AVSTRALIJA - 5. del - OD BELE NEDELJE, 15. APRILA DO 3. VELIKONOČNE NEDELJE

Bela nedelja, 15. aprila 2012, v Kew

Bela nedelja, 15. aprila 2012, je bila tretja v mesecu, zato je bilo po maši ob 10. uri v Kew ponovno družinsko kosilo, ki so ga pripravile matere otrok Slomškove šole ob podpori pridnih žena, članic Društva svete Eme. Že en dan prej, v soboto, so prišle in vse pripravile, da je v nedeljo steklo delo hitreje. Res se znajo obrniti pri pripravi okusne domače hrane: goveja juha, testan krompir, pečenka in solata. To je tista hrana, po kateri se marsikateremu Slovencu kolca, ko hodi po širnem svetu, daleč od domovine.

Pri maši je bilo veliko ljudi, to pomeni polne klopi in še nekaj jih je stalo od zadaj.

Pred mašo sem govoril z že kar priletnim gospodom, ki mi je povedal, da je prišel v Avstralijo iz Argentine in da v prihodnosti ne bo mogel več hoditi k maši, ker je star in bolan, tudi žena je precej slabotna. Takih in podobnih je žal v slovenskem misijonu čedalje več. Ko sem se pred mašo sprehodil po cerkvi, je 80 % ljudi starejših, mirno lahko zapišem nad 70 let, mnogi pa tudi krepko preko 80. Ljubezen do slovenske besede, predvsem pa do sv. maše v domači cerkvi s slovenskim duhovnikom jih vsako nedeljo pripelje k maši, tudi po uro in pol daleč. Po maši, kot sem že zapisal, sem se še zadržal v prijetnem pogovoru s Slovenci pri domačem nedeljskem kosilu. Nazdravili smo tudi slavljencem in s harmonikarjem zapeli nekaj narodnih pesmi.

Na belo nedeljo večerna sveta maša ob 6. uri v 300 km oddaljeni Wodongi

Dvakrat na leto, na belo nedeljo in 4. nedeljo v novembru ima pater Ciril sv. mašo za manjšo skupino Slovencev, ki živijo v Wodongi, ki ima 37.000 prebivalcev. Ker je bil p. Ciril tokrat odsoten, sem to mašo daroval jaz. Z dobro in izkušeno šoferko misijonarko Marijo sva se ob 14. uri podala na skoraj štiri urno pot do cerkve v Wodongi, ki je bila žal zaprta. Obvestila, da imamo mašo, niso resno prebrali, vendar po nekaj minutnem iskanju so se odprla vrata garaže in v njej je bil mlajši duhovnik, ki samo štiri leta deluje v Wodongi in je to njegovo prvo delovno mesto. Zelo prijazno nama je odprl cerkev, vse pripravil za mašo in celo izročil ključe od cerkve, da bomo drugič lahko sami odprli. K maši se je pripeljalo 18 Slovencev iz samega kraja in tudi bližnjih. Mlajši duhovnik mi je povedal, da so Slovenci na župniji zelo pridni in radi poprimejo za raznorazna dela. Pri maši smo zapeli tudi dve velikonočni pesmi. V prijaznem in domačem vzdušju je tako potekalo velikonočno druženje pri Gospodovi daritvi. Seveda je želja, da se slovenski verniki naslednjič spet srečajo z domačim duhovnikom pri sv. maši. Po maši sva šla z Marijo do bližjega motela, kjer sva prenočila.

Na najvišji gori Avstralije, na Mount Kosciuszko - ponedeljek, 16. aprila 2012

Drugo jutro sva z Marijo načrtovala pot do Narodnega parka s področjem, ki je imenovan Snowy Mountains. Le nekaj kilometrov vzhodno od Wodonge sva se peljala mimo kraja Bonegilla, kjer so več deset let avstralske oblasti zbirale pripadnike preko 30 različnih narodnosti sveta in jih uporabljale pri mnogi zgodovinskih projektih, ki imajo vpliv na današnjo kakovost življenja na petem kontinentu. Eden takih projektov je bil viden ob tej poti, namreč Snowy Mountains Project, ko so tudi pod zemljo namestili 145 kilometrov več kot 4 metre široke cevi, po katerih prečrpavajo vodo preko pretočnih črpalk in tako so naredili elektrarne in omogočili mnogim ljudem v na stotine kilometrov oddaljenih mestih elektriko in pitno vodo ter vodo za namakanje. Marsikatero vas so umetna jezera zalila, vendar vse to je bilo po genialnih načrtih potrebno, da je danes življenje na področju držav New South Wales in Viktorija takšno, kot je. Ob tem naj še zapišem, da je prav v to taborišče za številne priseljence Bonegilla prihajal p. Bazilij in pobiral slovenske fante in jih vozil v Kew, jim tam uredil stanovanje, prehrano in bančni račun ter pomagal najti službo; tako se je pričela ustanovitev misijona pred šestdesetimi leti.

Pot naju je vodila po čudovitih cestah, ki vodijo okrog umetno narejenih jezer; opazovala sva neokrnjeno naravo in številne črede krav, ki so se pasle. Po 13. uri sva prispela v eno od avstralskih smučarskih središč v kraj Thredbo, od koder je najlažje osvojiti najvišjo goro Avstralije Mount Kosciuszko, visoko 2228 metrov. Kar kmalu sva se podala na pot, vendar do vrha sem šel sam po 15 minutni vožnji z žičnico in uri in petnajst minut dolgi precej hitri hoji, saj sem se do 16. ure moram vrniti nazaj. Vendar želja, da sem na najvišji gori Avstralije je bila močna in tudi kondicijo sem čutil. Vreme je bilo oblačno in bolj, ko sem prihajal proti vrhu, hladneje je bilo. Celotna pot je lepo urejena, od s kamnom in kockami tlakovane do lepo urejene z jeklenimi mrežami; pot je dovolj široka za srečevanje; vendar tokrat, ko sem hodil jaz, je bilo ljudi zelo malo. Vzpona na goro za slovenske razmere skoraj ni, kot bi se sprehodil na malo višji griček. Sam sem bil glede na vreme in čas zadnji obiskovalec najvišje gore v Avstraliji v ponedeljek, 16. aprila 2012. Večer in noč sva preživela v prijetnem hotelu ob vznožju Sneženih gora - Snowy Mountains. Drugo jutro pa sva se v čudovitem jasnem vremenu odpeljala proti domu.

S kenguruji in občudovanje avstralskih evkaliptusovih gozdov

Kenguruje sem videl že na otoku Phillip Island, vendar mnogo večje črede so bile prisotne na velikih travnikih, ki se nahajajo v dolinah na poti od smučarskega središča Thredbo proti Wodongi. Marija je zapeljala na dva taka travnika, kjer je bilo po sto in več kengurujev, ki so sredi belega dneva počivali na soncu. Mogel sem jih fotografirati čisto od blizu in opazovati njihove navade; mnogi so se praskali na prav zanimiv način in videl sem, kako se res kenguruj odriva z repom, ki mu služi kot vzmet. Povedano mi je bilo, da samica kenguruja skoti zelo malega, praktično nedonošenega mladiča, ki ga potem umesti v vrečko, kjer ga hrani tako dolgo, da je sposoben sam hoditi. To so res zanimive živali, podobne po obliki glave in gobca naši srni. Nedaleč stran sva na enem od travnikov opazila tudi dva avstralska noja. Vse skozi sva uživala v čudovitih jesenskih barvah, ki so se kazale po ogromnih evkaliptusovih gozdovih. Žal so na mnogih krajih ti gozdovi požgani, tudi sva na poti opazila aktivne požare. Mnogih sploh ne gasijo. Se pa izredno hitro širijo, še posebej v sušnem in vetrovnem vremenu. Iskre preskakujejo iz drevja na drevje in je praktično nemogoče gasiti. So pa evkaliptusi tudi precej odporni na požar, tako da se tudi pogorela debla sčasoma obrastejo. Na mnogih krajih je vidno tudi pogozdovanje z borovimi drevesi. Po poti sva se ustavila tudi v eni izmed pretočnih elektrarn, kjer je lepo prikazano, kako so gradili ta vodni sistem in koliko ljudi in od kod so pri tem sodelovali. V poznem popoldnevu, že blizu 18. ure, sva prišla srečno nazaj domov v Kew.

Z »žlahto« preživel čudovite ure druženja, 18. 4. 2012

Lepo je imeti žlahto v Avstraliji. Ni malo takih iz deželice izpod Triglava, ki ima res koga izmed sorodnikov pod Južnim križem. Kot vse kaže, imam sorodnika tudi jaz. Ni eden izmed bližnjih, je pa daljni in to po dragem svaku, možu moje sestre. Namreč moj svak Emil Prohan ima v Avstraliji svojega strica, pol brata od mame, ki mu je ime Bruno in redno hodi k maši v Kew. Že kmalu po mojem prihodu sem se mu predstavil in možakar je bil ganjen do solz, ko se je zavedel dejstva, da je ta pater nekdo, ki je že več kot 10 let, ko sta se poročila moja sestra Metka in Emil, v njegovem daljnem sorodstvu. Domenila sva se, da se srečava in to se je res zgodilo v tednu po beli nedelji. Prišel je z manjšim kombijem, ki je predelan za potovanje in kampiranje in ima zato samo dva sedeža; za njega in njegovo, sedaj žal že pokojno ženo, je bilo čisto dovolj. Namreč g. Bruno Pavšič je vdovel lansko leto (2011) meseca avgusta, ko je njegova žena izgubila boj z rakom. Popeljal me je do prijetne avstrijske restavracije, kar kakšno uro daleč od Kew; pot je bila dolga več kot 40 km, vendar to je še vedno Melbourne in sicer narodni park in predel se imenuje Dandenong. V restavraciji, ki ima po slovensko ime Kukavica ali po angleško Cooco je bilo rezervirano dobro kosilo, na katerem sta se nama pridružila še njegov dobri prijatelj, nekdanji mož njegove sestre in njegova sedanja žena. Prav v času našega kosila je bilo v restavraciji tudi preko 50 upokojencev na srečanju, za katere je bil pripravljen družabni program; seveda smo mu z zanimanjem prisluhnili in tudi pri njem sodelovali. Po kakšni uri in pol smo odšli do kraja, kjer sem že enkrat bil in se lahko krmijo iz rok papige, kokiji in druge ptice; od tam pa smo šli še do enega izmed mnogih rezervoarjev ali zajetij vode, s katerimi se oskrbuje mesto Melbourne, to zbirališče se imenuje Cardinia Reservoir. Občudovali smo lepo naravo in v daljavi se je vil bel dim od gorečega se gozda. Ker se je že počasi dan spuščal, so iz bližnjega gozda prišli veliki kenguruji, katere smo tudi opazovali in fotografirali. Za eno uro sva se z Brunotom odpeljala tudi na njegovo domačijo; ima lepo veliko hišo in še večji vrt, ki je precej v slabem stanju, saj je za njega skrbela pokojna žena, zdaj pa pogreša pridne roke. Bruno je resnično potreboval nekoga, da mu je izpovedal vse, kar je doživel od otroštva pa zdaj do starosti, ki je že gre preko 70. Kakor me je prišel dopoldan iskat, tako me je tudi zvečer pripeljal domov; od njega do Kew je kakšnih 40 minut vožnje. Oba sva se srečna in zadovoljna razšla z željo, da se še kdaj srečava ali v Avstraliji ali pa doma v Sloveniji, saj razmišlja, da bo čez kakšno leto prišel spet na dopust.

Na 5. sprehodu in obisku centra Melbourna

Iti na sprehod v velemesto je vedno nekaj novega in zanimivega. Dobro je, da imaš pred seboj malo načrta. Tako sem se že prej odločil, da obiščem moderni muzej in akvarij. Kot mnoge stavbe Melbourna je tudi muzej zasnovan zelo atraktivno. Kupil sem samo karto za obisk, mogoče bi si bilo ogledati tudi film v 3D tehniki, vendar si tega »užitka« nisem privoščil. V dobri uri sem se sprehodil po resnično lepo urejenih razstavnih prostorih: velika okostja praživali, prostori, kjer so predstavljene živali iz različnih kontinentov; prostor, kjer je prikazana zgodovina mesta Melbourna in čisto na koncu so še razstavni prostori, ki prikazujejo, kako se je razvijal človek in sploh kako delujejo človekovo telo in razni organi, še posebej možgani. Čisto spodaj pa je tudi prikazan avstralski gozd.

Po krajem počitku in hrani iz popotne torbe sem šel naprej do melbournskega akvarija. Sama lokacija akvarija je čisto ob reki Yarri, kar daje vsebini še dodaten pomen. Svet pingvinov, rib v sladki in morski vodi ter drugih vodnih živali je predstavljen na izviren način. Možno je tudi hraniti ribe, se dotikati morske zvezde, poklepetati o vprašanjih, ki se ti zastavljajo. Ob koncu pa te pot pripelje še do res zanimive prodajalne spominkov na akvarij.

Na poti proti postaji za tramvaj sem se ustavil še v nekaj trgovinah in potešil svojo radovednost; kupil sem tudi razglednice in nekaj spominkov.

»Ajfon« in »ajpad« manija

Če še kdo nima I-fona ali I-poda ni IN, bi rekli danes uporabniki vse bolj razširjenih prenosnih telefonov in drugih mobilnih naprav. Zakaj pišem o tem? Zato, ker sem ob sprehodu po mestu in vožnji na tramvaju opazoval ljudi, kako in kje vse uporabljajo te naprave. Na kolesu, na motorju, v avtu, v vožnji s tramvajem, med hojo po ulici, v knjižnici…, še več, med tekom po parku… Te nadležne aparature so postale stalne spremljevalke človeka; če jih človek ne posluša, če se z njimi ne igra, jih pač mora vsake toliko pobožati. Brez njih se počuti izgubljenega, praznega in nemirnega. Kaj res človek potrebuje neprestane dražljaje, da lahko preživi? Kaj so to res naprave, ki prinašajo srečo in zadovoljstvo? Dva sedita na kavi in vsak po telefonu govori s svojim »partnerjem«… Kdo služi komu, aparat človeku ali človek aparatu? Ko smo peljali mlade na morje ali duhovne vaje, je bilo napisano pod opombami: »Pa razne videoigre, tudi mobiji, so nezaželeni, bolje jih je pustiti doma, ker rušijo skupinsko dinamiko.« Med uporabniki so tudi manj mladi in seveda že tisti prav v letih. Zdi se ob vsem tem, da bo potrebno fon in pad manijo zamenjati s homomanijo, kar pomeni človekomanijo, saj je človek, tako upam, še vedno gospodar ali pa smo dopustili, da nam vlada tehnika in vsi, ki nam to ponujajo in prodajajo.

Halo, reci, povej, kako si?… Ne morem trenutno, pokličem kasneje, sem dalj časa odsoten… Pa pamet v glavo!

Obiski v bolnišnicah St. Vincents in Royal Melbourne Hospital, sobota, 21. aprila

Glede na vedno višjo starost Slovencev v Avstraliji se lahko pričakuje, da jih veliko poišče pomoč v bolnišnicah. Tako so na večer četrtka, 19. aprila, odpeljali v bolnišnico Jožeta, ki že več let biva v Baragovem hostelu, torej hiši, ki že od vsega začetka daje dom mnogim, kateri potrebujejo stanovanje ali pa ga težko dobijo drugje. No, eden teh je tudi Jože, doma iz okolice Slovenske Bistrice. Že dalj časa je vidno hujšal in bil vedno bolj slaboten, vendar zdravstvene pomoči ni poiskal navkljub nagovarjanju. Naposled je precej hudo onemogel, tako, da so ga z rešilnim avtomobilom vsega shujšanega odpeljali v bolnišnico St. Vincents Hospital. Čez dva dni sva ga potem z Marijo obiskala. Povedal nama je, da ima tretjo stopnjo raka in da bo težko kaj spodbudnega za pričakovat. Kljub vsemu sva ga opogumila.

Zvečer pa so klicali še za obisk k gospe Mariji v drugo bolnišnico, Royal Melbourne Hospital. Gospa, stara 85, let je bila ob najinem obisku obkrožena z vnuki. Kot srčni bolnik in že vsa izčrpana si je že želela smrti in pred njo še srečanje z duhovnikom. Lepo je sprejela vse zakramente pri polni zavesti in tako čez dva dni zaspala v Gospodu, kot to radi rečemo.

Z Jožetom Rozmanom na vikendu in po polotoku Mornington Peninsula, 22. in 23. aprila 2012

Znani Slovenec in redni nedeljski obiskovalec cerkve v Kew gospod Jože Rozman z drugo ženo Rožico, saj mu je prva umrla, zelo rad gosti duhovnike na svojem domu ali na vikendu, ki ga ima kakšno uro stran od doma. Tako je povabil tudi mene, da me pelje na vikend in še tam okrog po polotoku Mornington Peninsula. V nedeljo, 22. aprila po maši ob 10. uri smo se tako odpeljali na njegov lepi dom, tam imeli dobro nedeljsko kosilo in nato odšli proti vikendu.