BOŽIČNA - NARODNOZABAVNA

GLEJTE, PRIHAJA!

Prispevek na TV Exodus, krščanski televiziji ob TV misijonu v adventu 2012

Glejte, prihaja!

Mir in dobro!

Drage gledalke, dragi gledalci TV Exodus, naše krščanske televizije. Res lepo je, da jo imamo – za mene osebno, pravi čudež. Koliko lepih besed in pesmi o Bogu moremo slišati vsak dan in si tako svojo dušo napolniti z dobrim in svetim. Prvi čas Cerkvenega leta se bliža koncu, saj nas samo še par dni loči od Božiča. Naj besede, ki vam jih želim podati, pomagajo pri sami pripravi in tudi praznovanju božičnega praznika. Bog po teh močnih časih, in advent je eden izmed takih časov, močno posega v naša življenja. Želi nam podariti VEČ; želi, da se kot njegovi otroci spreobrnemo, postanemo drugačni. Nihče nam ne more dati tega kot naš Bog Oče, ki je poslal svojega Sina na ta svet, da ga odreši in da se mi lahko po Jezusu zveličamo. Ni je na tem svetu poti, ki bi jo nekdo prehodil, kot jo je prehodil sam Bog in to zame, zate, za vse nas, da bi bili srečni, oziroma odrešeni. Pot Boga je od Božiča do Velika petka v vstajenje ali kot nam govori umetnik po enih zelo zanimivih jaslicah: „Iz jaslic prihaja, s križem odhaja, na oltarju pa z nami ostaja Emanuel - Bog z nami.“

Kakor na adventnem venčku počasi zagorijo štiri svečke, tako je tudi to razmišljanje sestavljeno. S pomočjo božje besede, odlomkov evangelija, se želim približati skrivnosti Božičnega praznika in ob tem začutiti veselje in upanje, ki ga Prihajajoči iz višav prinaša.

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo,

pijanostjo in skrbmi za to življenje

in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.

Prišel bo namreč nad vse prebivalce po vse zemlji.«

Lk 21,34-35

S temi besedami evangelija je zarezala v naše srce božja beseda prve adventne nedelje. Božja beseda, ki nam v teh kratkih dnevih pred Božičem govori, da se je potrebno pripraviti, da je potrebno čuti, skratka vse je potrebno urediti in postoriti, da bo imel tisti, ki prihaja, prostor. Kristjan je adventni človek ali pa ne uresničuje svojega poklica. To pomeni, da smo v nenehnem pričakovanju, v nenehni pripravi na prihod Njega. Sicer ne vemo kdaj pride, vemo pa, da zagotovo pride. Ne vemo, kako bo prišel, vemo pa, da bodo predhodna znamenja. Sveto pismo govori o potresih in povodnih, skratka močni naravni pojavi so pokazatelji, da Gospod prihaja. Vendar, pravi evangelij ob začetku adventa:

»Zato čujte in vsak čas molíte,

da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo,

in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,36)

Da Vas Gospod ne najde nepripravljene, polne strasti in zasvojenosti, polne človeškosti. Prvi Kristusov prihod se je zgodil ob njegovem rojstvu na ta svet in sprejetju človeške narave; drugi se dogaja danes po naših molitvah in sv. daritvah na oltarjih ter tudi po Božji besedi in zakramentih; tretji prihod pa se bo zgodil ob njegovem drugem prihodu, ko bo prišel v vsem veličastvu svoje slave, da odreši vse, kar je poklicano k odrešitvi. Marija je sprejela od angela sporočilo, da bo rodila Odrešenika sveta – Emanuela, kar pomeni Bog z nami.

Na drugi postaji adventa nam Janez Krstnik iz puščave vpije in govori s preroškimi besedami preroka Izaija:

»Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!« (Lk 3,4)

Nemogoče je pričakati Odrešenika in pri tem osebno nič postoriti za to. Potrebno je spreobrnjenje srca, ki pripelje do drugačnega mišljenja in tudi ravnanja. Zato na tretjo adventno prihajajo k Janezu različni stanovi z vprašanjem.

Tisti čas so množice spraševale Janeza:

»Kaj naj storimo?«(Lk 3,10)

Vsakega Janez pouči, mu svetuje, da se naj poboljša v konkretnih dejanjih; lahko bi rekli, naj se poboljša v ljubezni do bližnjega. Kar pričakuje Jezus od nas je naše konkretno spreobrnjenje; niso dovolj samo obljube, da se bomo poboljšali, ampak naj naše življenje rodi tudi dejanja. Zgled dobimo v evangeliju četrte adventne nedelje.

Elizabeta je polna Svetega Duha

na ves glas vzkliknila in rekla:

»Blagoslovljena ti med ženami,

in blagoslovljen sad tvojega telesa! (Lk 1,41b-42)

Čudovit vzor v izpolnjevanju božjih povabil nam je prav Marija. Njen DA, naj se zgodi, se spremeni v obliko nesebične pomoči svoji sorodnici. Marija se ne zapre in ne čaka, kaj se bo zgodilo, ampak je njeno pričakovanje strežba in služenje drugemu, tistemu, ki najbolj potrebuje pomoč. Sorodnica Elizabeta jo je gotovo potrebovala zaradi njene nosečnosti v starosti. Marijina drža je drža poguma in vere, drža, ki kaže, da je naše krščanstvo še kako potrebno oplemenititi z dobrimi deli.

Advent, se na zadnjo - četrto adventno nedeljo prevesi v božični praznik Jezusovega rojstva

Angel pa jim je rekel:

»Ne bojte se!

Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo.

Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik,

ki je Kristus, Gospod«. (Lk 2,10-11)

Preprosti pastirji so prvi slišali o rojstvu Odrešenika, ki je prišel na ta svet; prvi so ga tudi videli in prvi počastili. Tisti najbolj preprosti in svobodni; neobremenjeni z kakršnimi koli predsodki se napotijo na mesto Odrešenikovega rojstva. Zelo pomembno je slišati angelsko oznanilo: Ne bojte se! To oznanilo naj bo klic tudi vsem nam, dragi bratje in sestre, drage družine, žene in možje, mame in očetje, starši in otroci. Prihajajoči Odrešenik je z nami in nam govori, da je vsak strah v našem življenju odveč. Stiske so bile in bodo, vendar s Kristusom so že premagane, potrebno je to samo sprejeti in vsak dan neomajno verovati. Današnjemu prestrašenemu človeku imamo kot kristjani veliko za povedati; še več, naj naša dejanja govorijo o pokončnosti in drznem koraku upati se braniti človekovo življenje za vsako ceno. Glede na to, da je človek današnjega časa doživel neslutene možnosti razvoja, je tudi dočakal največji napad na samega sebe kot takega, na življenje od spočeta do smrti saj v takšni ali drugačni obliki nad človekom visi meč smrti. Vsakemu posebej in vsem skupaj kličem: Glejte, prihaja! On, ki je življenje samo, ki daje življenje. Zato velja še enkrat angelski pozdrav na betlehemskih poljanah, ki naj seže do vseh domačih ognjišč: Ne bojte se! ODREŠENIK JE ROJEN, VESELITE SE!

Drage gledalke, dragi gledalci, prav vseh vas se more v tem trenutku Gospod dotaknit in vam podarit svoj mir. Ne verujte temu svetu, ki slepi in vabi na kriva poti. Verujte Jezusu, ki je resnica sama. Ne verujte ljudem, ki na hitro ponujajo zdravje in srečo, saj je naš Bog zdravnik naših duš in teles. On more nerodovitno telo napravit rodovitno. On more kruljavega pozdraviti, slepemu odpreti oči, gluhemu ušesa, nememu razvezat jezik, on, naš Bog more nekoga od mrtvih obuditi. Zakaj potem iskati drugega odrešenika in tolažnika. Zakaj zapuščati Jezusa in bežati k bioenergetikom, bralcem iz kart, kave in ne vem še le česa, zakaj verovati v nebesna znamenja in v njih zapisani usodi. Naša življenja so zapisana na Božji dlani in on nas vodi; niti las na glavi se ne more izgubiti brez njegove volje. Prepustite se našemu Bogu, izročite mu svoja življenja. Podarite mu čas v molitvi, branju Svetega pisma in obhajanju zakramentov, res, dopustite, da se vas on dodatke in da Sveti Duh napolni vse vaše delo od pet do glave. Začutite njegovo božansko moč. Bog, naš Oče, svojih otrok nikoli ne zapusti, vedno ga skrbijo, vedno želi,da bi bili blizu njega. Prav v tem trenutku, po teh mojih besedah, prihaja k Vam. Odprite svoja srca. Če čutite ovire: neodpuščanje, zamere, sovraštva – čimprej to odstranite, miselno ali še bolje, preko zakramenta svete spovedi. Kristjani imamo neverjetno moč, ki je močnejša od atomske bombe, to je sveta spoved. Prihajamo radi pred usmiljenega očeta, on nas čaka kot izgubljene sinove in hčere; za nas ima pripravljeno veselje in radost, ki ga želi izliti v naše srce. Drage gledalke, dragi gledalci, naj vas vse naš dobri Bog blagoslovi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha - AMEN

Blagoslovljen Božič voščim!

VIDEO POSNETEK NA TV EXODUS!

BAZILIKA - MESEČNIK ŽUPNIJE SVETA MARIJA - MARIBOR

LIST BAZILIKA

Želja in namen je, da izide v letu 2012/213 petkrat. Dvakrat je že zagledal luč sveta
 

1. za prvi november, praznik Vseh svetih

2. za Božič 2012

Mir in dobro!

BOŽIČNO- NOVOLETNO VOŠČILO

„ O korenina Jesejeva,...

pridi in nas reši,

nikar več ne odlašaj!“

Glej, devica je spočela in rodila sina
ki se imenuje Emanuel,
kar v prevodu pomeni Bog z nami.

Odrešenik je rojen, sprejmimo ga 

in ga v Letu vere oznanjajmo.

Srečno in zdravo ter 
blagoslovljeno 2013 želim!

p. Krizostom

Iz Slomškovega mesta Maribora

Zapis, kako gledam na župnijo, ki sem jo kot kaplan zapustil pred skoraj 10. leti, januarja 2003 in sem se letos 2012 ponovno vrnil v njo za kaplana.

Dragi vsi, ki berete vse te vrstice. Želim, da nad vsem, kar se dogaja v našem drugem največjem mestu drage Slovenije, v Mariboru, sije zvezda našega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Zakaj? Zato, ker prav njegova svetost v teh težkih in zmedenih časih kaže vsem nam pravo pot. Res ne zmoremo vsega sami, potrebujemo pomoč od zgoraj in priprošnjo naših svetnikov in Slomšek je eden takih; konec novembra smo zaključili tudi Slomškovo leto ob 150. letnici smrti tega pomembnega Slovenca. Ni bilo malo molitev izmoljenih na njegovem grobu, zato so duhovni sadovi zagotovo prisotni. Verujmo!

Na začetku meseca avgusta sem po slabih 10 letih ponovno prišel v pastoralnimi vinograd Mariborske nadškofije, ki se je v tem času razdelila na tri škofije, medtem ko mariborska dekanija ostaja še naprej nerazdeljena s 25 župnijami. Glede na statistko, ki ugotavlja starost duhovnikov, se je dekanija pomladila, saj je v samem mestu Mariboru kar nekaj mladih župnikov. Kar se tiče pastorale, se je število otrok pri verouku močno zmanjšalo in kar nekaj župnij ima pod 100 otrok, pa tudi pod 50, kot je to primer naše Matere usmiljenja. V desetih letih se je od vseh slovenskih mest iz Maribora izselilo največ prebivalstva, sem slišal po radiu. Kar se tiče gospodarskega in socialnega stanja pa je tudi znano, da je vzhod Slovenije močno v zaostanku z zahodom oziroma osrednjo Slovenijo. Zato se je zgodilo, kar se je zgodilo, da je ljudstvo odšlo na ulice. O posledicah protestov, ki so od vzhoda butnili po vseh Sloveniji, vsi veliko slišimo in beremo.

Zanimivo je tudi po 14 letih duhovniške službe ponovno priti za kaplana v župnijo, kjer si nekoč že bil in deloval; takrat otroci so danes mladinci, takrat mladi so danes nekateri že matere in očetje, pa tudi možje in žene; prenekaterega pa več ni, ker je odšel iz tega sveta. Bivalni prostori za brate so močno spremenjeni, saj smo zdaj vsi v prenovljenem drugem nadstropju 100-letnega samostana. Ostali prostori pa kličejo in čakajo na obnovo in tudi, da dobijo polno zasedenost; mnogo prostorov je žal neizkoriščenih. Severna in vzhodna fasada cerkve z zvonikoma je lepo obnovljena, tudi elektrifikacija cerkve, prenovljen glavni oltar, prenovljeni lestenci in še kaj kaže, da kljub težki situaciji bratje niso čakali, ampak so pridno delali. Res so ob tem nastali dolgovi, katere pa upamo, da bomo lahko v prihodnosti s skupnimi močmi province poravnali. Kar se tiče pastoralnega življenja, je z novim mladim župnijskim upraviteljem zavel nov veter; spodobi se in je pravično. Lahko bi tarnal in stokal nad malo ljudmi, predvsem na številom otrok, pa kljub vsemu upa proti upanju in močno nagovarja mlade, otroke in tudi starejše generacije; trudi se z župnijskim svetom ustvariti občestvo, kar pa je v teh časih in razmerah posebno težko. Ob nedeljah po pol 9. in 10. maši so tako ljudje povabljeni na hodnik, da se ob kavici in piškotih srečajo in pogovorijo. V velikem in zelo pestro sestavljenem župnijskem pastoralnem svetu je zelo živahno. Na misijonsko nedeljo so člani župnijskega pastoralnega sveta iz rok župnika prejeli dokument Pridite in poglejte, župnik pa je prejel od predstavnice ŽPS-ja svečo; tako smo kot župnija vstopili v leto vere. Dva mešana pevska zbora, župnijski in Ludamus kažeta, da je cerkveno petje v središču Maribora zelo razgibano in živo. Seveda v raznih skupinah niso ljudje samo iz naše župnije, ampak iz širše okolice, vendar sam kraj in Bazilika marsikoga nagovarjata, da rad pride in se vključi v skupine, še posebej pa v pevska zbora. Zadnje čase deluje v župniji tudi otroški pevski zbor, ki je že trikrat pogumno sodeloval pri sveti maši. Za starejše je bilo pripravljeno zelo lepo in doživeto srečanje z obiskom Sv. Miklavža; pri organizaciji so pomagali člani župnijskega pastoralnega sveta in študentje, ki bivajo v študentskem domu (trenutno jih biva 13). 

Frančiškovi otroci in mladina pa so pripravili za okrog 50 otrok, njihovih staršev in starih staršev prisrčno Miklavževo igrico. Bila je tudi maša za zakonske jubilante in zahvalna maša ob 10-letnici vodenja župnijskega pevskega zbora g. Francija Divjaka; ob tej priliki je kar nekaj pevcev prejelo župnijsko priznanje in zahvalo. Naši mladi radi pridejo in pomagajo pri različnih dogodkih v župniji; v kletnih prostorih samostana s p. Tomažem urejajo mladinsko sobo, nabrali so mah in sedaj pridno postavljajo jaslice; nekateri so tudi zavzeti skavti in so tako dejavni še na drugih področjih; tudi mlajši mladici jim pridno sledijo, se zanimajo in si želijo biti poleg in pomagati. Še bi naštel nekaj skupin; molitvena, biblični, mladi in manj mladi v poklicih, ki se zbirajo ob YOUCAT, Katekizmu za mlade, Frančiškovi otroci, FRAMA; kar pa se tiče osnovnošolskega verouka, pa smo zaradi manjšega števila veroukarjev prisiljeni razrede združevati, tako drugo leto 2013 ne bo prvega obhajila in tudi ne birme; birmanska skupina je sestavljena iz treh razredov (6., 7. in 8.) in je letos vstopila v dvoletno pripravo na birmo; pred kratkim so prejeli Sveto pismo.

Ne vem, kakšen vtis imate ob vsem prebranem. Ni lahko, vendar da se delovati v tem "mariborskem kamnolomu", ki je dobil tako ime že pred leti. Žal so se okoliščine tega kamnoloma v zadnjih letih razširile iz vzhoda proti zahodu naše dežele Slovenije. Od vsakega posameznika je odvisno kaj in koliko bo vložil truda in energije v pastoralno delovanje, predvsem pa koliko bo premogel osebne vere in zavedanja, da se da kaj narediti in premakniti na boljše. Saj smo nenazadnje poslani, da oznanjamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Naš starosta apostolskih misijonarjev v provinci p. Evgen to dobro ve in še kako dobro, navkljub 80. letom in čez, pogumno pričuje in deluje.

V provinci imamo kar nekaj bolnih in trpečih bratov; naš. p. Bogoljub že leto in pol daruje svoje življenje Bogu na oltarju bolniške postelje. Tako nas on in njemu podobni učijo bratske ljubezni in služenja, saj se nam prav po takih bratih Kristus najbolj približa ali Kristusa moremo najlepše spoznati. Čeravno smo frančiškani v Mariboru obdani z visokimi stavbami in je do nas zaradi potopnega valja in avtomatskih vrat dostop zelo težak, vas prisrčno vabimo, da nas obiščete. Kaj se dogaja pri nas, pa lahko preberete tudi na naši spletni strani http://www.bazilika.info/sl/main.html. V imenu "mariborskega kvinteta" bratov vas vse iz srca pozdravljam in kličem Bog vas živi in blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva.

P.s.

FOTOGRAFIJE:

- Obljube Frančiškovih otrok in mladine in 1. nastop otroškega zborčka - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/ObljubeFONedelja21102012?authkey=Gv1sRgCK6JqNDC9IruGQ 

 - Začetek leta vere - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/ZacetekLetaVereVZupnijiNedelja21102012?authkey=Gv1sRgCJPN7ZLHr9CwhwE
 

Še zadnjič pogled na minulo sobotno leto

(Zapis je za interna Poročilia frančiškanske province Svetege Križa)

S tem zapisom želim dati piko na i vsemu dogajanju, ki je za mano, vendar v srcu še odmeva. Kako ne bi ob vsem, kar sem doživel v letu, imenovanem sobotnem. Na zadnjem samostanskem kapitlju v Mariboru, kjer sedaj bivam, je v uvodnem duhovnem delu bil govor o začetni in trajni formaciji; in sedaj v sklopu začetne spada v času študija frančiškansko leto, v sklop trajne pa sobotno in tako imenovan moratorij, ki bi potreboval še malo razlage, da nam bi bilo bolj jasno, kaj je to. Katerokoli leto že je, najpomembnejše pri vsem tem je, da tisti, ki se v to leto poda, dobi nove izkušnje za prihajajoča leta; da si razširi obzorje in ob tem zraste kot redovnik in duhovnik. Sam sem bil torej v sobotnem letu nastavljen v bratstvo na Brezje; od tam pa sem šel na dvomesečno izkušnjo v Sveto deželo in še dva meseca sem preživel med sobrati v Avstraliji. V tem zapisu želim predvsem po točkah napisati „pridobitve“ svojega sobotnega leta.

1. Življenje v bratstvu na Brezjah je bilo številno, saj nas je bilo 11, različnih starosti; med njimi je bilo tudi nekaj ostarelih in težko bolnih. Torej sem kot frančiškan bogatejši za izkustvo še enega bratstva, ki deluje v največjem marijanskem romarskem središču v Sloveniji. Tako sem izkusil množično spovedovanje, maševanje in pridiganje v nabito polni baziliki, srečevanje z romarji, blagoslavljanje avtomobilov in še druge stvari. Naj bo še enkrat zapisano: Dragi bratje na Brezjah, hvala Vam za vašo dobrohotno spremljanje v času, ki sem ga mogel preživel med vami.
2. Velik zalogaj sobotnega leta je bil sprejem naloge, da pripravim in vodim duhovne vaje za frančiškane na treh krajih. To nalogo sem sprejem kot enega izmed močnih izzivov v sobotnem letu. Hvaležen sem Bogu za to prelepo izkušnjo, saj sem se od nje veliko naučil in tudi veliko novega spoznal. Biti v vlogi voditelja je čisto nekaj drugega, kot biti priden poslušalec. Rad bi ob tem še dopisal, da sem hvaležen vsem sobratom za potrpežljivo sodelovanje. Vsak je lahko kaj dobil, če je hotel in bil odprtega srca.
3. November in december 2011 sem preživel v Sveti deželi, o čemer sem v Poročilih že pisal. Najprej sem v to deželo ponovno vstopil kot romar, kot drugo pa sem po vstopu močno začutil in spoznal delovanje frančiškanov v kustodiji Svete dežele. Veliko sem si privoščil molitve in premišljevanja; tudi maševanja na najbolj svetih krajih, kot je Božji grob in Kalvarija. Še posebej mi ostaja v srcu in spominu tedensko bivanje med sobrati ob Božjem grobu in en teden življenja s sobrati v Nazaretu v času, ko smo obhajali slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Sveta dežela mi je dala veliko in zato prebivanje v njej štejem za vrhunec sobotnega leta, čeravno so bili vsi momenti, tudi tisti, ki jih še bom sedaj popisal močni in doživljajski.
4. Dobra dva meseca sem preživel med sobrati frančiškani in rojaki Slovenci tam doli pod južnim križem v Avstraliji. Tudi o tem ste že brali, vendar naj še enkrat zapišem, da so me povsod zelo odprto sprejeli. Še posebej mi bo ostalo v spominu praznovanje Velike noči v Melbournu pri p.Cirilu in misijonarki Mariji. Seveda so se tudi drugi bratje močno potrudili, da bi mi pokazali in razložili, kako pastoralno deluje med Slovenci. Glede na velikost dežele, petega kontinenta, sem videl le košček, doživel pa ogromno. Na tem mestu naj pod to točko zapišem, da sem pisal dnevnik v Sveti deželi, kakor tudi v Avstraliji, kjer ni zapis za vsak dan, ampak za skoraj vsak dan; če se je le kaj omembe vrednega zgodilo. Spoznavati izseljeniško pastoralo in se vživljati v njihove življenjske zgodbe je resnično zelo lepa življenjska izkušnja; še posebej, če gledamo s strani duhovnika in redovnika.
5. V sobotnem letu sem prebral kar nekaj knjig in veliko molil in premišljeval. Tako sem si ob vsem doživetem nabral novih telesnih in duhovnih moči.

Vsakemu, ki čuti, da bi rabil podobno leto svetujem, da se opogumi in prosi zanj. Naj si naredi okviren načrt in se z Božjim blagoslovom in dovoljenjem predstojnikom v to leto pogumno poda. Še enkrat hvala provinci in vsem dobrim ljudem za vse, kar sem prejel in je bilo potrebno, da je to leto uspelo na vseh področjih. Letošnji Božič bo spet slovenski, lani pa sem ga praznoval v samem Betlehemu. Slava Bogu na višava in mir na zemlji vsem ljudem.

NA DANAŠNJI DAN PRED ENIM LETOM

8. december 2011

Pred enim letom mi je bilo dano biti na kraju, KJER JE BESEDA ČLOVEK POSTALA.

Kakor smo pričeli slovesno praznovanje Brezmadežne s prvimi večernicami, tako smo nadaljevali s hvalnicami samega praznika ter tudi s sveto mašo, ki je bila seveda zaradi slovesnega praznika kar nekaj minut daljša. Bogu v slavo, predvsem pa k Bredmadežni Devici Mariji, so se danes preko celega dneva dvigale naše molitve in prošnje. Bog si je namreč zamislil ta svet lep, dober in pravičen, zamislil si je brezmadežnega človeka, ki bi bil krona stvarstvu. Vendar svobodna volja podarjena človeku in s tem tudi možnost, da človek zlorabi svobodo, je skalila prvotni Božji načrt. Bog človeka ne zapusti in ga naprej ljubi, z njim sklepa zavezo, mu pošilja vodnike: očake, preroke, kralje, sodnike, zadnjega med preroki Janeza Krstnika in slednjič, ob dopolnitvi časov, pošlje svojega Sina, kateremu pripravi prostor za utelešenje pod srcem izvoljenke, dekleta iz galilejskega mesta Nazaret. To dekle, Marija po imenu, sprejme od angela Gabrijela pozdrav in sporočilo pomembno za ves svet, da Bog želi, da sprejme Božje Materinstvo, kajti Božji duh jo bo obsenčil in spočela bo Božjega sina. Kako, na kakšen način, če nima moža… strah in negotovost preplavita Marijo, vendar naposled polna vere in milosti odgovori angelu FIAT, zgodi se mi po tvoji besedi. V tistem trenutku je Bog Beseda postala človek; Bog si nadene podobo umrljivega in ranjenega človeka. Bog, kot stvarnik, izbere Marijo, ki kot nova Eva s svojim odgovorom Zgodi se, pomaga odrešiti ta svet, zato postane soodrešiteljica. Vendar pred vsem tem, čisto na začetku, pa je neubesedeno in neizgovorjeno dejstvo, vendar že od prvih krščanskih časov v veri sprejeto, da je bila Marija zaradi tako velikega življenjskega poslanstva in naloge, ki jo je sprejela, obvarovana vsakršnega madeža in izvirnega greha. Ona kot taka je mogla in je rodila Božjega Sina Boga. In še nekaj je pomembno: ona je kot druga Eva v nasprotju s prvo Evo, kači - hudiču strla glavo. Marijina brezmadežna noga je stopila na kačino glavo in jo strla. Torej je greh uničen po Mariji z Božjo močjo. Od takrat naprej tudi jaz, kristjan, imam moč streti moč greha sebičnosti, ki je v meni. Potrebna je samo vera in zaupanje v Marijino in Božjo moč. Sam tega ne zmorem, s pomočjo Boga po Mariji pa mi to zagotovo uspe. Današnji praznik je torej pomemben v razumevanju odrešenjskega načrta, ki ga ima Bog s človeštvom, tudi za razumevanje greha in vsega hudega, kar nas teži. Naš trud in prizadevanje delata ta svet lepši, naši medčloveški odnosi postajajo prijaznejši in nenazadnje osebno smo srečnejši in bolj polni Svetega Duha.

Moliti in razmišljati o teh skrivnostih na kraju, kjer je Beseda postala človek, v Marijinem Nazaretu, je resnično milost in dar od Boga, za katerega sem neizmerno hvaležen. Moja želja je, da izmoljena milost nikoli ne izgine, ampak mi da moč za nove podvige v smeri nove evangelizacije in osebnega spreobračanja k Bogu. V tem duhu sem tudi danes molil in prosil v svojih molitvah. Med drugim tudi zvečer ob 20.30, ko smo imeli enourno adoracijo, molitve pred Najsvetejšim. 

Kako je potekala in kaj sem ob tem razmišljal povzame naslednji zapis:

SREDI MED NAMI

Čutiti bližino nekoga je zelo lepo in spodbudno, še posebej, če moreš kot vernik čutiti bližino Boga, na katerega se obračaš. Vsak četrtek za eno uro, od 20.30 do 21.30, je v baziliki Gospodovega oznanjenja v Nazaretu molitev pred Najsvetejšim za vse ljudi dobre volje iz Nazareta, ki verujejo v živega Boga, delujočega po zakramentu presvete evharistije, katero jo kristjani pred izpostavljenim Najsvetejšim premišljujemo. Tako sem bi navzoč pri dveh takih molitvah, druga je bila na dan slovesnega praznika Brezmadežne. Vseh molivcev nas je bilo okrog 200, lepo razporejenih okrog oltarja pred votlino Gospodovega oznanjenja. Skupina mladih, ki prihajajo pretežno iz Brazilije in imajo ime ŠALOM, so lepo vodili pesmi, med molitvijo so štirikrat bili tudi razni odlomki v štirih različnih jezikih: italijanščini, arabščini, angleščini in španščini. Med izbranimi teksti je bil prebran tudi evangelij prazničnega dne, ki govori o oznanjenju Devici Mariji in ob koncu so bile še prošnje za vse potrebe. Molitev je bila sklenjena z blagoslovom z Najsvetejšim; pater, oziroma duhovnik, ki vodi molitev, potem ponese monštranco z Jezusom še okrog ljudi in jih na vsake toliko blagoslavlja; lepo in zelo globoko. Zbrati se pred Njim in čutiti, da je on sredi med nami. O tem sem premišljeval. Z nami pa je bila na poseben način navzoča Devica Marija, ki je iz vzvišenega prestola zrla na nas, z nami molila in se veselila. Pričakoval bi ob vsem lepem, da bi zapeli tudi kakšno veselo slavilno pesem, vendar so tudi umirjene blagodejno delovale na človekovo srce, ki je polno skrbi in težav prišlo pred živega Boga, da On odvzame vse hudo in nam podari svoj mir. Potrebne so nam take in podobne molitve v današnjem tako hitrem in spreminjajočem se času, polnem raznih dogodkov, ki nas čestokrat vznemirjajo in begajo. Njegova bližina in navzočnost sredi med nami nas tako umiri. Jezus v presvetem zakramentu, ostani vedno med nami.

Bogu po Mariji HVALA za neizrekljive podarjene milosti današnjega dne.

ŠALOM.

p. Krizostom