Predstavitev knjige Pax et Bonum ali Mir in dobro

Mir in dobro skozi 50 let (1951-2001)

Ob več kot dvomesečnem bivanju v Avstraliji mi je p. Janez Tretjak v Adelaidi podaril knjigo z naslovom Pax et bonum, kar pomeni, kot vemo, po slovensko Mir in dobro. Knjiga, ki je kar precej debela in tudi težka, če moraš paziti na kilograme ob odhodu na letalo. Mimogrede, knjiga je ostala v Avstraliji, ker je bilo preveč kilogramov, sem jo pa našel v priročni knjižnici na Brezjah. Že po nekaj dnevih, ko sem prišel nazaj pod Triglav k Mariji Pomagaj na Brezje, sem jo vzel v roke in začel brati od prve do zadnje strani, po večkrat sem si pogledal številne črno bele fotografije. Zanimiv tekst in mnoge fotografije, poleg vsega pa še izkušnja dobrega dva meseca „avstralovanja“ me je dodobra priklenila k branju knjige, ki sta jo sestavili gospe Draga Gelt in Veronika Ferfolja, Slovenki iz Avstralije. Že sam naslov pove, da knjiga govori o sv. Frančišku. Ne neposredno, posredno pa zelo, saj predstavi 50-letno delovanje njegovih sinov – frančiškanov in hčera – sester frančiškank brezmadežnega spočetja, imenovanih tudi Slovenjebistriške sestre. Slednje so tam delovale res da polovico manj časa kot frančiškani do izdaje knjige, vendar so s svojim nesebičnim delom pustile močan in neizbrisen pečat med rojaki Slovenci v Avstraliji. Prenekatera solza in tudi bolečina je bila prisotna v srcu ljudi in tudi patrov, ko so morale oditi zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev. To se je zgodilo leta 1991 v Melbournu, zadnji dve sestri, s. Hilarija in s. Francka, sta bili v Sydneyu do leta 1997. Frančiškani pa so prišli v Avstralijo leta 1951 iz Amerike - to sta bila patra Beno Korbič in Klavdij Okorn.

Ko človek bere kratke življenjepise in predstavitve posameznih bratov in sester, more res začutiti pestrost karizem, ki jih Bog deli posamezniku in jih ta potem „vnovči“ preko vsakdanjega služenja ljudem. Bralec more lepo spoznati takratne težke razmere v Avstraliji in pogumne Slovence, ki so se lotevali najrazličnejših preizkušenj, na katere so naleteli na Petem kontinentu, kamor so se zatekli zaradi političnih ali ekonomskih razmer. Kot Frančiškov brat občuduješ svoje starejše sobrate v njihovi iznajdljivosti in tudi pionirskosti, kako in na kakšen način so to počeli. Dva sem že prej omenil; njuno začeto delo pa so nadaljevali in dopolnjevali p. Rudolf Pivko, p. Bernard Ambrožič, p. Filip (Inocenc) Ferjan in p. Odilo Hajnšek. Prav posebej pa je potrebno omeniti p. Bazilija Valentina, p. Valentina Jenka in p. Janeza Tretjaka, ki so končno vzpostavili skupnosti in s požrtvovalnimi Slovenci, ki so hkrati gradili svoje domove in še slovenske cerkve, postavili lepe in velike cerkve v Melbournu, Sydneyu in Adelaidi. Brez prvih patrov, ki so Slovence prvi nagovorili kot duhovniki Slovenci in jim delili zakramente in z njimi darovali svete maše v slovenskem jeziku, bi naslednjim patrom bilo zagotovo precej bolj težko. Knjiga seveda predstavi tudi ostale sobrate, ki so prišli pomagat trem stebrom (Baziliju, Valerijanu in Janezu!), če jih tako imenujem, na katerih še danes, če ne materialno pa duhovno stojijo slovenske skupnosti v Avstraliji. V prvih 50-ih letih pastoralnega delovanja slovenskega duhovnika med Slovenci v Avstraliji so v Melbournu delovali patri: Stanko Zemljak, Bernard Goličnik, Tone Gorjup, Niko Žvokelj in Metod Ogorevc; v Sydneyu pa patri: Lavrencij Anžel, Ciril Božič, Tomaž Menart, Filip Rupnik in nekaj mesecev, predenj je šel v Melbourne - po smrti p. Bazilija leta 1997 - tudi p. Metod Ogorevc. Knjiga predstavi tudi delo škofijskega duhovnika, ki je pomagal oskrbovati tisoče Slovencev, ki so se razselili po Avstraliji in tudi na otoku Tasmanija - to je gospod dr. Ivan Mikula. Omenjena pa sta tudi dva duhovnika, ki sta izšla iz avstralske slovenske skupnosti. To sta g. Edvard Sedevčič, sedaj upokojeni župnik v Sydneyu in g. Štefan Krampač SDB, župnik v Škofijah. V tem zapisu se bom omejil zgolj na delovanje frančiškanov, ki so seveda skupaj s sestrami, ki so bile tam, naredili ogromno delo. Lahko bi skupno delo bratov in sester označili kot evangelist Janez na koncu evangelija delo in poslanstvo Jezusa Kristusa: „To je samo nekaj od tega, kar je storili bratje in sestre v času 50-ih let, ostalo pa je mnogo nezapisanega, kar ne bi mogli popisati eno za drugim vse knjige sveta, ki bi jih bilo potrebno zapisati.“

Kaj mi še posebej ostaja v spominu ob branju raznih prispevkov in pričevanj posameznikov? Ostaja mi njihova pastirska ljubezen do slovenskega človeka in domovine in ne nazadnje ljubezen do Boga, od koder so jemali moč za pogumno delo v prostranostih Petega kontinenta. Kolikokrat so kot „Dobri pastir“ v Jezusovi priliki naredili z avtom ure in ure dolge poti, da so lahko bili slovenski kristjani deležni svete maše v slovenskem jeziku. Zavedali so se tudi, da če ne bodo Slovenci imeli slovenskega duhovnika med seboj ali ob sebi, se bo kmalu izgubil slovenski jezik in z njim kultura. Prav duhovnost, kultura in narodnost gredo z roko v roki pri delu izseljenskih duhovnikov in vseh njihovih sodelavcev. Ob tem je potrebno seveda pohvaliti tudi številne sodelavce, brez katerih slovenski duhovnik v Avstraliji ne bi bil uspešen tako kot je, prav preko njihove pričevalskih zapisov spoznaš ljubezen in spoštovanje do duhovnikov. 

Ob branju pa moreš začutiti, da ni bilo vse vedno samo lepo. Je bilo tudi kar nekaj podtikanj in sumničenj ter slovenske razdeljenosti, ki je doma še mnogo bolj prisotna kot v Avstraliji; vendar povsod je needinost rak rana občestvenosti. Bratje in tudi sestre so vse težave pogumno premostili in gradili mostove prijateljstva in medsebojnega razumevanja. Brez načrtnega druženja ob mizi kruha in vina, ki skoraj vedno sledi druženju ob Kristusovem oltarju, slovenski človek ne bi mogel ohraniti vere, kulture in slovenstva, kot ga je v teh 50. oziroma danes že 60. letih. Knjiga lepo predstavi tudi začetek slovenskega mladinskega koncerta, ki je bil najprej v Melbournu pod vodstvom p. Stanka Zemljaka in bo letos že 38. po vrsti. Lepo se vidi tudi ljubezen do Marije Pomagaj, ki je Slovence spremljala povsod. Patrov ni bilo strah govoriti po radiu, saj so na vseh središčih pripravljali radijske oddaje za Slovence, da se je tudi po radijskih valovih širila Kristusova blagovest, slovenska beseda in pesem. 

Da zaključim. Knjiga Pax et bonum – Mir in dobro je čudovit knjižni spomenik frančiškanom in sestram, ki so zrasli iz korenin sv. Frančiška in v duhu prav Frančiškovega pozdrava Mir in dobro delovali med rojaki Slovenci v deželi Svetega Duha, kot imenujemo Avstralijo. Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanima, kako in na kakšen način se je naša frančiškanska provinca spopadala z izzivi, ki jih je prineslo delo med Slovenci na Petem kontinentu. Iz tega, kar je zapisano, moremo tudi dobiti kakšno spoznanje, idejo ali navdih za prihodnost, ko se bo potrebno odločiti, do kdaj in na kašen način spremljati rojake v daljni deželi. Kako jih bomo dostojno pokopali ali kako bomo, če se lepše izrazim, dostojno spremljali rojake Slovence do končne asimilacije v avstralsko družbo. MIR IN DOBRO!

Zapis za avstralsko revijo med Slovenci - revijo MISLI

Avstralija – izkušnja, ki bogati in gradi

Razmišljanje za uvod

Dragi rojaki Slovenci in vsi, ki prebirate revijo Misli, ki obhaja častitljivih 60 let izhajanja - glede na praznovanje nove maše ali poroke je to biserni jubilej - prav lepo pozdravljeni! Tisti, ki prebivate pod Južnim križem, ste o meni že kar precej slišali, bodisi pri svetih mašah, osebnih pogovorih in priložnostnih srečanjih ali ko ste poslušali slovensko radijsko oddajo na radiu SBS ali 3ZZZ. Skratka, v dobrih dveh mesecih smo se mogli videti, slišati in brati. Minuli čas je bil v Cerkvi čas posta in praznovanja velike noči, sam pa sem temu praznovanju dodal še čudovite in nepozabne izkušnje preživljanja dela sobotnega leta med rojaki Slovenci, največ v Melbournu, po en teden pa tudi v Adelaidi in v Sydneyu. Na južni polobli se je pričela jesen, na severni, kjer je naša domovina Slovenija, pa pomlad. Vse te okoliščine in še druge so narekovale tempo ali ritem posameznim dnevom, ki so minevali zelo hitro. Marsikaj sem ali smo načrtovali, kar nekaj pa je bilo tudi nenačrtovanega, vendar je bilo potrebno sprejeti kot novo dejstvo. Bil sem poslan ali prišel sem v pomoč sobratu p. Cirilu, vendar je bilo zaradi njegove odsotnosti, smrt očeta in potovanje na Kitajsko, potrebno sprejeti vso odgovornost za izvedbo recimo pogreba ali nedeljskih svetih maš in še drugih dogodkov, ko sem kot duhovnik v vsej razsežnostih mogel opravljati svoj poklic; dvakrat sem ponesel poslednje maziljenje ali zakrament bolniškega maziljenja bolniku, enkrat v zgodnjih jutranjih urah, drugič pa zvečer; obakrat je bilo maziljenje resnično zadnje, čeravno ga kot kristjani ne bi smeli jemati kot zadnje, temveč kot pomoč v trpljenju in bolezni. Noben zakrament ni za smrt, ampak za življenje, tako je maziljenje, če je pač zadnje, za večno življenje in ne za smrt. No, pa sem že začel pisati o trpljenju in smrti. Vendar realno gledano je bilo v mojem času bivanja v Melbournu kar pet pogrebov in tri sem opravil sam, obiskal sem bolnike in jim prinesel tolažbo v zakramentih in besedi, z mnogimi preizkušanimi sem se pogovarjal, tako z oskrbovanci v Domu matere Romane in tudi drugod. Realnost, da se starost Slovencev v Avstraliji pač viša in je že v mnogih primerih med 70 in 80 let je pač takšna, in jo je potrebno sprejeti, pa naj bo to tisti, ki nosi križe let ali duhovnik, ki se srečuje s takimi ljudmi. Kljub včasih trpeči in bridki realnosti pa moramo biti kot kristjani polni optimizma in upanja, da je z nami Bog, ki nam pomaga. Bogu hvala, da moremo v njega verovati in tudi Bogu hvala, da so med vami rojaki Slovenci še vedno slovenski duhovniki, ki vam delijo zakramente in razlagajo krščansko vero ter skrbijo, da se ne izgubite v prostranosti vaše nove domovine Avstralije.

Srečevanja s Slovenci

Avstralija ponuja človeku tisto, kar potrebuje, da more uresniči samega sebe, da je srečen in da so ob njem srečni tudi drugi. Samo po sebi pa ne pride prav nič, to morete potrditi v večini vsi starejši rojaki, ki ste pred 40., 50. ali 60. leti prišli tako daleč od svoje domovine v upanju, da vam bo boljše. Ni tekel med, bilo je vse prej kaj drugega; rastlini, kot sta pelin in kopriva morda najbolj ponazarjata začetek bivanja več tisoč Slovencev in ljudi mnogih drugih narodov na začetku bivanja v tej veliki deželi. Pogumno ste se lotili spopadati z novimi izzivi v življenju. Hvala vam za vse zaupane zgodbe, ki mi jih je bilo dano slišati. Res sem v njih začutil veliko trpljenja, hkrati pa veliko volje in želje po življenju in uspehu; v veliki večini ste uspeli. Ohranili ste vero, ohranili ste prijaznost, ki sem jo mogel okušati in spoznavati na vsakem koraku. Vaša druženja po nedeljski sveti maši in ob raznih praznovanjih, tako državnih kot cerkvenih praznikih ali na festivalih kažejo, da znate praznovati in da znate v ta praznovanja še kako dobro vdihniti slovenskega duha. Mnogi ste obdarovani s čudovitimi darovi, s katerimi bogatite slovenske skupnosti v vseh krajih, kjer so razni klubi in seveda slovenski katoliški centri, ki jih vodijo frančiškani. Ostaja mi nepozaben spomin druženja z rojaki Slovenci na 13. Slovenskem festivalu v Slovenskem društvu Planica – Springvale v Melbournu: domačnost, sproščenost in spontanost so narekovali, da smo se vsi lepo počutili. Na drugo nedeljo v maju pa sem bil tudi na krajšem kulturnem programu ob materinskem dnevu – Mothers Day v Geelongu v klubu Ivan Cankar. Kolikokrat smo bili deležni skupaj s p. Cirilom in Marijo povabila na kosilo ali večerjo, ne bi našteval – hvala! 

Dotik Avstralije – mest in raznih znamenitosti

Naslednja izkušnja so številni ogledi mest, kot so sprehodi po Melbournu, Adelaidi in Sydneyu pa tudi krajši sprehod in vožnja po glavnem mestu Canberra. Z Marijo in p. Cirilom sem obiskal otok pingvinov Phillip Island, Great Ocean Road – obalo Dvanajstih apostolov, katero sem si ogledal tudi iz helikopterja, skupaj smo se sprehodili po lepi poti čez avstralski pragozd. Z Marijo sva po sveti maši v Wodongi drugi dan obiskala Snowy Mountains – Snežene gore, ko sem se mogel bolj sprehoditi kot povzpeti na najvišjo goro Avstralije - Mount Kosciuszko, visoko 2228 metrov; ustavila sva se tudi na velikih travnikih, polnih kengurujev in si ogledala hidro elektrarno. Gospod Bruno Pavšič iz Melbourna me je popeljal v hribe – Dandenong Ranges, kot se reče nekoliko višjim hribom na vzhodnem delu štiri milijonskega Melbourna, pa tudi do parka, kjer je mogoče hraniti kokije in druge ptice ter do vodnega rezervoarja Cardinia Reservoir. Z zakoncema Jožetom Rozmanom in Rožico sem obiskal kraje na polotoku Mornington Peninsula in si ogledal pelikane. Zlato pa sem v Ballaratu iskal z zakoncema Tilko in Valentinom Lenko. V tednu bivanja pri p. Janezu v Adelaidi sva si skupaj ogledala polotok Victor Harbor in živalski vrt v bližini. Lahko bi šla skupaj še kam, če ne bi Bog predvidel, da mora p. Janez za tri dni v bolnišnico, da mu vgradijo defribrator za srce. Dober in skrben sodelavec na misijonu v Adelaidi, gospod Jože Vuzem, me je peljal v zgodovinsko nemško vas Hahsdorf in na hribček Mt. Loggfty Summit, od koder se lepo vidi Adelaida, potem smo šli še v živalski vrt Monarto; drugi dan pa sva z Jožetom obiskala še velik zadrževalnik vode in si ogledala vinograde in vinarne v dolini Barossa Valley. Teden dni sem preživel tudi pri p. Darku in p. Valerijanu v Sydneyu. Z Darkom sva obiskala Blue Mountains – Three Sisters, zajetje vode Warragamba Dam, v nedeljo sva maševala doma v Merrylandsu in zvečer v 270 kilometrov oddaljeni Canberri in si drugi dan ogledala še mesto: parlament in stolnico, slovensko društvo in obiskala sva veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milana Balažica; na poti domov sva se ustavila še v Penrose Parku, kjer je veliko kapelic raznih narodov – tudi slovenska, osrednja zgradba pa je romarska cerkev Naše ljube Gospe Matere milosti s samostanom patrov pavlincev. En dan sva s p. Darkom obiskala tudi oba kluba v Sydneyu (Slovensko društvo Sydney ter Triglav Panthers Club) in hrvaški center s cerkvijo sv. Nikolaja Tavelića ter zadnji dan stolnico škofije Parramatta (zahodni del Sydneya, kamor spada tudi slovenski misijon v Merrylandsu), sydneyski olimpijski park in veliko pokopališče Rookwood. Seveda pa ne bom pozabil prvih dni po prihodu v Avstralijo, ko smo šli na romanje v Ta Pinu – Bacchus Marsh, uro vožnje zahodno od Melbourna, kjer je prav tako lepa slovenska kapelica, posvečena Sveti Družini in z lepim mozaikom Marije Pomagaj na pročelju. Vtisnil se mi je v spomin tudi park v mestu Daylesford, kamor smo se odpeljali iz Bacchus Marsha. To pa je samo nekaj od vsega, kar mi je bilo dano videti v dobrih dveh mesecih. Pri vsaki stvari bi se mogel še ustaviti, vendar to ni pomembno. Rad bi zapisal iskreno zahvalo vsem in vsakemu posebej, ki si je vzel čas zame in me popeljal ter pokazal raznorazne znamenitosti. Bog povrni, dragi rojaki!

Srečanje s sobrati frančiškani

Ta moj zapis bi bil nepoln, če ne bi zapisal nekaj misli še o mojih dragih sobratih frančiškanih in sodelavki na misijonu v Melbournu laiški misijonarki Mariji Anžič. Želja, izražena v prošnji za sobotno leto je bila, spoznati življenje in delovanje p. Cirila v Melbournu in drugih bratov v Avstraliji. V polnosti mi je bilo omogočeno, kar ste že lahko zaslutili iz začetka mojega opisovanja: maše ob nedeljah, obredi velikega tedna, pogrebi, spovedovanja, obiski bolnikov, obiski v Domu matere Romane, bil sem poleg pri dveh porokah, krstu in tudi sem mogel eni mami razložiti skrivnosti svetega krsta ob pripravi na krst otroka. Skratka, deloval sem še kako pastoralno kot duhovnik. Dragi p. Ciril, hvala za Tvoj bratski sprejem, vodstvo in usmerjanje ter ne nazadnje veliko zaupanje. Hvala tudi sodelavki na misijonu v Melbournu Mariji Anžič, s katero sva prevozila precej kilometrov: Marija, ostani pogumna, vesela in še naprej z izjemnim darom od Boga za sprejemanje in nagovarjanje številnih ljudi, tako osebno na misijonu kakor tudi po telefonu. Človek se ob videnem in slišanem lahko samo uči in se trudi posnemati. Hvala, Marija, da „brat osel“ (tako sv. Frančišek Asiški imenuje telo) ni omagal, ko je bil lačen in žejen. Seveda je bilo za „brata osla“ poskrbljeno povsod, tudi v Adelaidi preko gostoljubnega in izredno dobrega kuharja p. Janeza, kakor tudi v Sydneyu, ko sta se patra Darko in Valerijan izkazala vsak na svoj način. Bog vam povrni za vse. Pri p. Janezu sem začutil veliko skrb in ljubezen do ljudi, s katerimi se srečuje, pa tudi za številne živali, s katerimi vsa leta živi. S patrom Darkom sva ponovila in obnovila marsikatero narodno pesem, šalo in tudi mnogotere novice; pokazal pa mi je tudi, kako skrbno ureja kroniko dogajanja na misijonu v Merrrylandsu v Sydneyu. Pater Darko, hvala za Tvoj čas in trud; biseromašnik pater Valerijan pa z ljubeznijo očaka bdi nad vsem delovanjem mlajšega sobrata. Hvala Vam, p. Valerijan, za zgled in bratsko odprtost in sprejemljivost.

Z obiskom Avstralije sem tako spoznal celotno našo provinco, v kateri sem že preko dvajset let. Leta 1995 sem spoznal samostane in brate v Ameriki, letos pa v Avstraliji.

Življenje se nadaljuje z bogato izkušnjo Avstralije

Avstralija je torej izkušnja, ki bogati in gradi. Da, res sem bogatejši in polnejši ob vsem doživetem in preživetem. Spoznal in začutil sem tudi utrip številnih narodov in ver v prostrani deželi. S p. Cirilom sem bil enkrat tudi na sestanku emigrantskih kaplanov velike nadškofije Melbourne. V torek v velikem tednu sva se udeležila krizmene svete maše v melbournski katedrali sv. Patrika, ki jo je daroval melbournski nadškof dr. Denis Hart ob somaševanju nad dvesto petdeset duhovnikov. Po maši smo bili vsi na kosilu z nadškofom v bližnjem hotelu. S p. Cirilom sva sedela poleg melbournskega najmlajšega pomožnega škofa, Vietnamca po rodu, minorita p. Vincenta Long Van Nguyena OFM Conv, ki dobro pozna patra Miha Benedikta Majetiča OFM Conv. Opazoval sem številne uniformirane otroke v osnovni in srednji šoli, med katerimi po oblekah ni prav nobenih razlik. In ne nazadnje sem tudi malo ponovil in obnovil angleški jezik. Dvakrat sem v Adelaidi celo moral maševati v angleškem jeziku, ker je bil p. Janez v bolnišnici. Ostajajo mi v spominu tudi intervjuji z Lentijem Lenkom za radio SBS in takoj po mojem prihodu snemanje oddaje za veliko noč za radio 3 ZZZ v Melbournu ter ob koncu krajša izjava za radio SBS ob mojem odhodu nazaj domov v Slovenijo.

Ob vsem, kar sem doživel, sem velikokrat močno čutil bližino Boga. Že sem napisal, da je bilo marsikaj načrtovano, veliko pa tudi dano z namenom, da človek sprejme in umesti v svoje življenje. Osebno se mi zdi, da je izredno pomembno, da se kot kristjani naučimo sprejemati življenje kot dar, kot zastonjski dar od Boga z namenom, da ga v polnosti živimo in da ob tem uresničimo sami sebe in tako lahko drugim damo tisto, kar si želijo in od nas pričakujejo.

Življenjska izkušnja dobrega dvomesečnega bivanja pod Južnim križem to potrjuje, zato še enkrat: Hvala vam, dragi Slovenci in sobratje frančiškani v Avstraliji, za topel človeški in bratski sprejem in vse kar mi je bilo dano ob vas videti in doživeti. Verjamem, da smo vsi ob tem nekaj prejeli, kar ostaja - jaz osebno veliko. Hvala in Bog živi!

Na tem internetnem naslovu pa lahko preberete in vidite še več:

http://sobotnoletobrezje.blogspot.com/

Zapis za OFM revijo Poročila

Med sobrati in rojaki na Petem kontinentu - v Avstraliji

V času sobotnega leta na obisku v tretji deželi

V zadnjih številkah Poročil je bilo že kar nekaj zapisanega o romanju in potovanju, ki sem ga bil deležen v tem sobotnem letu, ki se izteka. Preko Baragove dežele me je pot peljala v Sveto deželo, v marcu in aprilu ter polovico maja pa sem bil tam onstran ekvatorja, kjer je Peti kontinent in mu je ime Avstralija. O prvih dveh deželah sem torej že pisal, zato sem bom tokrat ustavil pri prostrani deželi, predvsem pa bom zapisal svoja opažanja in doživetja ob srečevanjih s sobrati frančiškani in rojaki Slovenci. Mislil sem, da bom lahko zapisal, da sem bil prvi, ki sem sobotno leto preživljal na misijonskih postajah naših bratov v Avstraliji, pa je to pred desetletji počel že apostolski misijonar p. Evgen Ketiš, ki je bil v času sobotnega leta nekaj mesecev v Avstraliji med leti 1981-1982. Kakorkoli že, izkušnja, ki je za mano, je izredno bogata, doživeta in neizbrisna.

Melbourne – Kew, Victoria: sv. Ciril in Metod

V zgodnjih jutranjih urah 8. marca 2012 sem pristal z letalom letalske družbe Emirates na mednarodnem letališču v Melbournu, kjer sta me sprejela p. Ciril in njegova pastoralna sodelavka na misijonu, laiška misijonarka Marija Anžič. Tako se je pričelo moje „avstralovanje“. Isti dan zvečer smo izvedeli za smrt Cirilovega očeta, kar ste že tudi slišali in brali. Tako sem hočeš ali nočeš moral poprijeti za vso načrtovano in nenačrtovano delo, kamor recimo sodijo pogrebi, maziljenja v bolnišnici, ostalo pastoralno delo in še kaj. Privadil sem se na nove razmere prav preko dela, kar ni bilo hudo, saj mi je Marija, ki je že enajsto leto s p. Cirilom na misijonskem delu v Kew v Melbournu veliko pomagala in pokazala. Šalil sem se, da bom naredil tisto, kar Marija ne bo mogla; tega sicer ni bilo veliko, je pa bilo pomembno in samo meni kot duhovniku lastno: maša, spovedovanje in druga duhovniška opravila; sicer pa je Marija postorila ogromno; to moreš razumeti samo, ko vidiš in doživiš, saj je slovenski misijon v Melbournu versko, pastoralno, kulturno, vzgojno in socialno središče slovenske skupnosti s cerkvijo, dvorano, Baragovim hostelom, Slomškovo šolo, uredništvom dvomesečne revije Misli in Domom matere Romane za starejše s 30 posteljami. In seveda še z misijonskimi postajami, ki se merijo v oddaljenosti stotih kilometrov. Vse to 'držita' pokonci p. Ciril in Marija s svojimi mnogimi zvestimi sodelavci.

Življenje v velikem skoraj štiri milijonskem mestu poteka kot v drugih mestih, čeravno so mesta v Avstraliji nekaj posebnega, saj so zelo razpotegnjena, polna zelenja, ki je še posebej prisotno v številnih lepo urejenih parkih. Ta dejstva so me presenetila in tudi razveselila. Hitro sem vzljubil sprehode ob reki Yarri, ki vijuga skozi Melbourne, počasi sem se navadil tudi ulic in sam kraj, predel Melbourna Kew mi je postajal domač, vendar sem ga „povohal“ ali spoznal samo delček, saj je zelo velik. Pater Ciril je bil torej zaradi odhoda na pogreb svojega očeta odsoten 14 dni, potem po vrnitvi pa so se pričele priprave na veliko noč. Veliko je bilo raznoraznih stvari, tako da je bilo življenje zelo pestro in dnevi so hitro tekli. Voditelj misijona p. Ciril mi je zaupal vodenje svetih maš in obredov za veliki teden, tako sem okusil praznovanje velike noči po avstralsko. Na veliki petek je bilo vroče vreme, 30 stopinj Celzija, da smo morali cerkev hladiti s klimo, na velikonočni ponedeljek pa nas je v cerkvi že zeblo zaradi hitre in precejšnje ohladitve. V Melbournu, tako velja pregovor, je mogoče v enem dnevu doživeti vse štiri letne čase. Ob vsem delu pred veliko nočjo in po njej za kakšne večje izlete ni bilo veliko časa, pa vendar smo si ga vzeli za dan ali dva, da smo vsi trije skupaj videli pingvine in obalo Dvanajstih apostolov, kot dve recimo večji atrakciji države Viktorija. Oba, p. Ciril in Marija, sta se v okviru možnosti in časa močno potrudila, da sem okusil Avstralijo in seveda delo na misijonu. Sam sem sodeloval pri izdaji velikonočne številke Misli. Po svojim močeh sem pomagal, predvsem pa spremljal delo urednice Marije. Misli so resnično revija, v kateri je opisano dogajanje na vseh krajih, kjer delujejo frančiškani, oziroma živijo Slovenci. Misli so matična knjiga umrlih, krščenih in poročenih, če naštejem po vrsti glede na število. Prav ostarelost in smrt sta vedno pogostejši spremljevalki ali dejstvi Slovencev v Avstraliji. Bil sem prisoten pri petih pogrebih in tri od teh sem vodil sam; navzoč sem bil pri dveh porokah in enem krstu. Dvakrat sem „urgentno“ moral v bolnišnici podeliti tudi bolniško maziljenje. Rad sem nosil obhajilo v Dom matere Romane in še k enemu Slovencu Ignacu Kalistu v dom preko ceste, čisto blizu cerkve sv. Cirila in Metoda. Kar precej je bilo pastoralnega dela. Ob vsem tem pa sem bil veliko v družbi med Slovenci v pogovoru ali, ko smo bili povabljeni na kosilo ali večerjo in seveda še posebej po nedeljskih svetih mašah. V lepem spominu mi ostajajo svete maše v St. Albansu in Geelongu, kjer sta maši enkrat na mesec in to sem doživel kar trikrat. Po enkrat pa sem maševal tudi v Morwellu in Wodongi; kraja, ki sta dve uri oziroma štiri ure vožnje z avtom oddaljena od Kew (150 km in 300 km). Nekaj posebnega je bila tudi udeležba na 17. slovenskem festivalu v Springvale-u na Slovenskem društvu Planica. V skoraj dveh mesecih se je torej na misijonu v Kew odvilo veliko raznoterih dogodkov. Naj omenim še srečevanja z različnimi skupinami na misijonu: moški prostovoljci, ki so vsake 14 dni pokosili travo okrog Baragove hiše in cerkve, skupine, ki so se menjavale pri čiščenju cerkve, potem cerkveni pevski zbor, molitvena skupina,... družinska kosila na tretjo nedeljo v mesecu. Hvaležen sem Bogu za vsa ta doživetja, predvsem pa, da sem lahko tudi sam kaj doprinesel.

Adelaide – West Hindmarsh, South Australia: Sv. Družina

Proti koncu bivanja v Avstraliji sem se za en teden preselil v Adelaido k p. Janezu in nato za teden dni v Sydney k patroma Valerijanu in Darku. Pater Janez me je prišel pričakat na letališče v Adelaido in po nekaj kilometrih sva se pripeljala na ulico Young Avenue v West Hindmarshu, kjer je središče sv. Družine, ki je prav v času mojega bivanja obhajalo 30-letnico od blagoslovitve temeljnega kamna za cerkev, 1. maj 1983. Kakor v Melbournu je tudi v Adelaidi prišel nenapovedani dogodek, saj je p. Janez odšel za tri dni v bolnišnico, da so mu vgradili defribrator. Tako sem uredil, kar sem mogel in znal in nadomeščal p. Janeza pri mašah v malteškem domu za starejše, kjer mašuje med tednom – dom vodijo malteške sestre frančiškanke; dvakrat sem torej v tem domu maševal v angleškem jeziku. V domači cerkvi sv. Družine pa sem daroval mašo ob prazniku sv. Jožefa Delavca v začetku Marijinega meseca majnika s šmarnicami. Seveda pa sva na 4. velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega Pastirja, imela mašo, katero sem vodil in spregovoril ali pričeval o svojem duhovnem poklicu. Teden dni bivanja pri p. Janezu je bil kratek in intenziven; spoznal sem tudi njegovo „živalsko farmo“, od štirinožcev do dvonožcev ter raznorazne perjadi, pa tudi ribe plavajo v ribniku. Dolg čas mi ni bilo tudi, ko je p. Janez bil v bolnišnici, sicer pa sem med dnevom bil na raznih ogledih, ki mi jih je omogočil dober Slovenec Jože Vuzem. Zadnji dan mojega bivanja v Adelaidi se je p. Janez vrnil iz bolnišnice, popoldan pa sem že imel let za Sydney.

Sydney – Merrylands, New South Wales: Sv. Rafael

Uro in pol dolg let iz Adelaide do Sydneya je hitro minil. Od letališča do Merrylandsa sem se peljal z vlakom. Na železniški postaji me je pričakal p. Darko, ki me je bratsko sprejel in me z avtom odpeljal na misijon, kjer je velika cerkev sv. Rafaela in poslopje z veliko dvorano in drugimi potrebnimi prostori ter tremi starimi hišami – dve sta oddani v najem. Srečanje s p. Darkom in p. Valerijanom je bilo prisrčno in domače; skupaj smo molili, jedli in seveda somaševali. V času bivanja v Sydneyu, ki je prav tako hitro tekel, sva si s p. Darkom ogledala Modre gore s Tremi sestrami (Blue Mountains, Three Sisters) – to je čudovito pogorje, kakšno uro vožnje z avtom iz Sydneya proti zahodu; obiskala sva oba slovenska kluba v Sydneyu in tudi hrvaški center, ki je zelo blizu našega slovenskega kluba Triglav Panthers. Pater Darko mi je omogočil tudi srečanje z rojaki v glavnem mestu Avstralije, v Canberri, kamor sva šla na 5. velikonočno nedeljo. Prenočila sva pri dobrih Slovencih iz Prekmurja, drugi dan pa sva si ogledala avstralski zvezni parlament, slovenski klub Triglav v Canberri, obiskala sva slovensko veleposlaništvo in se z veleposlanikom dr. Milanom Balažicem pomudila v enournem sproščenem klepetu. Videla sva tudi katedralo sv. Krištofa in na poti domov sva se ustavila v še v Penrose Parku, kjer je čudovita romarska cerkev Matere Usmiljenja in ob njej samostan poljskih patrov pavlincev. V samem parku, ki se razteza v gozd, je veliko kapelic raznih narodov in med njimi tudi slovenska. Zadnji dan pa sva obiskala škofijsko mesto Parramatta, kamor spada Merrylands. Tam je lepa stolnica, ki je leta 1996 pogorela zaradi podtaknjenega požara in so jo pred leti lepo obnovili in poleg pozidali tudi nov moderen prizidek. Sprehodila sva se tudi po sydneyskem olimpijskem centru ter ob koncu na poti na letališče obiskala še veliko pokopališče Rookwood, kjer počiva veliko število naših rojakov, med njimi tudi p. Bernard Ambrožič, stric pokojnega torontskega nadškofa kardinala Alojzija Ambrožiča. Ponovno sem bil na letališču v Sydneyu, da poletim za Melbourne, kjer sem ostal še s p. Cirilom nekaj dni pred svojim povratkom v Slovenijo.

Življenje z doživetim v srcu

Upam, da se ob branju vsega zapisanega da začutiti utrip slabih dveh mesecev in pol življenja med sobrati in rojaki v Avstraliji. Sam čutim, da sem ob vsem doživetem drugačen, saj bom od sedaj naprej mogel z drugimi očmi gledati na vse, kar bom slišal o delu sobratov med rojaki na Petem kontinentu. Razumel bom, da je tam delo drugačno kot doma, predvsem pa, da je med rojaki Slovenci prisotna velika ljubezen do slovenske domovine in medsebojnega druženja; radi pa imajo tudi brate frančiškane, katere lepo in pridno podpirajo. Res, da prva generacija počasi umira, vendar na drugi strani druga in tretja generacija v manjših številkah kaže, da slovenska kultura še ne bo tako hitro umrla. Zagotovo pa nas bo čez 10 ali 15 let močno skrbelo, na kakšen način bomo še kot frančiškani delovali med Slovenci. Ne bi bilo slabo že danes razmišljati, kako bomo drugo leto ali čez nekaj let zastavili pastoralo na Petem kontinentu.

Ob koncu se iskreno zahvaljujem Provinci za dovoljenje, da sem lahko šel v času sobotnega leta na obisk k sobratom in rojakom, da začutim in zaživim utrip slovenskega duhovnika med rojaki. Hvala sobratom Cirilu, Janezu, Valerijanu in Darku za bratski sprejem in prikaz vsega, kar sem doživel. Od vsega se počutim res „zadetega“. Verjamem, da bo moje nadaljnje pastoralno delovanje drugačno in začinjeno z vsemi deželami, ki sem jih obiskal v minulem letu, še posebej doživetja iz Svete dežele in dežele pod Južnim križem - Avstralije.