ADELAIDE – SYDNEY,
2. maj
Slovo od patra Janeza
in prihod v Sydney, bratski sprejem p. Darka, 2.5.
Druženje in bivanje s p.
Janezom je trajalo samo teden dni, pa še od tega je p. Janez bil dva
dni v bolnišnici. Načrtoval sem, da 2. maja poletim iz Adelaide
proti Sydneyu, da se srečamo še s p. Darkom in p. Valerijanom. Prvi
mi je že večkrat pred leti omenil, da naj pridem v Avstralijo, da
vidim, kako poteka delo med izseljenci: P. Darko to delo opravlja že
7 let. Sobotno leto je bilo tako čudovita prilika za uresničitve
bratskega povabila. P. Darko mi je natančno opisal pot iz letališča
v Sydneyu do misijona v Merrylandsu, zato posebnih težav nisem imel.
Prišel me je je počakat na želežniško postajo v Merrylandsu in
me z avtom odpeljal do cerkve. Že na daleč je zaklical: »Lejga,
si prišel!« Zelo domače in bratsko sva se objela, bilo mi je
kar toplo pri srcu. Po prisrčni dobrodošlici sem srečal še p.
Valerijana, skupaj smo povečerjali in zmolili večernice in
sklepnice. Lepo je priti v samostan, kjer te bratje res domače in
prisrčno sprejmejo. To sem doživel tako v Melbournu pri p. Cirilu
kot tudi v Adelaidi pri p. Janezu. Bogu hvala za take brate, morda k
temu prispeva tudi tujina.
Sv. maša na četrtek
pred prvi petkom in začetek šmarnic v Sydneyu, 3.5.
Kot sem že opisal, smo
šmarnice v Adelaidi pričeli v torek, 1. maja, v Sydneyu pa v
četrtek, 3. maja, na praznik apostolov Filipa in Jakoba pri
dopoldanski sveti maši ob 10.30 uri. Po evangeliju smo zapeli
šmarnično pesem, nato poslušali šmarnično branje in zapeli 2.
Kitico pesmi Spet kliče nas venčani maj. Kar nekaj ljudi me je
prišlo po maši pozdravit v zakristijo, tudi rojaki iz Savinjske
doline. Kosilo smo imeli v bližnji restavraciji, kjer patra Darko in
Valerijan jesta nekajkrat v tednu, saj imata samo tri dni:
ponedeljke, torke in srede urejeno gospodinjstvo. Po kosilu sva se z
Darkom odpeljala na 80 km dolgo pot proti Modrim goram – Blue
Mountains.
Prvi izlet ali ogled s
p. Darkotom v Blue mauntains - Tre sisters, 3.5.
Lepo vreme je bilo kot
nalašč,, da sva se s p. Darkotom podala na ogled Modrih gora ali po
angleško Blue Mountains, ki so 80 kilometrov oddaljene od
Merrylandsa. Uro in pol sva imela časa, da sva si ogledala glavne
znamenitosti, čeravno je tam možno ostati en dan ali še kaj več,
ker je veliko urejenih poti za sprehod in rekreacijo in seveda kar
nekaj atraktivnih točk za turiste: spust s posebnim rudniškim
vlakom, ki pelje po kar strmi poti do opuščenega rudnika črnega
premoga, ki je danes urejen kot muzej. Lepo urejena pot pelje
izletnika skozi gozd do vzpenjače; zanimivo, kako znajo »obrati«
turista, se mu posvetiti in kratko pot narediti zanimivo in pestro –
seveda je potrebno vse te kratkotrajne spomine plačati in to ne malo
in na koncu poti te peljejo še v prodajalno z vabljivimi in lepimi
spominki. Že se je počasi spuščal mrak, ko sva odšla proti domu.
Prvi sprehod po
Sydneyu: Sydney Tower, The Royal Botanic Garden and Opera Hause,
petek, 4. maj
Drugi dan v Sydneyu -
Merrylandsu sem se z vlakom podal v mesto. Priti do mesta je resnično
lahko, saj je že po 15 minutah hoje od slovenskega središča
želežniška postaja in vlak te pripelje čisto blizu največjih
znamenitosti mesta. Tako sem odšel do bližnjega razglednega stolpa.
Vreme je bilo kot nalašč za oglede iz višine v daljave. Kupil sem
karto »dvojček« še za Akvarij, saj je karta bila tako
cenejša. Spet komercialni trik… Na vrhu stolpa sem si počasi in
mirno ogledal mesto Sydney, tako, da mi potem ni bilo težko hoditi
naprej, saj sem približno videl, kako je mesto urejeno. Pot me
peljala skozi mamljivo bogato založeno veleblagovnico, čez bližnji
Hyde Park do stolne cerkve Matere Božje v Syidneyu - St. Mary's
Cathedral. Tam sem seveda imel čas za krajšo molitev in potem sem
šel naprej mimo zanimivih zgradb, kot so razni muzeji, NSW
Parliament House, državna knjižnica in že sem bil pri velikem
botaničnem parku, ki je zelo velik in res zanimiv. Tam sem obiskal
tudi prostor s tropskimi rastlinami – Tropical Center. Pred sabo
sem kmalu zagledal slavno sydneysko operno hišo, približal sem se
ji in si jo ogledal od zunaj in malo tudi od znotraj – pred njo je
potekala tudi večja obnova. Od nje se lepo vidi na druge strani, na
znani Sydney Harbour Bridge, atraktivni most, ki je letos star 80 let
in se lahko nanj povzpneš za dobrih 200 avstralskih dolarjev z
organizirano skupino. Sam se za to nisem odločil, raje sem šel peš
okoli in si še ogledal mesto z druge perspektive in sončne
osvetlitve. Zadovoljen, da sem veliko videl in doživel, sem se mirno
vrnil domov v Merrylands z vlakom, ki vozi 40 minut.
Spet ob novem
zbiralniku vode Warragamba, obisk slovenskega kluba Triglav Panthers
Triglav in hrvaškega katoliškega centra v St. John's Parku, ob njem
je Vas bl. Alojzija Stepinca, sobota, 5. maj
Voda je vir življenja.
Tega se še posebej zavedajo na petem kontinentu. Na eni strani suša,
na drugi pa poplave so sredi prejšnjega stoletja prisilile državo,
da je uredila številne vodotoke in hudournike. Na teh območjih so
tako nastala velika umetna jezera z veliki jezovi in pretočnimi
črpalkami; v mnogih primerih so zaradi vseh teh dejstev zgradili
pretočne elektrarne. Skratka, vsa avstralska mesta imajo bolj ali
manj rešen problem vode s podobnim sistemom, kot sem to videl v
Snovy Mountains in v soboto, 5. maja, ko sva s p. Darkom obiskala
Warragambo, od koder dobivajo pitno vodo prebivalci Sydneya. Lepo
imajo urejeno. Postavljen je lep center z razstavnim prostorom, kjer
si lahko ogledamo nastanek samega zbiralnika vode. Druga razstava
ozavešča obiskovalce o pomenu vode za življenje, kmetijstvo in
rekreacijo. Tik ob centru je urejen velik park za kampiranje ali
pikniška srečanja, ki so za Avstralce zelo pomembna. Po kratkem
obisku sva odšla v slovenski klub Triglav, ki se je pred leti
reorganiziral in združil z avstralskimi združenjem klubov Panthers,
da more tako delovati uspešneje. Odprt je vsak dan za kosila in še
posebej med vikendi, ko se lahko najavijo raznorazne skupine za svoja
praznovanja. Vodstvo kluba je še vedno prepuščeno Slovencem. V
bližnjem parku je postavljen velik kip Ivana Cankarja, urejeno je
tudi otroško igrišče in balinišče, kjer se radi zbirajo za
rekreacijo. Nekaj metrov stran pa stoji Hrvaška vas, ki nosi ime po
bl. Alojziju Stepincu – Cardinal Stepinac Village, kjer je hrvaški
dom ostarelih. Hrvatje imajo zelo lepo veliko cerkev sv. Nikolaja
Tavelića, ob njej je frančiškanski samostan. Tukaj sta dva patra,
p. Smiljan in p. Evzebije, vendar slednji oskrbuje tudi hrvaško
občestvo v Newcastlu, kamor se odpravi vsako nedeljo popoldne in
ostane do torka ali srede in je tukaj samo v drugi polovici tedna.
Čez cesto pa je tudi samostan sester – Klanjateljice Krvi
Kristusove. Prijazni p. Smiljan naju je sprejel in nama na kratko
pokazal cerkev. Ker je bila zvečer sveta maša, sva se morala
odpraviti proti domu v Merrylands.
5. velikonočna
nedelja v Marylandu in Camberri, kosilo na Slovenskem društvu v
Sydneyu, 6. maj
Tokratno 5. velikonočno
nedeljo sem praznoval v Sydneyu v Marrylandsu. Pater Valerijan je
odšel že včeraj, v soboto, v Queensland, kjer je daroval sveto
mašo za tamkajšnji skupnosti na Zlati Obali in na Planinki –
Cornubii pri Brisbanu. S p. Darkom pa sva darovala sveto mašo ob
9.30 pri Sv. Rafaelu za Slovence, ki prihajajo na nedeljska
srečevanja. Navdušeno prepevanje na koru in sodelovanje pri sv.
maši je kazalo hvaležnost Bogu, da smo skupaj in da v domačem
jeziku slavimo Boga in izgovarjamo njegovo ime. V tem duhu sem tudi
nagovoril občestvo med sveto mašo, ki sem jo daroval. Po sveti maši
sem v dvorani ponovno srečal mnoge ljudi, ki radi spregovorijo o
svoji domovini in povedo o sebi, od kod so in kdaj so bili nazadnje
doma pod Triglavom. Za kosilo sva s p. Darkom odšla na Slovensko
društvo Sydney, kjer sva mogla prijazno poklepetati s predsednikom
društva Štefanom Šernekom, z njegovo ženo Ano in z drugimi
rojaki, ki so prišli h kosilu. Postregli so nas z domačo hrano,
pripravljeno po receptu iz Notranjske. Po kosilu sva se odpravila z
avtom na 300 km dolgo pot proti Canberri, glavnemu mestu Avstralije,
kjer sva obhajala sveto mašo za tamkajšnjo slovensko skupnost ob
18. uri. Pot je bila mirna in p. Darko jo dobro pozna, saj po njej
pelje vsak mesec, ko tretjo nedeljo mašuje za Slovence, ki prav tako
z veseljem prihajajo na bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku.
Sv.mašo imajo v cerkvi apostolov Petra in Pavla; med navzočimi je
bilo kar nekaj mlajših, tudi otrok, imajo celo svoj cerkveni pevski
zbor. Prenočila pa sva pri mlajši prekmurski družini, kjer so nama
prijazno postregli večerjo in ponudili prenočišče. Večer smo
preživeli tudi ob petju in harmoniki, saj njihov sin Simon navdušeno
igra frajtonarico in tudi klavirsko harmoniko in je tako eden od
mlajših Slovencev, ki z dušo igra slovensko narodno glasbo. To
navdušenje namreč z izumiranjem prve generacije Slovencev izginja.
V avstralskem
parlamentu, na slovenski ambasadi v Canberri, stolnici sv. Krištofa
v Camberri in na romarskem kraju Penrose Park, ponedeljek, 7. maj
Drugi dan v Canberri sva
se po zajtrku pri družini Koštrica podala na ogled avstralskega
zveznega parlamenta – Parliament House. Parlament je zelo lep in
narejen v modernem slogu, saj so ga sezidali leta 1988. Je izredno
velik in prostoren; možno se je sprehajati po širokih hodnikih,
kjer je polno razstavljenih slik, ki prikazujejo nastanek
parlamentarne demokracije v Avstraliji, potem so slike vseh
senatorjev in drugih pomembnih avstralskih politikov. Opazil sem tudi
veliko sliko prve ustanovne seje avstralskega parlamenta iz leta
1901. Nedaleč stran je lepo obnovljen stari parlament. Sorazmerno
majno glavno mesto Canberra s komaj 350.000 prebivalci je zelo lepo
načrtovano in urejeno in ceste so gotovo najlepše in najboljše v
Avstraliji, še v zadnjih letih je narejenih veliko novih tukaj.
Vreme žal ni bilo sončno in glede na Sydney je tukaj zelo hladno.
Mašo sva darovala v isti cerkvi kot prejšnji dan, nato pa sva odšla
na obisk na Slovensko-avstralsko društvo Canberra, kjer naju je
sprejel predsednik Franc Čulek. Potem sva šla na slovensko
veleposlaništvo in se eno uro zadržala v prijetnem klepetu s prvim
veleposlanikom Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milanom
Balažicem, ki deluje pod južnim križem 8 mesecev in tako počasi
spoznava tukajšnje razmere. Po tem obisku sva odšla še do
katedrale sv. Krištofa in se v bližnji italjanski restavraciji
ustavila na dobrem kosilu. Pot sva nadaljevala do romarskega središča
Penrose Park, kjer so številne narodne kapelice in svetišče Matere
Usmiljenja, ki ga oskrbujejo redovniki pavlinci. Spotoma sva se
ustavila na lepi razgledni točki, kjer sva mogla v daljavi opazovati
številne vetrnice, ki proizvajajo električno energijo. Ker so bele
in s soncem obsijane, so tako res lepe za opazovanje. V Penrose
Parku, romarskem središču Naše ljube Gospe, Matere usmiljenja, ki
je nekje na pol poti od Canberre do Sydneya, je torej romarsko
svetišče Naše Gospe Usmiljenja. Ogledala sva si veliko in lepo
cerkev, kjer je polno raznih podob, tudi slike svetega očeta, bl.
Janeza Pavla II., čigar kip pozdravlja romarje ob prihodu v cerkev.
Samo svetišče ima torej navdih poljske vernosti, saj redovniki
izhajajo iz Poljske in v cerkvi je tudi oltar Čenstohovske Matere
Božje. Sprehodila sva se med številnimi kapelicami, videla sva tudi
slovensko kapelico, ki v značilnem slovenskem slogu stoji nedaleč
stran od hrvaške in tudi blizu lurške votline in Božjega groba.
Da, vse to in še kaj je mogoče videti na velikem prostoru.
Pozdravljali so naju številni kenguruji, ki so se v večernem mraku
mirno pasli. Zadovoljna, da sva veliko doživela in videla, sva odšla
naprej proti Sydneyu, saj sva imela v načrtu, da greva na letališče
pobrat p. Valerijana, ki je priletel iz Brisbana. Ob poslušanju
glasbe, pogovoru in molitvi sva pravočasno prišla na cilj in smo se
tako, zahvaljujoč Bogu za vse dobro, vsi trije pozno zvečer srečno
in varno vrnili domov.
Drugič po mestu
Sydney, 8. april
Zadnji dnevi so izredno
lepi, sončni in topli, zato sem se odločil, da jih izkoristim za
sprehode in oglede v mestu Sydney. Spet sem se odpeljal z vlakom in
šel najprej proti Aquariumu, kjer sem mogel videti številne morske
živali, ki so zelo zanimivo predstavljene. Načrtovalci so predvsem
mislili na otroke, da je zanje dovolj privlačno, pa tudi starejši
jih radi pridemo pogledat. Z velikimi ribami se lahko obiskovalec
skoraj pogovarja, saj plavajo nad teboj, pod teboj ali ob tebi, ker
je vse tako narejeno. Ni barve, ki bi je človek ne videl na pisanih
ribah. Akvarij je res enkraten. Po ogledu sem šel naprej po zalivu,
imenovanem Darling Harbor; tam imaš kaj videti in to na vsakem
koraku. Fotoaparat zato ni miroval. Obiskal sem tudi zelo zanimiv
Kitajski vrt, se sprehodil mimo zanimivih fontan, palm in res
navdušeno gledal zanimivo arhitekturo mesta. Na koncu sem si ogledal
še Mornariški muzej in se podal na ogled velike bojne ladje ter
podmornice. Poln vtisov sem se z vlakom skoraj do minute točno vrnil
v Marrylands k sv. maši ob 18. uri. Vtisi so opisani zelo na kratko,
vendar človek vidi ogromno stvari, ki mu burijo domišljijo. Tako
sem ob vožnji domov, vso pot sem stal, ker je bila gneča, spet
razmišljal, kako smo vsi zaposleni vsak s svojim na vlakom: branje
in listanje časopisov, gledanje filma na I-Padu, govorjenje po
telefonu, poslušanje glasbe…, le redki se pogovarjajo med seboj,
večina je vsak pri svojem opravilu; eni tudi globoko zaspijo v
upanju, da se prebudijo na pravi postaji, ki jo vedno sproti glasno
najavijo. Sam pa sem zmolil en rožni venec, pot je dolga za dva. Če
lahko človek počne toliko stvari na vlaku, zakaj ne bi mogel tudi
moliti in slaviti Boga.
Še v tretje v
Sydneyu, Royal Botanic Garden Sydney in vožnja z ladjo, 9. maj
Pregovor, da rado gre v
tretje, se je uresničil tudi pri meni pri sprehodih po mestu Sydney,
saj sem uresničil še tretjega. V načrtu sem imel, da si ogledam še
en del res velikega in lepega Royal Botanic Parka v Sydneyu. Od
katoliške katedrale sv. Marije mimo spomenika »Anzac Day«,
ki spominja na vse padle vojake v zgodovini Avstralije, sem šel
naprej do osrednjega dela parka. Ponovno sem se ustavil pri množici
netopirjev, piše, da jih je kar 23.000; zgleda prav grozno, ko se
ozreš na drevesa, polna obešenih »letečih podgan« ali
letečih lisic, po angleško Flying Foxes. Radovednost so pritegnila
različna velika drevesa, grmovnice, razne skulpture, številne
ptice, pa tudi jezerca in čudovit pogled na morje in mesto. Skoraj
poletno vreme je v park zvabilo množice ljudi, nekateri so ležali
in se sončili, drugi sedeli na klopcah in brali, tretji tekali in se
rekreirali, prostora je dovolj in za vsakega nekaj. Iz parka sem se
po kratki pavzi odpravil v pristanišče, kjer pristajajo ladje in
ker mi je ena gospa omenila, da se je lepo peljati z eno izmed njih,
sem se odločil in kupil eno karto. Tako seme šel za eno uro od
postaje do postaje in si ogledal del mesta še z morske perspektive
oziroma z ladijske. Ura je bila že sredi popoldneva, že po 16. in
zato je sonce počasi zahajalo, barve so bile vedno lepše in lepše.
Tako sem naredil kar veliko fotografij. Po pristanku ladje sem ujel
še vlak, ki me je pravočasno pripeljal do Marrylandsa, da smo ob
18. Uri somaševali s sobratoma Valerijanom in Darkom. Naj ob koncu
omenim še enourni pogovor z gospodom Valentinom – Tinetom
Luzarjem, Slovencem, ki se je z Dolenjske leta 1960 podal kot mnogi
drugi Slovenci s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ker sem ga že prej
poznal, saj je stric enega od frančiškanov, sem se želel srečati
z njim. Obiskal nas je naslednji dan dopoldne. Časa nisva imela
veliko, samo eno uro, vendar sem Bogu hvaležen za to uro in gospodu
Tinetu, ki si je vzel čas, čeravno bi si oba želela kakšno uro
več.
Zadnji dan v Sydneyu,
slovo od Marylandsa, sprehod po olimpijskem parku in obisk velikega
pokopališča ter večerni polet proti Melbornu, 10. maj
Teden dni v Sydneyu je
hitro minil; razni dogodki, ogledi in srečevanja z različnimi
ljudmi in nenazadnje bratsko druženje, vse je pripomoglo k temu, da
je bil čas prekratek. Hvala dragima sobratoma Valerijanu in Darku za
njun čas, za dobro voljo in trenutke, ki nam jih je bilo dano
preživeti skupaj. Še posebej sem bil vesel druženja pri molitvi in
Gospodovem oltarju pri sveti maši. Za zadnji dan sva z Darkom
načrtovala, da se po skupnem kosilu v bližnjem klubu odpeljeva do
Parramatte, ki je upravno središče enega izmed predelov Sydneya in
tudi sedež ene od treh škofij mesta Sydney in velike sydneyske
metropolije. Obiskala sva katedralo sv. Patrika, ki je leta 1996
zaradi podtaknjenega požara zgorela in so jo zato temeljito obnovili
in poleg nje pozidali novo cerkveno ladjo, ki sedaj skupaj s staro
tvori prostor za sveto mašo. Arhitekturno je stavba zelo lepa in
okusna. Nov je tudi škofijski atrij. Blizu katedrale je tudi lep
park. Naredila sva še en krog po samem središču mesta Paramata in
tako sem mogel videti eno izmed anglikanskih cerkva, ki je bila
spremenjena v gostinski lokal, kar v Avstraliji ni nič nenavadnega;
v drugem mestu sem že videl cerkev, ki je bila spremenjena v mehiško
restavracijo. Nadaljevala sva v Sydneyski olimpijski park. Tam so
objekte večinoma obnavljali, v nekaterih je bila razstava, skratka,
naredila sva lep sprehod in videla izredno velike športne objekte,
ki so ob olimpijskih igrah leta 2000 služili športnikom iz vsega
sveta. Pred odhodom na letališče sva se ustavila še na mestnem
pokopališču Rookwood, ki je eno največjih pokopališč na svetu,
na njem je pokopanih več kot 600.000 pokojnih. Prvi pokojni so bili
pokopani tukaj že v sredi 19. stoletja. Res, različni narodi iz
vsega sveta imajo svoje parcele, tudi Slovenci imajo kar dva kraja,
kjer so ali še pokopavajo svoje umrle. Še posebej izstopajo veliki
mavzoleji, ki jih imajo pokojni Italjani, potem so veliki spomeniki,
ki jih imajo Kitajci; ostajajo mi v spominu prostori, kjer pokopavajo
Ukrajinci, Grki, Judje, Hrvatje in seveda Slovenci; na starem delu
pokopališča, kjer so pokopani prvi Slovenci, je tudi pokopan p.
Bernard Ambrožič, ki je stric tudi lani umrlega torontskega
kardinala dr. Alojzija Ambrožiča. V večeru, ko molimo večerni
Ave, sva se tako priporočila vsem rajnim in zmolila tudi za njihov
večni pokoj. Čeprav je bila na cesti kar velika gneča, sva prišla
na letališče v Sydney pravočasno in se z Darkom bratsko
pozdravila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar