupino Sveto deželo. Dejal sem mu, da je to mikavna prošnja, saj bi jaz po tem kar doli ostal. Tako sem napisal prošnjo predstojnikom za Sveto deželo in po ugodni rešitvi sem spremljal skupino romarjev v Izrael, bil z njimi cel teden po krajih Nove zaveze in zadnji dan so me pustili v največjem samostanu frančiškanske kustodije Svete dežele, Presvetega Odrešnika, kjer sme ostal dva meseca, s tem, da sem za nekaj dni podaljšal in bil deležen še Božiča v Betlehemu. Po vrniti iz Svete dežele, malo pred koncem prejšnjega leta, sem bil na Brezjah nekje dva meseca in v tem času sem si uredil vse, da sem odšel še v Avstralijo za dobra dva meseca, kjer sem bil v največ v Melbournu – tam sem pomagal p. Cirilu, Veliko noč; teden dni pa sem preživel tudi v Adelajdi in Sydneyu. Lepo je bilo delovati kot duhovnik med Sloenci na tem 5 kontinetnu; tako sem spoznal že 60 – letno delovanje frančiškanov v Avstraliji med Slovenci.

Če ste dobro sledili, ste mogli opaziti, da se je veliko dogajalo; posebej peetro in precej drugačno je bilo minulo leto, saj sem bil osvobojen vseh služb. Ob koncu sobotnega leta sem slutil in vedel, da bom moral iti iz Brezij; in ko so mi dodelili kaplansko mesto v Mariboru, sem jo z veseljem sprejel, saj poznam samo mesto in tudi veliko ljudi. Seveda pa so se razmere v teh 10. letih precej spremenile, kar pa velja za vse povsod. Drugače se moje srce še posebej domače počuti na Štajerskem; izhajam namreč iz Zgornje Savinjske doline, kjer živi oče, sestra pa je poročena v Novi Gorici, kamor se je pred dvema letoma in pol v varovano stanovanje naselili tudi mama.

Zdaj veste o meni zelo veliko, da sevam ne bo treba preveč zanimati in spraševati.

O doživetjih zadnjega leta, še posebej o izkušnji Svet dežele in Avstralije pa bom z veseljem kaj več spregovoril ob priliki.

Dragi bratje in sestre!

Današnja nedelja nam v Božji besedi sporoča misel, da je naš Gospod resnično dober, kar moremo spoznavati in tudi okušati. Prerok Elija je to doživel po izredni utrujenosti, ko si je po vsem hudem žele smrti, da ga preprosto ne bi bilo več; vendar Gospod Bog mu pravi: Vstani in jej!. Poslušal je Boga in v moči pripravljene jedi je potoval štirideset dni in štirideset noči. Jezus pa na v evangeliju govori, jaz sem kruh življenja... če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Vsakokratna evharistija, sveta maša nas torej spomni na večnost in da bomo mogli priti do tja nas Bog hrani z Božjo hrano, ki je sam Jezus. Kot Elija moremo tudi mi okušati in spoznavati Gospodovo dobroto. Še posebej pa potrebujemo Jezusa kot hrano pri vsakodnevnem srečevanju in sodelovanju z ljudmi, brati in sestrami v veri. Apostol Pavel nam v drugem berilu lepo naroča, kakšni naj bomo: „Naj med vami izginejo vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi Bog odpustil vam v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci...“

Čas, katerega živimo dandanes je močno izzivalen. Močno nas kristjane kliče, da se potrudimo živeti vero zares pričevalno, in to tako škofje, duhovniki kot verni lajki. Ne smemo se prepustiti mikom tega sveta, ki si želi, da mi ne bi bili sveti ampak enaki kot svet, da bi bili enakega mišljenja kot svet. Želim si, da bi imeli vsi skupaj dovolj moč in razsvetljenja od zgoraj, da bi znali in zmogli vsak dan pluti proti toku zavedajoč se, da nas spremlja Gospod in priprošnja Božje Matere Marije, ki jo mi tukaj tako lepo znamo klicati Marija Pomagaj. AMEN!

Po dolgem času spet

Vsi, ki me berete, prav lepo pozdravljeni!

Danes, 4. oktobra, na slovesni praznik svetega Frančiška Asiškega, sem se odločil, da  začeto delo v minulem sobotnem letu nadaljujem. Čez nekaj dni bo minilo dva meseca, ko sem zapustil Brezje in odšel za kaplana v Maribor v župnijo Sv. Marija.

Pripenjam galerijo fotografij, ki sem jih naredil na nedeljskem sprehodu po totem Mariboru.
https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/MARIBORNedeljskiSeptembrskiSprehod992012?authkey=Gv1sRgCKjE2p6g4_i_Ig

Mir in dobro!