AVSTRALIJA - 8. del - zadnji dnevi v Melbournu

SYDNEY – MELBOURNE 

Zadnji dnevi v Avstraliji - na misijonu v Kew

Ponovno me je bratsko sprejel p. Ciril in me z letališča v Melbournu odpeljal v Kew, kjer so se odvili zadnji dnevi mojega načrtovanega bivanja v Avstraliji v času sobotnega leta. Vsak dan je bil nekaj posebnega, kar je mogoče zaslutiti iz že vsega zapisanega skoz ves dnevniški zapis mojega »Avstralovanja«, kot sem poimenoval bivanje na 5. kontinentnu.

Maša v Domu Matere Romane ob materinskem dnevu – Mothers Day, 11. maja 2012

Že sem maševal v domu pred veliko nočjo, tokrat pa sem vodil mašo pred drugo nedeljo v mesecu maju, ko vsa država Avstralija praznuje materinski dan ali Mothers Day, to je podobno kot pri nas v Sloveniji materinski dan 25. marca. Seveda si ob tem dnevu manejo roke in tleskajo s prsti trgovci in gostinci. Tudi cerkev praznuje vendar na njej lasten način; zahvaljuje se Bogu za vse matere, ki jim je bilo dano, da so postale matere in v polnosti zaživele dar materinstva. No, s sveto mašo smo se v domu Matere Romane zahvaljevali tudi mi. Oskrbovanci so lepo in pridno sodelovali, s patrom Cirilom pa sva jih morala skozi vso mašo močno motivirati ali animirati, da nama niso zaspali… Bili so potrebni animacije kot otroci pri družinski maši. Pater Ciril jih je že v začetku dodobra prebudil, po evangeliju pa sva imela pridigo kar oba na temo meseca majnika, ko se v Sloveniji ustavljamo ob Mariji pri šmarnicah in temi letošnjih šmarnic, 500-letnici prikazanja Božje Matere dvema varuhoma vinogradov na strunjanskem gričku. Slabo uro trajajoča sveta maša je tako hitro in zanimivo potekala. Na večerjo sva bila povabljena k zakoncema Angelci in Jožetu Veedetz. Ob dobri hrani in pijači nam ni zmanjkalo besed. Hvaležna za lepo preživet dan, sva se varno in mirno vrnila domov.

Prisoten pri krstu v Kew in zadnji obisk ter nakup v Melbournu, 12. maj

Najrazličnejši dogodki in praznovanja so se zvrstili preko dobrih dveh mesecev. Bilo je kar nekaj pogrebov, bil sem pri dveh po porokah, na zadnjo soboto, preden sem odšel, pa sem bil prisoten še pri podelitvi svetega krsta. Ni bilo veliko občestvo, vendar po živahnosti so kazali, da se veselijo dogodka in upam, da so tudi začutili sporočilo in pomen. Pater Ciril jim je na zelo živahen in primeren način razlagal razne simbole in posamezne dele podelitve zakramenta. Z zanimanjem so pridno sodelovali. Seveda ni manjkalo fotografiranje, ki je bilo prisotno na začetku, med obredom in po njem.

Pater Ciril je imel za popoldan najavljena še dva obiska pri ostarelih ljudeh zaradi oporoke. Odpeljali smo se v center Melbourna in tam sem izstopil, kjer sem opravil še zadnji sprehod po mestu in ob tem naredil zadnje nakupe. Vreme ni bilo več tako prijetno kot pred mesecem, ko je bilo še prijetno toplo, tokrat je kar precej pihal hladen veter ob oblačnem vremenu. Uspešno sem opravil nakup in se s tramvajem vrnil v Kew. Zvečer sva odšla ponovno na večerjo k prijaznim ljudem, ki so naju povabili.

2. nedelja v mesecu maju: Tri svete maše na treh različnih krajih, 13. maj

Že v tretje sem mogel doživeti in preživeti dogajanje na drugo nedeljo v mesecu, ko je na misijonu v Kew sveta maša na treh različnih krajih. Ob 9. uri sva tako imela sveto mašo v Kew ob udeležbi nekoliko manjšega občestva, saj na to nedeljo mnogi gredo v svoje domače avstralske župnije, drugi pa se spet udeležijo maše na kraju, kjer je v nedeljo maša. Po maši sem se še slabe pol ure mogel zadržati z ljudmi, da sem se od njih poslovil. Potem pa sva morala kar pohiteti, saj je bila naslednja maša v eno uro oddaljenem Geelongu, pa še vreme je bilo bolj slabo, tudi je med potjo deževalo. Pravi čas sva prišla na drugi cilj Gospodovega dne in tam ob sodelovanju občestva, bilo je 85 vernikov, ponovno darovala sveto mašo. V nagovoru sem povezal božjo besedo 6. velikonočne nedelje in šmarnična razmišljanja. Vsako drugo nedeljo v mesecu je tudi kosilu v Slovenskem Klubu Ivan Cankar, ki sva se ga tudi udeležila. Kosilu je sledil še krajši program ob materinskem dnevu, ki ga je vsa Avstralija praznovala prav to nedeljo. Še je bilo potrebno priti do 3. cilja, zato sva okrog 15. ure odšla proti St. Albansu, kjer je prišlo navkljub slabemu vremenu, saj je kar močno deževal, preko 80 ljudi. Kot dopoldan že dvakrat sva ponovila mašo še v tretje. Res, Bogu hvala za moč, da lahko kot duhovnik oznanjaš Kristusa na treh različnih krajih, ki so si med seboj oddaljeni kilometre, saj sva ta dan prevozila nad 220 kilometrov.

Pakiranje ter na kosilu pri zakoncema Ninotu in Bruni, 14. 5.

Potrebno je bilo začeti pakirati; v mestu sem kupil še en srednje velik kovček, da sem mogle vse stvari zložiti v tako 3 pripravljene. Občutek sme imel, da bo prostora dovolj, čeravno se stvari iz dneva v dan kar nabirale. Težko se je omejiti in reči, dovolj je vsega. Pater Ciril je ime še kar nekaj načrtov za delo v tem dnevu. Veliko je postoril, popoldan pa sva odšla še na pozno kosilo k prijaznima zakoncema Ninotu in Bruni. Še so bili načrti za večer, vendar sva se odločila, da je bilo za ta dan dovolj, zato sva se vrnila domov. Pred mano je bil tako še zadnji dan v Avstraliji.

Zadnja opravila in slovo od Kew ter odhod na letališče ter polet proti domu, 15. maj 2012

Pakiranje je opravilo, ki je vedno prisotno, če človek potuje in včasih lahko postane to opravilo tudi zoprno, vendar brez njega pač ne gre. Zlagal in sem in zalagal in upal, da bo prostora dovolj in da teža ne bo prevelika. Dobra gospa Angelca nam je pripravila kosilo in po njem me je p. Ciril odpeljal na letališče, kamor je prišel tudi gospod Bruno, s katerim sva bolj osebno spoznala v Avstraliji. Vsi smo na monitorju iskali moj let, tudi smo po njem spraševali. Po iskanju smo ugotovili,da bi moral leteti ob dveh zjutraj in ne ob dveh popoldan. V glavah je nastala vročina v srcu vznemirjenj. S p. Cirilom sva odšla do pisarne Emirates, družbe, s katero sem potoval. Prijazna uslužbenka nama je povedala, da lahko potujem še isti dan ob 18. Uri in da je potrebno doplačati 100 evrov za karto. Da bi bila sreča v nesreči in nerodnem dogodku še večja, sva ugotovila, da prispem isto uro v Benetke, kot bi priletel z onim ob dveh ponoči, saj bi moral v Dubaju čakati kar 16 ur na naslendnji let. V Bifeju smo si ob pijači oddahnili in nekaj čez 15. uro odšli proti mestu, kjer se oddaja kovčke. Tam so nastopile nove težave, saj se je bilo kar nekaj kilogramov preko dovoljene teže. Potrebno je bilo odvečne stvari odstranit. En odveč kilogram je stal 70 avstralskih dolarjev. Z malo nervoze vendar dokaj mirno in složno smo uredili tako, da sem naposled le lahko poletel.

Polet proti domu in prihod v Benetke, 16. maj 2012

Po vseh zapletih na štartu je pot do cilja potekal mirno in brez kakršnihkoli zapletov. Prvi postanek je imelo letalo v Singapurju, kjer je bilo potrebno počakati kakšno dobro uro, da so letalo pospravili in tako pripravili za nadaljni let proti Dubaju. Do Dubaja je tako trajal polet več kot 16 ur. Tam sem moral počakati 6 ur do vzleta letala za Benetke. Pristanek v Benetkah je bil nekaj posebnega, saj sem sedel na desni strani ob oknu, tik ob desnem krilu letala; malo sme se moral nagniti,da sem dobro videl ven. Prikazal se je čudovit pogled na zgodovinsko italijansko mesto Benetke, pogled je bil prav fascinanten. Tudi dve veliki križarki v pristanišču. Na letališču me je pričakala Marija Anžič, s katero sem bil domenjen, da me odpelje v Novo Gorici, kjer se bom najprej srečal s sestro in njeno družino ter seveda z mamo. Še prej pa si bova ogledala Kostanjevico, saj Marija še ni bila na tem hribčku nad Novo Gorico. Vse nama je uspelo. Po ogledu smo imeli sveto mašo v šempetrski cerkvi in nato smo odšli s sestrino družino in mamo na večerjo v gostišče Kekec. Ob 23. uri sva srečno prispela na Brezje.

ZA KONEC

Ob koncu teh spominov bi rad zapisal, da sem ob vsem, kar sem doživel, večkrat resnično čutil bližino Boga in Njegovo vodstvo. Nekdo je vse to, kar sem doživel, že načrtoval. Veliko stvari sem videl in doživel. Hval vsem mojim sobratom: p. Cirilu, p. Janezu, p. Darku in p. Valerijanu. Z vsemi sem se srečal in tudi z njimi nekaj časa živel, jedel in molil. Seveda hvala tudi Mariji Anžič, sodelavki na misijonu v Kew. Njena prisotnost in delovanje daje poseben okus celotnemu bivanju. Naj bo doživeto kot dober humus za nadaljnje delovanje v duhovniškem in redovniškem poklicu.

AVSTRALIJA - 6 - del - MELBOURNE - ADELAIDA

Z Jožetom Rozmanom in njegovo ženo - ponedeljek, 24. april

Že smo bili pred nekaj dnevi na večerji s p. Cirilom in Marijo pri dobrih zakoncih Rozman, ki rada postrežeta vsem, ki pridejo na obisk v Avstralijo in se ustavijo v Melbournu, še posebej duhovnikom. Tako smo skupaj preživeli en popoldan in en dan. Že sem opisal dogajanje prvega popoldneva, drugi dan pa smo po zajtrku in sprehodu, ko smo ponovno srečali koalo v enem izmed evkalipstosov in se s hriba ozrli na morje, odpeljali naprej z željo,da si še kaj zanimivega ogledamo. Žal nam je malo ponagajalo vreme, vendar smo vseeno mogli videti zanimive stvari, lepe parke in poglede na morje ter obiskali smo obmorsko mesto …., kjer pa je kar precej deževalo. Za kaj drugega kot spiti dobro kavo v enem izmed lokalov ni bilo vremenskih pogojev. Zato smo počasi odšli proti domu, saj sta me v poznih popoldanskih urah odpeljala k družini Lenko, ki so nam, kjer smo skupaj imeli dobro in okusno večerjo, ki jo je pripravila Tilka Lenko. Po večerji me me je mož od Tilke, Valentin, odpeljal v Kew, saj smo drugi dan načrtovali obisk muzejskega mesteca Balarat, kjer so kopali zlato.

V Baralatu z zakoncema Lenko, torek, 25. april
 

Napovedan je bil deževen dan, kar za Balarat pomeni, da če kje, potem pada dež v tem mestu in še hladneje je kot v Melbournu. Nekje po 11. uri smo se podali na pot iz Kew-ja, kamor sta me prišla iskat. Pot je potekala mirno ob pogovoru in poslušanju narodno zabavne glasbe, katero radi vsi poslušamo. Ker smo vsi rojeni v Zgornji Savinjski dolini, ona dva v župniji Radmirje, jaz pa v župniji Rečica ob Savinji, nam sporazumevanje ni delalo težav, pa tudi tem za pogovor nam ni zmanjkalo. Po prihodu v Balarat smo se malo okrepčali in se takoj podali na ogled res zanimivega mesteca, kjer so zgradbe, kakršne so zgradili v 19. stoletju. Gradili so priseljenci s Kitajske in iz Anglije; med njimi se je tudi bil boj za zlato. Tako smo si ogledali po 45-minutnem obisku z malim vlakcem rudnik zlata, postopek kuhanja in hlajenja zlata, videli smo, kako delajo bombone v slaščičarni, obiskali smo staro pekarno, gasilski dom, mrtvašnico, kjer so izdelovali krste, anglikansko cerkev in še druge zanimive stvari. V potoku, ki je speljal pod vasjo pa smo mogli iskati zlato, ki ga vsak dan vržejo, da lahko turisti iščejo, ki je prav zanimiv. Lopato peska daš v posodo in potem izpiraš pesek; zlato, če je prosto pade takoj na dno; moraš res pazit, da delaš počasi in potrpežljivo,s aj je tako več verjetno, da boš ob koncu, ko ti ostane za eno žlico peska, le našel mali košček zlata. Tako mi je uspelo najti majhne košček zlata, ki sem ga dal v malo stekleničko za spomin. Srečni, da smo videli veliko stvari in našli tudi zlato, smo se v večernih urah in dežju, ki je padal vse od Balarata do Melbourna, vrnili nazaj domov. Sicer pa smo imeli vreme glede na napovedi dokaj lepo, še sonce je pokukalo. Bogu in zakoncema Lenko res iz srca hvala za vsa doživetja dneva. 

MELBOURNE – ADELAIDA, 25. april

Slovo od Marije in polet v Adelaido ter srečanje s p. Janezom Tretjakom, 25. april

Prišel je čas slovesa, saj je bil načrt, da v sredo 25. aprila zapustim za 14 dni Kew in obiščem p. Janeza v Adelaidi in nato še p. Darkota in Valerijana v Sydneyu. Prav tako isti dan, 25. aprial pa s eje na letni dopust za en mesec podala na pot pastoralna pomočnica na misijonu v Kew Marija Anžič; isti dan, pa se je p. Ciril s skupino Slovencev vrnil iz iz 14-dnevnega potovanja po deluje velike države Kitajske. Najprej smo se dopoldan srečali in pozdravili ter imeli še skupno koslo za slovo, saj skupaj v tem mojem prvem bivanju v Avstraliji ne bomo več. Po kosilu pa smo se odpeljali na letališče in se po kavi in pijači naprej poslovili od Marije, ki je preko Singapurja potovala za Ljubljano in nato sva se objela v slovo še s p. Cirilom, ker sem sam potoval proti Adelaidi. Pot je trajala samo eno uro, uro pa sme moral premakniti za pol ure nazaj saj sem bil zaradi poti proti zahodu pol ure bližje Sloveniji... Na letališču v Adeidi me je pričakal prijazne pater Janez Tretjak, ki že 32 let deluje v tem, danes milijon in pol velikem mestu Adelaidi. Po prihodu je kar kmalu pričel z gradnjo verskega središča z lastno cerkvijo Svete družine. 1. maja 1982 je bil blagoslvo temeljenga kamna, čez 8. mesecev pa že blagoslov nove cerkve, katero so že tudi odplačalli; Slovenci so bili zelo zagnani, veliko je bilo solidarnostnih ali udarniških oziroma prostovoljnih ur ter tudi darov so prispevali veliko. Skrbi p. Janez je vse skozi nadzoroval in pripravljal obroke, saj je sam dober in spreten kuhar. A ne samo to, še veliko drug darov ima, kar bom opisal v naslednjem zapisu.

Med živalmi in rastlinami pri p. Janezu v Adelaidi od 25.4. do 2.5.

S p. Janezom na otoku Victor Harbourju in v živalskem vrtu, 26. april

Že drugi dan po prihodu v Adelaido sva se s p. Janezom podala na pot, najprej na otok Viktor Harbor, ki je zelo slikovit, poln zelenja in dreves, čeravno je sedaj pač v jesensko-zimskem času, pa vendar sva našla marsikateri cvet in videla kar nekaj zanimivih ptic. Na tem otoku ponoči prebivajo tudi pingvini, žal nisva videla nobenega, čeravno se včasih zgodi tudi to. Zjutraj je bilo vreme v Adelaidi precej slabo, kasneje pa se je izboljšalo, tako, da sva imela prijetno sonce, ki naju je grelo na lepem sprehodu. Najprej sva šla čez most, kjer drugače vozi vlakec, ki ga vleče konj; pot čez most je bila v delovni prenovi. Naredila sva kar nekaj lepih posnetkov, ki zares predstavljajo privlačno in zanimivo turistično točko. Pred sprehodom sva naredila kratek postanek za pijačo in kavo, po ogledu pa sva šla v mesto na kosilo. Na poti proti domu sva se ustavila v živalskem vrtu, kjer je mogoče videti same avstralske živali, tako sem se mogel dotakniti kenguruja, pobožati koalo, ki se je hranila z listi evkaliptusa; pobožal sem tudi zanimivo žival, ki se imenuje wombat. Wombat ima sicer mehek kožuh, vendar, če se na cesti slučajno zaletiš vanj z avtom, je trd kot kamen in temu primerna je tudi škoda na avtomobilu. Videla sva tudi dinge – avstralske divje pse, potem noje in raznorazne ptice, kot so papige, sove, ter številne plazilce, raznorazni kuščarje in krokodile, pa tudi kače. Polna lepih vtisov in doživetij sva se srečno vrnila domov.

Svete maše pri sestrah v domu za ostarele

Med tednom p. Janez mašuje v domu za ostarele, ki ga vodijo sestre. Maša poteka v angleškem jeziku; tudi sam sem prebral evangelij v angleščini, drugače so pri maši navzoče sestre in oskrbovanci, ki pred mašo molijo rožni venec. V slovenski cerkvi sv. Družine med tednom ni sv. maše, razen ob petkih in nedeljah in praznikih ter za pogrebe in izredne priložnosti.

Dvakrat na sprehodu po Adelaidi, 27. in 28.4.

Kot v Melbournu sem se na sprehod po mestu podal tudi v Adelaidi in sicer z zemljevidom. Prvi dan sem obiskal katedralo sv. Frančiška Ksaverija in se sprehodil še po zanimivih ulicah čez most, ki vodi čez reko Torrenzes in se po drugem mostu vrnil nazaj do točke, kjer sva bila z Janezom zmenjena, da pride pome. Že se je spuščal mrak in ker je bilo jasno, sem mogel opazovati z zahajajočim soncem razsvetljene parke in zanimive fasade zgradb.

Drugi dan sem šel spet v mesto, najprej od anglikanske katedrale proti emigrantskemu muzeju, ki je bil žal zaprt, zato sem šel naprej do ulice, kjer se nahajajo same zanimive ustanove: narodna knjižnica, narodni muzej, ki sem ga tudi obiskal in v njem videl tudi lepo predstavljeno aboriginsko kulturo, od orodja, ki ga uporabljajo do čolnov, bivalnih prostorov in raznorazne predmete, ki jih izdelujejo. Videl sem tudi predstavitev še drugih domorodcev z otokov, kot so Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki in Fiji in še marsikaj zanimivega, da ne pozabim omeniti številnih nagačenih raznoraznih živali z vsega sveta; predstavljen je bil tudi svet v morju, čeprav drugače kot v akvariju. Po ogledu sem se sprehodil še naprej mimo drugih zanimivih kulturnih zgradb; potem sem imel čas za kavo in nato še sprehod po ulici, kjer prodajajo razorazne spominke iz Avstralije in še druge stvari; teh trgovin v nobenem mestu ne manjka. Enako kot v Melbournu sem tudi tukaj v Adelaidi opazil polno priseljencev s Kitajske in iz drugih azijskih držav.

Nedeljska maša v Adelaidi in srečanje s slovenskimi rojaki v dvorani rojaki, 29.4.

Nedelja, Gospodov dan je na misijonu povsod, kjer se zbirajo Slovenci, najpomembnejši dan, saj se jih takrat zbere pri maši največ, tako velja tudi za skupnost v Adelaidi. Čeravno je majhna, je še polna življenja, kar se kaže v prepevanju pevskega zbora, ki je majhen, pa vendar navdušen. Tudi sodeluje z branjem beril in prošenj, ena gospa pa prebere tudi nedeljsko misel v angleškem jeziku. Kot gost v župniji sem vodil sveto mašo in pri njej spregovoril, predvsem o duhovnih poklicih, saj je bila nedelja Dobrega pastirja, ko je vesoljna Cerkev molila ob 49. svetovnem molitvenem dnevu za nove duhovne poklice pod naslovom Duhovni poklici so dar Boga, ki je ljubezen. Na kratko sem orisal pot rasti in razvijanja mojega duhovnega poklica. Po maši smo se družili še v dvorani, kjer smo nazdravili, spili kavo in pojedli kaj sladkega, se spoznavali; nareidl sem kar nekaj fotografij, ki jih bo Marija uporabila za Misli in si jih bom vzel za spomin. Ob pogovoru in druženju z ljudmi sem začutil njihovo prijaznost in veselje, da je mlad duhovnik med njimi. Skoraj vedno ob pogovoru začutiš bolečino, da so vedno starejši in da jih je vedno manj.

Na razgledni točki nad Adelaido – Crafers Stirlnig, nemški vasi Hahnsdorf, in živalskem vrtu safari tipa v Monartu, 30.4.

Eni od prvih priseljencev v Avstralijo so bili Nemci, cele vasi s svojimi pastorji so z ladjo prišle na daljni kontinent. Naselili so se tja, kjer so jim pač dovolili in tam tako zgradili cele vasi z vsemi pripadajočimi zgradbami, ki so potrebne za normalno življenje: šola, trgovina, pošta, cerkev, gasilski dom itn. Vse te prvotne zgradbe sedaj lahko vidimo v teh mestih in eno tako, lepo urejeno in v celoti muzejsko je tudi mesto Hahnsdorf. Z Jožetom in Anito smo si tako ogledali to vas, obiskali tudi muzej in se v bližnji restavraciji okrepčali s kosilom. Pred prihodom v vas smo se ustavili na hribu – Mt. Logfty Summit. Gozd na tem hribu je pred leti uničil požar. Razgledna točka je res lepa in tako ima opazovalec pred seboj celotno milijon in pol veliko mesto Adelaide. Po kosilu smo si ogledali še zanimiv živalski vrt Monarto, ki je safari tipa, saj smo se z avtobusom vozili po širni pokrajini, kjer so lepo ograjen številne živali: levinje, levi, leopardi, žirafe, sivi in črni nosorogi, divji psi, noji, zebre in še bi lahko našteval; pot z avtobusom traja eno uro. Vreme je bilo lepo, zato smo na vseh točkah uživali in občudovali lepote, ki so bile kot na dlani.

Pri maj in začetek šmarnic v Adelaidi, prvič maševal v angleškem jeziku, 1.5.

Omenil sem že maše v domu za ostarele v Lockleysu, ki so ob 9. uri, pater mašuje tudi ob nedeljah. Ker je p. Janez zaradi vgraditve defribratorja za srce moral v ponedeljek v bolnišnico, sem v torek, 1. maja maševal tam sam, v angleškem jeziku, kar se je zgodilo prvič; že prejšnji dan sva malo vadila tudi zato, da sem vedel, kako pravilno listati po angleškem misalu. Dokaj pogumno sem pričel sveto mašo in občutek ob koncu je bil dober. Po maši me je sestra, ki me je tudi prišla iskat z avtom, odpeljala proti domu, saj sem ob 10. uri imel še mašo v domači cerkvi za Slovence, ko smo tako počastili sv. Jožefa ob 1. maju in pričeli šmarnice. Ob koncu maše smo zmolili še lavretanske litanije in se po Mariji priporočili še za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost in svetost. Bilo je okrog 40 ljudi, po maši smo se z nekaterimi še zadržali v dvorani.

V „avstralskih goricah“ - Barossa Valey med vinogradi in pred velikim zbiralnikom vode za Adelaido, 1.5.

Ker je potrebno izkoristiti ure, ki so mi bile podarjene za prebivanje v Adelaidi sva se z gospodom Jožetom po sv. maši domenila, da se danes ponovno dobiva in greva pogledat doline vinogradov Barossa Valley, kjer res moreš občudovati velikost vinogradov in lepote raznih vinarij, ki se ponašajo z izvrstnim vinom in drugimi dobrotami; v eni izmed njih sva obedovala, druga pa je bila največja in najbolj znana, imenuje se Wolf Blass; njen lastnik je prišel iz Nemčije s 100 dolarji in veliko željo v srcu, da naredi nekaj za avstralsko vinogradništvo. Njegovi dolarji so se pomnožili stokratno in še več. Čudovito urejena vinarna in razstavni prostor ter prodajalna pričajo o tem, čeravno sva midva z Jožetom videla samo delček vsega. Še pred ogledom Barosse Valley, pa sva si na kratko ogledala velik zbiralnik vode in atrakcijo, zaradi katere prihajajo množice turistov, da to preizkusijo. Namreč na loku jeza ali zadrževalnika vode, ki je pomembna za mesto Adelaide, je mogoče preizkusiti odmev glasu, ki brez človeških naporov potuje in se je mogoče s človekom pogovarjati na daljavo več kot 100 metrov; tudi midva sva to preizkusila in je delovalo. Čeravno je precejšnji del dneva deževalo, sva se imela lepo in sva se srečna in zadovoljna, ker sva veliko videla in doživela, v večeru vrnila domov. Kmalu po vrnitvi domov me je že čakal gospod, da me odpelje na večerjo, kakor smo bili domenjeni. Ker p. Janeza ni bilo doma, so se nekateri javili, da mi za dva dni preskrbijo večerjo, ena gospa se je javila tudi za kosilo, vendar sem se opravičil zaradi izleta u Jožetom.

AVSTRALIJA - 7. del iz Adelaide v Sydney

ADELAIDE – SYDNEY, 2. maj

Slovo od patra Janeza in prihod v Sydney, bratski sprejem p. Darka, 2.5.

Druženje in bivanje s p. Janezom je trajalo samo teden dni, pa še od tega je p. Janez bil dva dni v bolnišnici. Načrtoval sem, da 2. maja poletim iz Adelaide proti Sydneyu, da se srečamo še s p. Darkom in p. Valerijanom. Prvi mi je že večkrat pred leti omenil, da naj pridem v Avstralijo, da vidim, kako poteka delo med izseljenci: P. Darko to delo opravlja že 7 let. Sobotno leto je bilo tako čudovita prilika za uresničitve bratskega povabila. P. Darko mi je natančno opisal pot iz letališča v Sydneyu do misijona v Merrylandsu, zato posebnih težav nisem imel. Prišel me je je počakat na želežniško postajo v Merrylandsu in me z avtom odpeljal do cerkve. Že na daleč je zaklical: »Lejga, si prišel!« Zelo domače in bratsko sva se objela, bilo mi je kar toplo pri srcu. Po prisrčni dobrodošlici sem srečal še p. Valerijana, skupaj smo povečerjali in zmolili večernice in sklepnice. Lepo je priti v samostan, kjer te bratje res domače in prisrčno sprejmejo. To sem doživel tako v Melbournu pri p. Cirilu kot tudi v Adelaidi pri p. Janezu. Bogu hvala za take brate, morda k temu prispeva tudi tujina.

Sv. maša na četrtek pred prvi petkom in začetek šmarnic v Sydneyu, 3.5.

Kot sem že opisal, smo šmarnice v Adelaidi pričeli v torek, 1. maja, v Sydneyu pa v četrtek, 3. maja, na praznik apostolov Filipa in Jakoba pri dopoldanski sveti maši ob 10.30 uri. Po evangeliju smo zapeli šmarnično pesem, nato poslušali šmarnično branje in zapeli 2. Kitico pesmi Spet kliče nas venčani maj. Kar nekaj ljudi me je prišlo po maši pozdravit v zakristijo, tudi rojaki iz Savinjske doline. Kosilo smo imeli v bližnji restavraciji, kjer patra Darko in Valerijan jesta nekajkrat v tednu, saj imata samo tri dni: ponedeljke, torke in srede urejeno gospodinjstvo. Po kosilu sva se z Darkom odpeljala na 80 km dolgo pot proti Modrim goram – Blue Mountains.

Prvi izlet ali ogled s p. Darkotom v Blue mauntains - Tre sisters, 3.5.

Lepo vreme je bilo kot nalašč,, da sva se s p. Darkotom podala na ogled Modrih gora ali po angleško Blue Mountains, ki so 80 kilometrov oddaljene od Merrylandsa. Uro in pol sva imela časa, da sva si ogledala glavne znamenitosti, čeravno je tam možno ostati en dan ali še kaj več, ker je veliko urejenih poti za sprehod in rekreacijo in seveda kar nekaj atraktivnih točk za turiste: spust s posebnim rudniškim vlakom, ki pelje po kar strmi poti do opuščenega rudnika črnega premoga, ki je danes urejen kot muzej. Lepo urejena pot pelje izletnika skozi gozd do vzpenjače; zanimivo, kako znajo »obrati« turista, se mu posvetiti in kratko pot narediti zanimivo in pestro – seveda je potrebno vse te kratkotrajne spomine plačati in to ne malo in na koncu poti te peljejo še v prodajalno z vabljivimi in lepimi spominki. Že se je počasi spuščal mrak, ko sva odšla proti domu.

Prvi sprehod po Sydneyu: Sydney Tower, The Royal Botanic Garden and Opera Hause, petek, 4. maj

Drugi dan v Sydneyu - Merrylandsu sem se z vlakom podal v mesto. Priti do mesta je resnično lahko, saj je že po 15 minutah hoje od slovenskega središča želežniška postaja in vlak te pripelje čisto blizu največjih znamenitosti mesta. Tako sem odšel do bližnjega razglednega stolpa. Vreme je bilo kot nalašč za oglede iz višine v daljave. Kupil sem karto »dvojček« še za Akvarij, saj je karta bila tako cenejša. Spet komercialni trik… Na vrhu stolpa sem si počasi in mirno ogledal mesto Sydney, tako, da mi potem ni bilo težko hoditi naprej, saj sem približno videl, kako je mesto urejeno. Pot me peljala skozi mamljivo bogato založeno veleblagovnico, čez bližnji Hyde Park do stolne cerkve Matere Božje v Syidneyu - St. Mary's Cathedral. Tam sem seveda imel čas za krajšo molitev in potem sem šel naprej mimo zanimivih zgradb, kot so razni muzeji, NSW Parliament House, državna knjižnica in že sem bil pri velikem botaničnem parku, ki je zelo velik in res zanimiv. Tam sem obiskal tudi prostor s tropskimi rastlinami – Tropical Center. Pred sabo sem kmalu zagledal slavno sydneysko operno hišo, približal sem se ji in si jo ogledal od zunaj in malo tudi od znotraj – pred njo je potekala tudi večja obnova. Od nje se lepo vidi na druge strani, na znani Sydney Harbour Bridge, atraktivni most, ki je letos star 80 let in se lahko nanj povzpneš za dobrih 200 avstralskih dolarjev z organizirano skupino. Sam se za to nisem odločil, raje sem šel peš okoli in si še ogledal mesto z druge perspektive in sončne osvetlitve. Zadovoljen, da sem veliko videl in doživel, sem se mirno vrnil domov v Merrylands z vlakom, ki vozi 40 minut.

Spet ob novem zbiralniku vode Warragamba, obisk slovenskega kluba Triglav Panthers Triglav in hrvaškega katoliškega centra v St. John's Parku, ob njem je Vas bl. Alojzija Stepinca, sobota, 5. maj

Voda je vir življenja. Tega se še posebej zavedajo na petem kontinentu. Na eni strani suša, na drugi pa poplave so sredi prejšnjega stoletja prisilile državo, da je uredila številne vodotoke in hudournike. Na teh območjih so tako nastala velika umetna jezera z veliki jezovi in pretočnimi črpalkami; v mnogih primerih so zaradi vseh teh dejstev zgradili pretočne elektrarne. Skratka, vsa avstralska mesta imajo bolj ali manj rešen problem vode s podobnim sistemom, kot sem to videl v Snovy Mountains in v soboto, 5. maja, ko sva s p. Darkom obiskala Warragambo, od koder dobivajo pitno vodo prebivalci Sydneya. Lepo imajo urejeno. Postavljen je lep center z razstavnim prostorom, kjer si lahko ogledamo nastanek samega zbiralnika vode. Druga razstava ozavešča obiskovalce o pomenu vode za življenje, kmetijstvo in rekreacijo. Tik ob centru je urejen velik park za kampiranje ali pikniška srečanja, ki so za Avstralce zelo pomembna. Po kratkem obisku sva odšla v slovenski klub Triglav, ki se je pred leti reorganiziral in združil z avstralskimi združenjem klubov Panthers, da more tako delovati uspešneje. Odprt je vsak dan za kosila in še posebej med vikendi, ko se lahko najavijo raznorazne skupine za svoja praznovanja. Vodstvo kluba je še vedno prepuščeno Slovencem. V bližnjem parku je postavljen velik kip Ivana Cankarja, urejeno je tudi otroško igrišče in balinišče, kjer se radi zbirajo za rekreacijo. Nekaj metrov stran pa stoji Hrvaška vas, ki nosi ime po bl. Alojziju Stepincu – Cardinal Stepinac Village, kjer je hrvaški dom ostarelih. Hrvatje imajo zelo lepo veliko cerkev sv. Nikolaja Tavelića, ob njej je frančiškanski samostan. Tukaj sta dva patra, p. Smiljan in p. Evzebije, vendar slednji oskrbuje tudi hrvaško občestvo v Newcastlu, kamor se odpravi vsako nedeljo popoldne in ostane do torka ali srede in je tukaj samo v drugi polovici tedna. Čez cesto pa je tudi samostan sester – Klanjateljice Krvi Kristusove. Prijazni p. Smiljan naju je sprejel in nama na kratko pokazal cerkev. Ker je bila zvečer sveta maša, sva se morala odpraviti proti domu v Merrylands.

5. velikonočna nedelja v Marylandu in Camberri, kosilo na Slovenskem društvu v Sydneyu, 6. maj

Tokratno 5. velikonočno nedeljo sem praznoval v Sydneyu v Marrylandsu. Pater Valerijan je odšel že včeraj, v soboto, v Queensland, kjer je daroval sveto mašo za tamkajšnji skupnosti na Zlati Obali in na Planinki – Cornubii pri Brisbanu. S p. Darkom pa sva darovala sveto mašo ob 9.30 pri Sv. Rafaelu za Slovence, ki prihajajo na nedeljska srečevanja. Navdušeno prepevanje na koru in sodelovanje pri sv. maši je kazalo hvaležnost Bogu, da smo skupaj in da v domačem jeziku slavimo Boga in izgovarjamo njegovo ime. V tem duhu sem tudi nagovoril občestvo med sveto mašo, ki sem jo daroval. Po sveti maši sem v dvorani ponovno srečal mnoge ljudi, ki radi spregovorijo o svoji domovini in povedo o sebi, od kod so in kdaj so bili nazadnje doma pod Triglavom. Za kosilo sva s p. Darkom odšla na Slovensko društvo Sydney, kjer sva mogla prijazno poklepetati s predsednikom društva Štefanom Šernekom, z njegovo ženo Ano in z drugimi rojaki, ki so prišli h kosilu. Postregli so nas z domačo hrano, pripravljeno po receptu iz Notranjske. Po kosilu sva se odpravila z avtom na 300 km dolgo pot proti Canberri, glavnemu mestu Avstralije, kjer sva obhajala sveto mašo za tamkajšnjo slovensko skupnost ob 18. uri. Pot je bila mirna in p. Darko jo dobro pozna, saj po njej pelje vsak mesec, ko tretjo nedeljo mašuje za Slovence, ki prav tako z veseljem prihajajo na bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku. Sv.mašo imajo v cerkvi apostolov Petra in Pavla; med navzočimi je bilo kar nekaj mlajših, tudi otrok, imajo celo svoj cerkveni pevski zbor. Prenočila pa sva pri mlajši prekmurski družini, kjer so nama prijazno postregli večerjo in ponudili prenočišče. Večer smo preživeli tudi ob petju in harmoniki, saj njihov sin Simon navdušeno igra frajtonarico in tudi klavirsko harmoniko in je tako eden od mlajših Slovencev, ki z dušo igra slovensko narodno glasbo. To navdušenje namreč z izumiranjem prve generacije Slovencev izginja.

V avstralskem parlamentu, na slovenski ambasadi v Canberri, stolnici sv. Krištofa v Camberri in na romarskem kraju Penrose Park, ponedeljek, 7. maj

Drugi dan v Canberri sva se po zajtrku pri družini Koštrica podala na ogled avstralskega zveznega parlamenta – Parliament House. Parlament je zelo lep in narejen v modernem slogu, saj so ga sezidali leta 1988. Je izredno velik in prostoren; možno se je sprehajati po širokih hodnikih, kjer je polno razstavljenih slik, ki prikazujejo nastanek parlamentarne demokracije v Avstraliji, potem so slike vseh senatorjev in drugih pomembnih avstralskih politikov. Opazil sem tudi veliko sliko prve ustanovne seje avstralskega parlamenta iz leta 1901. Nedaleč stran je lepo obnovljen stari parlament. Sorazmerno majno glavno mesto Canberra s komaj 350.000 prebivalci je zelo lepo načrtovano in urejeno in ceste so gotovo najlepše in najboljše v Avstraliji, še v zadnjih letih je narejenih veliko novih tukaj. Vreme žal ni bilo sončno in glede na Sydney je tukaj zelo hladno. Mašo sva darovala v isti cerkvi kot prejšnji dan, nato pa sva odšla na obisk na Slovensko-avstralsko društvo Canberra, kjer naju je sprejel predsednik Franc Čulek. Potem sva šla na slovensko veleposlaništvo in se eno uro zadržala v prijetnem klepetu s prvim veleposlanikom Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milanom Balažicem, ki deluje pod južnim križem 8 mesecev in tako počasi spoznava tukajšnje razmere. Po tem obisku sva odšla še do katedrale sv. Krištofa in se v bližnji italjanski restavraciji ustavila na dobrem kosilu. Pot sva nadaljevala do romarskega središča Penrose Park, kjer so številne narodne kapelice in svetišče Matere Usmiljenja, ki ga oskrbujejo redovniki pavlinci. Spotoma sva se ustavila na lepi razgledni točki, kjer sva mogla v daljavi opazovati številne vetrnice, ki proizvajajo električno energijo. Ker so bele in s soncem obsijane, so tako res lepe za opazovanje. V Penrose Parku, romarskem središču Naše ljube Gospe, Matere usmiljenja, ki je nekje na pol poti od Canberre do Sydneya, je torej romarsko svetišče Naše Gospe Usmiljenja. Ogledala sva si veliko in lepo cerkev, kjer je polno raznih podob, tudi slike svetega očeta, bl. Janeza Pavla II., čigar kip pozdravlja romarje ob prihodu v cerkev. Samo svetišče ima torej navdih poljske vernosti, saj redovniki izhajajo iz Poljske in v cerkvi je tudi oltar Čenstohovske Matere Božje. Sprehodila sva se med številnimi kapelicami, videla sva tudi slovensko kapelico, ki v značilnem slovenskem slogu stoji nedaleč stran od hrvaške in tudi blizu lurške votline in Božjega groba. Da, vse to in še kaj je mogoče videti na velikem prostoru. Pozdravljali so naju številni kenguruji, ki so se v večernem mraku mirno pasli. Zadovoljna, da sva veliko doživela in videla, sva odšla naprej proti Sydneyu, saj sva imela v načrtu, da greva na letališče pobrat p. Valerijana, ki je priletel iz Brisbana. Ob poslušanju glasbe, pogovoru in molitvi sva pravočasno prišla na cilj in smo se tako, zahvaljujoč Bogu za vse dobro, vsi trije pozno zvečer srečno in varno vrnili domov. 

Drugič po mestu Sydney, 8. april

Zadnji dnevi so izredno lepi, sončni in topli, zato sem se odločil, da jih izkoristim za sprehode in oglede v mestu Sydney. Spet sem se odpeljal z vlakom in šel najprej proti Aquariumu, kjer sem mogel videti številne morske živali, ki so zelo zanimivo predstavljene. Načrtovalci so predvsem mislili na otroke, da je zanje dovolj privlačno, pa tudi starejši jih radi pridemo pogledat. Z velikimi ribami se lahko obiskovalec skoraj pogovarja, saj plavajo nad teboj, pod teboj ali ob tebi, ker je vse tako narejeno. Ni barve, ki bi je človek ne videl na pisanih ribah. Akvarij je res enkraten. Po ogledu sem šel naprej po zalivu, imenovanem Darling Harbor; tam imaš kaj videti in to na vsakem koraku. Fotoaparat zato ni miroval. Obiskal sem tudi zelo zanimiv Kitajski vrt, se sprehodil mimo zanimivih fontan, palm in res navdušeno gledal zanimivo arhitekturo mesta. Na koncu sem si ogledal še Mornariški muzej in se podal na ogled velike bojne ladje ter podmornice. Poln vtisov sem se z vlakom skoraj do minute točno vrnil v Marrylands k sv. maši ob 18. uri. Vtisi so opisani zelo na kratko, vendar človek vidi ogromno stvari, ki mu burijo domišljijo. Tako sem ob vožnji domov, vso pot sem stal, ker je bila gneča, spet razmišljal, kako smo vsi zaposleni vsak s svojim na vlakom: branje in listanje časopisov, gledanje filma na I-Padu, govorjenje po telefonu, poslušanje glasbe…, le redki se pogovarjajo med seboj, večina je vsak pri svojem opravilu; eni tudi globoko zaspijo v upanju, da se prebudijo na pravi postaji, ki jo vedno sproti glasno najavijo. Sam pa sem zmolil en rožni venec, pot je dolga za dva. Če lahko človek počne toliko stvari na vlaku, zakaj ne bi mogel tudi moliti in slaviti Boga.

Še v tretje v Sydneyu, Royal Botanic Garden Sydney in vožnja z ladjo, 9. maj

Pregovor, da rado gre v tretje, se je uresničil tudi pri meni pri sprehodih po mestu Sydney, saj sem uresničil še tretjega. V načrtu sem imel, da si ogledam še en del res velikega in lepega Royal Botanic Parka v Sydneyu. Od katoliške katedrale sv. Marije mimo spomenika »Anzac Day«, ki spominja na vse padle vojake v zgodovini Avstralije, sem šel naprej do osrednjega dela parka. Ponovno sem se ustavil pri množici netopirjev, piše, da jih je kar 23.000; zgleda prav grozno, ko se ozreš na drevesa, polna obešenih »letečih podgan« ali letečih lisic, po angleško Flying Foxes. Radovednost so pritegnila različna velika drevesa, grmovnice, razne skulpture, številne ptice, pa tudi jezerca in čudovit pogled na morje in mesto. Skoraj poletno vreme je v park zvabilo množice ljudi, nekateri so ležali in se sončili, drugi sedeli na klopcah in brali, tretji tekali in se rekreirali, prostora je dovolj in za vsakega nekaj. Iz parka sem se po kratki pavzi odpravil v pristanišče, kjer pristajajo ladje in ker mi je ena gospa omenila, da se je lepo peljati z eno izmed njih, sem se odločil in kupil eno karto. Tako seme šel za eno uro od postaje do postaje in si ogledal del mesta še z morske perspektive oziroma z ladijske. Ura je bila že sredi popoldneva, že po 16. in zato je sonce počasi zahajalo, barve so bile vedno lepše in lepše. Tako sem naredil kar veliko fotografij. Po pristanku ladje sem ujel še vlak, ki me je pravočasno pripeljal do Marrylandsa, da smo ob 18. Uri somaševali s sobratoma Valerijanom in Darkom. Naj ob koncu omenim še enourni pogovor z gospodom Valentinom – Tinetom Luzarjem, Slovencem, ki se je z Dolenjske leta 1960 podal kot mnogi drugi Slovenci s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ker sem ga že prej poznal, saj je stric enega od frančiškanov, sem se želel srečati z njim. Obiskal nas je naslednji dan dopoldne. Časa nisva imela veliko, samo eno uro, vendar sem Bogu hvaležen za to uro in gospodu Tinetu, ki si je vzel čas, čeravno bi si oba želela kakšno uro več.

Zadnji dan v Sydneyu, slovo od Marylandsa, sprehod po olimpijskem parku in obisk velikega pokopališča ter večerni polet proti Melbornu, 10. maj

Teden dni v Sydneyu je hitro minil; razni dogodki, ogledi in srečevanja z različnimi ljudmi in nenazadnje bratsko druženje, vse je pripomoglo k temu, da je bil čas prekratek. Hvala dragima sobratoma Valerijanu in Darku za njun čas, za dobro voljo in trenutke, ki nam jih je bilo dano preživeti skupaj. Še posebej sem bil vesel druženja pri molitvi in Gospodovem oltarju pri sveti maši. Za zadnji dan sva z Darkom načrtovala, da se po skupnem kosilu v bližnjem klubu odpeljeva do Parramatte, ki je upravno središče enega izmed predelov Sydneya in tudi sedež ene od treh škofij mesta Sydney in velike sydneyske metropolije. Obiskala sva katedralo sv. Patrika, ki je leta 1996 zaradi podtaknjenega požara zgorela in so jo zato temeljito obnovili in poleg nje pozidali novo cerkveno ladjo, ki sedaj skupaj s staro tvori prostor za sveto mašo. Arhitekturno je stavba zelo lepa in okusna. Nov je tudi škofijski atrij. Blizu katedrale je tudi lep park. Naredila sva še en krog po samem središču mesta Paramata in tako sem mogel videti eno izmed anglikanskih cerkva, ki je bila spremenjena v gostinski lokal, kar v Avstraliji ni nič nenavadnega; v drugem mestu sem že videl cerkev, ki je bila spremenjena v mehiško restavracijo. Nadaljevala sva v Sydneyski olimpijski park. Tam so objekte večinoma obnavljali, v nekaterih je bila razstava, skratka, naredila sva lep sprehod in videla izredno velike športne objekte, ki so ob olimpijskih igrah leta 2000 služili športnikom iz vsega sveta. Pred odhodom na letališče sva se ustavila še na mestnem pokopališču Rookwood, ki je eno največjih pokopališč na svetu, na njem je pokopanih več kot 600.000 pokojnih. Prvi pokojni so bili pokopani tukaj že v sredi 19. stoletja. Res, različni narodi iz vsega sveta imajo svoje parcele, tudi Slovenci imajo kar dva kraja, kjer so ali še pokopavajo svoje umrle. Še posebej izstopajo veliki mavzoleji, ki jih imajo pokojni Italjani, potem so veliki spomeniki, ki jih imajo Kitajci; ostajajo mi v spominu prostori, kjer pokopavajo Ukrajinci, Grki, Judje, Hrvatje in seveda Slovenci; na starem delu pokopališča, kjer so pokopani prvi Slovenci, je tudi pokopan p. Bernard Ambrožič, ki je stric tudi lani umrlega torontskega kardinala dr. Alojzija Ambrožiča. V večeru, ko molimo večerni Ave, sva se tako priporočila vsem rajnim in zmolila tudi za njihov večni pokoj. Čeprav je bila na cesti kar velika gneča, sva prišla na letališče v Sydney pravočasno in se z Darkom bratsko pozdravila.

FOTOGRAFIJE

ADELAIDA - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/Adelajda1In2Sprehod27In2842012?authkey=Gv1sRgCID31YG56rvU8QE

SYDNEY - https://picasaweb.google.com/109733735523756850771/SydneyPrviSprehod4April2012?authkey=Gv1sRgCNKq3omFqd_Dfw

AVSTRALIJA - 5. del - OD BELE NEDELJE, 15. APRILA DO 3. VELIKONOČNE NEDELJE

Bela nedelja, 15. aprila 2012, v Kew

Bela nedelja, 15. aprila 2012, je bila tretja v mesecu, zato je bilo po maši ob 10. uri v Kew ponovno družinsko kosilo, ki so ga pripravile matere otrok Slomškove šole ob podpori pridnih žena, članic Društva svete Eme. Že en dan prej, v soboto, so prišle in vse pripravile, da je v nedeljo steklo delo hitreje. Res se znajo obrniti pri pripravi okusne domače hrane: goveja juha, testan krompir, pečenka in solata. To je tista hrana, po kateri se marsikateremu Slovencu kolca, ko hodi po širnem svetu, daleč od domovine.

Pri maši je bilo veliko ljudi, to pomeni polne klopi in še nekaj jih je stalo od zadaj.

Pred mašo sem govoril z že kar priletnim gospodom, ki mi je povedal, da je prišel v Avstralijo iz Argentine in da v prihodnosti ne bo mogel več hoditi k maši, ker je star in bolan, tudi žena je precej slabotna. Takih in podobnih je žal v slovenskem misijonu čedalje več. Ko sem se pred mašo sprehodil po cerkvi, je 80 % ljudi starejših, mirno lahko zapišem nad 70 let, mnogi pa tudi krepko preko 80. Ljubezen do slovenske besede, predvsem pa do sv. maše v domači cerkvi s slovenskim duhovnikom jih vsako nedeljo pripelje k maši, tudi po uro in pol daleč. Po maši, kot sem že zapisal, sem se še zadržal v prijetnem pogovoru s Slovenci pri domačem nedeljskem kosilu. Nazdravili smo tudi slavljencem in s harmonikarjem zapeli nekaj narodnih pesmi.

Na belo nedeljo večerna sveta maša ob 6. uri v 300 km oddaljeni Wodongi

Dvakrat na leto, na belo nedeljo in 4. nedeljo v novembru ima pater Ciril sv. mašo za manjšo skupino Slovencev, ki živijo v Wodongi, ki ima 37.000 prebivalcev. Ker je bil p. Ciril tokrat odsoten, sem to mašo daroval jaz. Z dobro in izkušeno šoferko misijonarko Marijo sva se ob 14. uri podala na skoraj štiri urno pot do cerkve v Wodongi, ki je bila žal zaprta. Obvestila, da imamo mašo, niso resno prebrali, vendar po nekaj minutnem iskanju so se odprla vrata garaže in v njej je bil mlajši duhovnik, ki samo štiri leta deluje v Wodongi in je to njegovo prvo delovno mesto. Zelo prijazno nama je odprl cerkev, vse pripravil za mašo in celo izročil ključe od cerkve, da bomo drugič lahko sami odprli. K maši se je pripeljalo 18 Slovencev iz samega kraja in tudi bližnjih. Mlajši duhovnik mi je povedal, da so Slovenci na župniji zelo pridni in radi poprimejo za raznorazna dela. Pri maši smo zapeli tudi dve velikonočni pesmi. V prijaznem in domačem vzdušju je tako potekalo velikonočno druženje pri Gospodovi daritvi. Seveda je želja, da se slovenski verniki naslednjič spet srečajo z domačim duhovnikom pri sv. maši. Po maši sva šla z Marijo do bližjega motela, kjer sva prenočila.

Na najvišji gori Avstralije, na Mount Kosciuszko - ponedeljek, 16. aprila 2012

Drugo jutro sva z Marijo načrtovala pot do Narodnega parka s področjem, ki je imenovan Snowy Mountains. Le nekaj kilometrov vzhodno od Wodonge sva se peljala mimo kraja Bonegilla, kjer so več deset let avstralske oblasti zbirale pripadnike preko 30 različnih narodnosti sveta in jih uporabljale pri mnogi zgodovinskih projektih, ki imajo vpliv na današnjo kakovost življenja na petem kontinentu. Eden takih projektov je bil viden ob tej poti, namreč Snowy Mountains Project, ko so tudi pod zemljo namestili 145 kilometrov več kot 4 metre široke cevi, po katerih prečrpavajo vodo preko pretočnih črpalk in tako so naredili elektrarne in omogočili mnogim ljudem v na stotine kilometrov oddaljenih mestih elektriko in pitno vodo ter vodo za namakanje. Marsikatero vas so umetna jezera zalila, vendar vse to je bilo po genialnih načrtih potrebno, da je danes življenje na področju držav New South Wales in Viktorija takšno, kot je. Ob tem naj še zapišem, da je prav v to taborišče za številne priseljence Bonegilla prihajal p. Bazilij in pobiral slovenske fante in jih vozil v Kew, jim tam uredil stanovanje, prehrano in bančni račun ter pomagal najti službo; tako se je pričela ustanovitev misijona pred šestdesetimi leti.

Pot naju je vodila po čudovitih cestah, ki vodijo okrog umetno narejenih jezer; opazovala sva neokrnjeno naravo in številne črede krav, ki so se pasle. Po 13. uri sva prispela v eno od avstralskih smučarskih središč v kraj Thredbo, od koder je najlažje osvojiti najvišjo goro Avstralije Mount Kosciuszko, visoko 2228 metrov. Kar kmalu sva se podala na pot, vendar do vrha sem šel sam po 15 minutni vožnji z žičnico in uri in petnajst minut dolgi precej hitri hoji, saj sem se do 16. ure moram vrniti nazaj. Vendar želja, da sem na najvišji gori Avstralije je bila močna in tudi kondicijo sem čutil. Vreme je bilo oblačno in bolj, ko sem prihajal proti vrhu, hladneje je bilo. Celotna pot je lepo urejena, od s kamnom in kockami tlakovane do lepo urejene z jeklenimi mrežami; pot je dovolj široka za srečevanje; vendar tokrat, ko sem hodil jaz, je bilo ljudi zelo malo. Vzpona na goro za slovenske razmere skoraj ni, kot bi se sprehodil na malo višji griček. Sam sem bil glede na vreme in čas zadnji obiskovalec najvišje gore v Avstraliji v ponedeljek, 16. aprila 2012. Večer in noč sva preživela v prijetnem hotelu ob vznožju Sneženih gora - Snowy Mountains. Drugo jutro pa sva se v čudovitem jasnem vremenu odpeljala proti domu.

S kenguruji in občudovanje avstralskih evkaliptusovih gozdov

Kenguruje sem videl že na otoku Phillip Island, vendar mnogo večje črede so bile prisotne na velikih travnikih, ki se nahajajo v dolinah na poti od smučarskega središča Thredbo proti Wodongi. Marija je zapeljala na dva taka travnika, kjer je bilo po sto in več kengurujev, ki so sredi belega dneva počivali na soncu. Mogel sem jih fotografirati čisto od blizu in opazovati njihove navade; mnogi so se praskali na prav zanimiv način in videl sem, kako se res kenguruj odriva z repom, ki mu služi kot vzmet. Povedano mi je bilo, da samica kenguruja skoti zelo malega, praktično nedonošenega mladiča, ki ga potem umesti v vrečko, kjer ga hrani tako dolgo, da je sposoben sam hoditi. To so res zanimive živali, podobne po obliki glave in gobca naši srni. Nedaleč stran sva na enem od travnikov opazila tudi dva avstralska noja. Vse skozi sva uživala v čudovitih jesenskih barvah, ki so se kazale po ogromnih evkaliptusovih gozdovih. Žal so na mnogih krajih ti gozdovi požgani, tudi sva na poti opazila aktivne požare. Mnogih sploh ne gasijo. Se pa izredno hitro širijo, še posebej v sušnem in vetrovnem vremenu. Iskre preskakujejo iz drevja na drevje in je praktično nemogoče gasiti. So pa evkaliptusi tudi precej odporni na požar, tako da se tudi pogorela debla sčasoma obrastejo. Na mnogih krajih je vidno tudi pogozdovanje z borovimi drevesi. Po poti sva se ustavila tudi v eni izmed pretočnih elektrarn, kjer je lepo prikazano, kako so gradili ta vodni sistem in koliko ljudi in od kod so pri tem sodelovali. V poznem popoldnevu, že blizu 18. ure, sva prišla srečno nazaj domov v Kew.

Z »žlahto« preživel čudovite ure druženja, 18. 4. 2012

Lepo je imeti žlahto v Avstraliji. Ni malo takih iz deželice izpod Triglava, ki ima res koga izmed sorodnikov pod Južnim križem. Kot vse kaže, imam sorodnika tudi jaz. Ni eden izmed bližnjih, je pa daljni in to po dragem svaku, možu moje sestre. Namreč moj svak Emil Prohan ima v Avstraliji svojega strica, pol brata od mame, ki mu je ime Bruno in redno hodi k maši v Kew. Že kmalu po mojem prihodu sem se mu predstavil in možakar je bil ganjen do solz, ko se je zavedel dejstva, da je ta pater nekdo, ki je že več kot 10 let, ko sta se poročila moja sestra Metka in Emil, v njegovem daljnem sorodstvu. Domenila sva se, da se srečava in to se je res zgodilo v tednu po beli nedelji. Prišel je z manjšim kombijem, ki je predelan za potovanje in kampiranje in ima zato samo dva sedeža; za njega in njegovo, sedaj žal že pokojno ženo, je bilo čisto dovolj. Namreč g. Bruno Pavšič je vdovel lansko leto (2011) meseca avgusta, ko je njegova žena izgubila boj z rakom. Popeljal me je do prijetne avstrijske restavracije, kar kakšno uro daleč od Kew; pot je bila dolga več kot 40 km, vendar to je še vedno Melbourne in sicer narodni park in predel se imenuje Dandenong. V restavraciji, ki ima po slovensko ime Kukavica ali po angleško Cooco je bilo rezervirano dobro kosilo, na katerem sta se nama pridružila še njegov dobri prijatelj, nekdanji mož njegove sestre in njegova sedanja žena. Prav v času našega kosila je bilo v restavraciji tudi preko 50 upokojencev na srečanju, za katere je bil pripravljen družabni program; seveda smo mu z zanimanjem prisluhnili in tudi pri njem sodelovali. Po kakšni uri in pol smo odšli do kraja, kjer sem že enkrat bil in se lahko krmijo iz rok papige, kokiji in druge ptice; od tam pa smo šli še do enega izmed mnogih rezervoarjev ali zajetij vode, s katerimi se oskrbuje mesto Melbourne, to zbirališče se imenuje Cardinia Reservoir. Občudovali smo lepo naravo in v daljavi se je vil bel dim od gorečega se gozda. Ker se je že počasi dan spuščal, so iz bližnjega gozda prišli veliki kenguruji, katere smo tudi opazovali in fotografirali. Za eno uro sva se z Brunotom odpeljala tudi na njegovo domačijo; ima lepo veliko hišo in še večji vrt, ki je precej v slabem stanju, saj je za njega skrbela pokojna žena, zdaj pa pogreša pridne roke. Bruno je resnično potreboval nekoga, da mu je izpovedal vse, kar je doživel od otroštva pa zdaj do starosti, ki je že gre preko 70. Kakor me je prišel dopoldan iskat, tako me je tudi zvečer pripeljal domov; od njega do Kew je kakšnih 40 minut vožnje. Oba sva se srečna in zadovoljna razšla z željo, da se še kdaj srečava ali v Avstraliji ali pa doma v Sloveniji, saj razmišlja, da bo čez kakšno leto prišel spet na dopust.

Na 5. sprehodu in obisku centra Melbourna

Iti na sprehod v velemesto je vedno nekaj novega in zanimivega. Dobro je, da imaš pred seboj malo načrta. Tako sem se že prej odločil, da obiščem moderni muzej in akvarij. Kot mnoge stavbe Melbourna je tudi muzej zasnovan zelo atraktivno. Kupil sem samo karto za obisk, mogoče bi si bilo ogledati tudi film v 3D tehniki, vendar si tega »užitka« nisem privoščil. V dobri uri sem se sprehodil po resnično lepo urejenih razstavnih prostorih: velika okostja praživali, prostori, kjer so predstavljene živali iz različnih kontinentov; prostor, kjer je prikazana zgodovina mesta Melbourna in čisto na koncu so še razstavni prostori, ki prikazujejo, kako se je razvijal človek in sploh kako delujejo človekovo telo in razni organi, še posebej možgani. Čisto spodaj pa je tudi prikazan avstralski gozd.

Po krajem počitku in hrani iz popotne torbe sem šel naprej do melbournskega akvarija. Sama lokacija akvarija je čisto ob reki Yarri, kar daje vsebini še dodaten pomen. Svet pingvinov, rib v sladki in morski vodi ter drugih vodnih živali je predstavljen na izviren način. Možno je tudi hraniti ribe, se dotikati morske zvezde, poklepetati o vprašanjih, ki se ti zastavljajo. Ob koncu pa te pot pripelje še do res zanimive prodajalne spominkov na akvarij.

Na poti proti postaji za tramvaj sem se ustavil še v nekaj trgovinah in potešil svojo radovednost; kupil sem tudi razglednice in nekaj spominkov.

»Ajfon« in »ajpad« manija

Če še kdo nima I-fona ali I-poda ni IN, bi rekli danes uporabniki vse bolj razširjenih prenosnih telefonov in drugih mobilnih naprav. Zakaj pišem o tem? Zato, ker sem ob sprehodu po mestu in vožnji na tramvaju opazoval ljudi, kako in kje vse uporabljajo te naprave. Na kolesu, na motorju, v avtu, v vožnji s tramvajem, med hojo po ulici, v knjižnici…, še več, med tekom po parku… Te nadležne aparature so postale stalne spremljevalke človeka; če jih človek ne posluša, če se z njimi ne igra, jih pač mora vsake toliko pobožati. Brez njih se počuti izgubljenega, praznega in nemirnega. Kaj res človek potrebuje neprestane dražljaje, da lahko preživi? Kaj so to res naprave, ki prinašajo srečo in zadovoljstvo? Dva sedita na kavi in vsak po telefonu govori s svojim »partnerjem«… Kdo služi komu, aparat človeku ali človek aparatu? Ko smo peljali mlade na morje ali duhovne vaje, je bilo napisano pod opombami: »Pa razne videoigre, tudi mobiji, so nezaželeni, bolje jih je pustiti doma, ker rušijo skupinsko dinamiko.« Med uporabniki so tudi manj mladi in seveda že tisti prav v letih. Zdi se ob vsem tem, da bo potrebno fon in pad manijo zamenjati s homomanijo, kar pomeni človekomanijo, saj je človek, tako upam, še vedno gospodar ali pa smo dopustili, da nam vlada tehnika in vsi, ki nam to ponujajo in prodajajo.

Halo, reci, povej, kako si?… Ne morem trenutno, pokličem kasneje, sem dalj časa odsoten… Pa pamet v glavo!

Obiski v bolnišnicah St. Vincents in Royal Melbourne Hospital, sobota, 21. aprila

Glede na vedno višjo starost Slovencev v Avstraliji se lahko pričakuje, da jih veliko poišče pomoč v bolnišnicah. Tako so na večer četrtka, 19. aprila, odpeljali v bolnišnico Jožeta, ki že več let biva v Baragovem hostelu, torej hiši, ki že od vsega začetka daje dom mnogim, kateri potrebujejo stanovanje ali pa ga težko dobijo drugje. No, eden teh je tudi Jože, doma iz okolice Slovenske Bistrice. Že dalj časa je vidno hujšal in bil vedno bolj slaboten, vendar zdravstvene pomoči ni poiskal navkljub nagovarjanju. Naposled je precej hudo onemogel, tako, da so ga z rešilnim avtomobilom vsega shujšanega odpeljali v bolnišnico St. Vincents Hospital. Čez dva dni sva ga potem z Marijo obiskala. Povedal nama je, da ima tretjo stopnjo raka in da bo težko kaj spodbudnega za pričakovat. Kljub vsemu sva ga opogumila.

Zvečer pa so klicali še za obisk k gospe Mariji v drugo bolnišnico, Royal Melbourne Hospital. Gospa, stara 85, let je bila ob najinem obisku obkrožena z vnuki. Kot srčni bolnik in že vsa izčrpana si je že želela smrti in pred njo še srečanje z duhovnikom. Lepo je sprejela vse zakramente pri polni zavesti in tako čez dva dni zaspala v Gospodu, kot to radi rečemo.

Z Jožetom Rozmanom na vikendu in po polotoku Mornington Peninsula, 22. in 23. aprila 2012

Znani Slovenec in redni nedeljski obiskovalec cerkve v Kew gospod Jože Rozman z drugo ženo Rožico, saj mu je prva umrla, zelo rad gosti duhovnike na svojem domu ali na vikendu, ki ga ima kakšno uro stran od doma. Tako je povabil tudi mene, da me pelje na vikend in še tam okrog po polotoku Mornington Peninsula. V nedeljo, 22. aprila po maši ob 10. uri smo se tako odpeljali na njegov lepi dom, tam imeli dobro nedeljsko kosilo in nato odšli proti vikendu.