Med slovenskimi rojaki na Slovenskem društvu Planica v Springvale
Na dan, ko je v slovenski Planici potekal finale svetovnega pokala v smučarskih poletih, so imeli Slovenci na drugi strani sveta na petem kontinentu v Avstraliji svoj 13. slovenski festival v Melbournu, v Slovenskem klubu Planica. Zbralo se je lepo število, nad 200, predvsem starejših Slovencev; prisotni so bili tudi mlajši, 2. in 3. generacija, še posebej so bili simpatični otroci 3. generacije, ki so prvi nastopili v kulturnem programu in tudi zapeli v slovenskem jeziku. Lep kulturni program sta povezovala gospod v angleškem in gospa v slovenskem jeziku. Ob začetku programa je bil predviden kratek nagovor patra in molitev in ker ni bilo p. Cirila, je ta čast zadela mene. Povedal sem nekaj misli in zakaj stojim na odru jaz in ne p. Ciril, nato smo zapeli smo prvo kitico Je angel Gospodov in zmolili očenaš, zdrava Marija in slava Očetu ter na koncu sem podelil blagoslov, da bo z Bogom delo dober tek imelo. Navzoč je bil tudi slovenski veleposlanik v Avstraliji, dr. Milan Balažic, ki ima svoj sedež v Canberri. Svoj govor je zaključil z lepimi besedami našega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja iz starodavne pripovedke o Kurentu:
»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«
Pomembno je, da se Slovenci skupaj dobivajo pri maši v cerkvi in seveda, da se družijo po raznih klubih: Slovensko društvo Melbourne, Planica, Jadran, St. Albans, Ivan Cankar v Geelongu, Snežnik v Wodongi. V pogovoru mi je veleposlanik dr. Balažic dejal, da občuduje delo frančiškanov med Slovenci in da bi brez nas danes tega ne bilo, kar doživljamo.
Nedeljska sveta maša in potem družinsko kosilo
Na tretjo nedeljo v mesecu in to je bilo na 4. postno nedeljo, 17. marca 2012, je bila v cerkvi sv. Cirila in Metoda sveta maša ob 10. uri dopoldne, katero sem daroval ob navzočnosti pastoralnega sodelavca akolita Chrisa, pridnih ministrantov in ministrantk ter ob polni udeležbi vernikov, ki so na glas in zbrano sodelovali. Na začetku sv. maše smo imeli križev pot; 4 od 14 postaj so bile prebrane v angleškem jeziku. Med mašo je prepeval domači pevski zbor. Mašnemu slavju, ki ji trajalo dobro uro, je sledilo nedeljsko kosilo v dvorani pod cerkvijo. Dobre gospe iz Društva sv. Eme so že dan prej v soboto pripravile vse za današnje kosilo, ki so ga seveda dokončale na sam nedeljski dan, da je bilo tako okusno in toplo postreženo vsem udeležencev, ki jih je bilo nad 150. Jedilnik je bil sestavljen iz dobre goveje juhe, dunajski zrezek, pražen ali testan krompir in solata - dobra domača hrana, ki so jo tudi otroci radi pojedli. Klepet in druženje drug z drugim je spet eden izmed elementov ohranjanja narodnih korenin; seveda se pogreša mlajši rod, ki pa je v mnogih primerih že vključen v župnije, kjer pač živijo. Mi je bilo povedano, da so mnogi Slovenci od lokalnih župnikov pohvaljeni glede sodelovanja v župniji. Maša s kosilom je nekje trajala do 14. ure, ko smo se vsi veseli in hvaležni, da smo spet mogli biti skupaj, razšli vsak na svoj dom; večina je oddaljena od 45 minut do uro vožnje. Po dobrem tednu bivanja na misijonu v Kew sem tako spoznal in videl že veliko ljudi in njihovih navad in običajev, povezanih s kulturo in vero.
V bolnišnici pri bolniku
Zgodaj zjutraj v ponedeljek, 19. marca 2012, malo po pol 6. uri zjutraj, je zazvonil telefon, ki me je hitro zbudil. Poklicala je Marija, saj so jo klicali s prošnjo za duhovnika, ker je bil eden izmed Slovencev v kritičnem stanju, saj je doživel možgansko kap in je bilo samo vprašanje časa, do kdaj bo preživel, saj so zdravniki dejali, da mu ne morejo več pomagati, kri je pritiskala na možgane. Potrudila sva se priti v bolnišnico v Box Hill v čim krajšem času. Tam je bila že žena od bolnika in sestra od žene. Skupaj smo zmolili ob bolniku in podelil sem mu zakrament za bolne in umirjajoče, bolniško maziljenje. Isti dan ob 17. uri je zaspal v Gospodu.
Na tretjem sprehodu po mestu Melbourne
Prvi teden sem bil na ogledu osrednjega mesta Melbourna dvakrat, drugi teden pa sem se podal na tretji sprehod in to na slovesni praznik sv. Jožefa, 19.3.2012. V cerkvi v Kew smo ob 10. uri imeli sv. mašo. Po maši sem se iz Kew podal s tramvajem proti centru Melbourna in izstopil blizu bolnišnice sv. Vincencija (St. Vincent's Hospital). Nato sem pričel s turo – sprehod po mestu v bližini stolnice sv. Patricka in nadaljeval po eni izmed ulic. Že en dan prej mi je dejala Marija, da je v samem centru mesta Melbourna cerkev sv. Frančiška. Po ulici, ki sem jo izbral, sem kmalu prišel do nje in se iz srca Bogu zahvalil, da sem jo našel brez kompasa in spraševanja, samo vedel sem, da cerkev je. Do nje in naprej sem imel občutek, da me nekdo vodi, saj je pot zelo lepo tekla, brez zapletov. V cerkvi sem se zadržal dobre pol ure, prebral sem tudi odlomke Svetega pisma. Ker se je pričela ob 13. uri sv. maša v čast sv. Jožefu, ki jo je daroval duhovnik iz Indije, sem se umaknil v stransko kapelo, kjer prižigajo svečke. Bilo je lepo in domače, saj sem bil pri Bogu in sv. Frančišku, kapela pa je bila posvečena Božji Materi. Po molitvi sem nadaljeval pot in se ustavil na krajšem okrepčilu ob jedači in pijači; vzel sem si čas tudi za dobro kavo, vmes pa sem pil veliko vode, tako da je bilo počutje zelo dobro. Pridno sem hodil od ulice do ulice in se oziral na okoli, da bi ne izpustil kakšnega izmed pogledov v mestu, ki se mi je ponujal; kar nekaj sem jih ujel tudi v foto objektiv. Prišel sem do obrežja lepe reke Yarre in se tam ob njej zadržal kar nekaj časa, saj so stavbe ob njej, mostovi in zelenice prav čudovite. Človek se kar ne more nagledati vseh lepot, ki se ponujajo ob čudovitem sončnem in jasnem vremenu; rahlo je pihljal tudi vetrič. S pomočjo manjšega zemljevida in glede na prejšnja dva sprehoda sem si izbral smer za konec tretjega sprehoda. Pot me je vodila po vzporedni ulici, po kateri sem šel pri drugem obisku mesta; šel sem mimo zelo lepih številnih trgovin. Na ulici sem srečeval polno ljudi in zdi se mi, da je bil vsak drugi iz Kitajske, Vietnama ali tam okoli. V eni izmed trgovin sem si kupil tudi temne hlače, da mi bodo prišle prav ob raznih obiskih v bolnišnici, pri bolnikih in še kje, ko bo potrebno biti napravljen bolj slovesno ali za k maši… Sprehod sem zaključil ob narodnem muzeju, starejše in novejše zgodovine. Vendar nisem vstopil, ker sem bil prepozen za ogled. Blizu, ne daleč stran sem opazil tudi internat za dekleta in cerkev; vse pa vodijo sestre usmiljenke, malo naprej pa je bolnišnica sv. Vincencija Pavelskega, v kateri je umrl leta 1997 pater Bazilij, ki je oral ledino med Slovenci v Avstraliji. Na postaji za Kew sem srečal še dva starejša, gospoda in gospo, ki sta me prepoznala, da sem duhovnik in da sta me včeraj videla pri sv. maši v Kew; usmerila sta me na pravilno stran za Kew – torej že v Melbournu sem prepoznan na ulici po dobrih desetih dnevih bivanja v tem avstralskem velemestu. 
Spet med bolnimi in trpečimi v Melbournu ter ponovno na pogrebu v Geelongu
Z dobro gospo Angelco sva se podala na pot v torek, 20.3., nekje po 10. uri dopoldan z namenom, da obiščeva pet bolnikov slovenskega rodu, ki živijo v svojih stanovanjskih hišah v Melbournu, pa tudi v domovih za ostarele. V enega izmed takih domov sva se podala najprej k ostarelemu in bolnemu Slovencu. Živi v precej starem domu, kjer so sami moški; že ob vhodu človek začuti bolečino, trpljenje in osamljenost, ki si ga moški krajšajo s cigareto v roki in mnogi imajo tudi izkušnjo alkoholizma, kot tudi moj bolnik. Ima duhovno oskrbo s strani dveh duhovnikov, ki tudi bivata ob tem domu in imata vsak dan mašo in tako omogočata tistemu, ki to želi, povezavo z Bogom. Ker je bil torej redno duhovno oskrbovan, sem ga po prijetnem pogovoru samo blagoslovil. Od njega sva se podala na pot do naslednje bolnice, ki živi v zelo lepi hiši, urejeni tako od zunaj kot od znotraj; prijazno naju je sprejela, vendar njena črna obleka in žalost na obrazu, ki so jo zarisovale tudi solze, so kazale, da je lepota resnično samo na zunaj, v ženi pa je bilo prisotno veliko trpljenje, tako veliko, da ga je hotela celo prekiniti. Moža je izgubila dan po težki prometni nesreči in tako je ostala sama s hčerko, ki ji po svojih močeh pomaga. Tako mene kot gospo Angelco, ki me je vozila, je prijazno pogostila s sokom in sladkarijami. Mimo lepe cerkve sv. Frančiška, ki pa je bila žal zaprta, sva dospela v nov in izredno lepo urejen dom za ostarele, kjer biva že precej ostareli rojak Slovenec. Srepo me je gledal z odprtimi očmi in usti. Na vprašanja ni nič odgovarjal, nisem vedel ali me razume ali ne. Po spraševanju sem izvedel od sestre, ki skrb za bolne, da je padel in da je zadnje čase precej oslabel. Ponovno sem se vrnil do njega in mu ob prisotnosti moje voznice Angelce podelil zakrament bolniškega maziljenja. Pred nama je bil še zadnji obisk pri gospodu in gospe, ki živita skupaj z najmlajšo od treh hčera. Veliko je bilo potrebno naprej poslušati, najprej ženo, doma iz Hrvaške, potem možakarja, doma iz Prekmurja. Precej sta v življenju prestala in sedaj na stara leta, oba okrog 80 let, pač nosita križ drug drugega. Ure so tekle in od 10.30, ko sva odšla od doma v Kew, do prihoda domov ob 17. uri je minilo kar precej ur. Bogu hvala za vse, kar lahko kot duhovnik prinesem trpečim, bolnim in osamljenim. Vsi napori so poplačani.
V sredo, 21. marca 2012, pa je bil spet pogreb moža, doma iz Medžimurja, ki je imel za ženo Slovenko iz Prekmurja. Pokopaval je hrvaški duhovnik, vendar so želeli, da je na pogrebu tudi slovenski, čeravno je bilo precej več vernikov hrvaško govorečih kot pa slovensko. V Geelong me je vozil Jože Veedetz, mož od Angelce, ki je bila moja voznica prejšnji dan. Na pot sva se podala malo po 9. uri in je trajala debelo uro in šla sva prej, ker se je pripravljalo k nevihti, ki se je res razvila in proti Geelongu je močno padal dež. Prišla sva pravi čas, da sem se lahko pripravil in vse dogovoril s prijaznim hrvaškim duhovnikom. Najprej sva zmolila žalostni del rožnega venca. Slovensko smo molili 2. in 4. desetko, ostale pa so bile v hrvaškem jeziku. V slovenskem jeziku sem pri maši prebral berilo, evangelij in prošnje za vse potrebe; po evangeliju in besedah hrvaškega duhovnika sem spregovoril tudi par besed po slovensko. Po maši smo odšli na pokopališče, nekje 20 minut stran vožnje z avtomobilom; iz pokopališča pa smo se odpeljali v Slovenski klub Ivan Cankar v Geelongu na sedmino, ki so jo okusno pripravile pridne slovenske žene. Domov sva se vrnila okrog 17.30.
Obisk pri dveh 'mladenkah' v četrtek, 22.3.2012
Ena jih ima 89 in je doma iz Slovenije, tam pri Domžalah, vas Rodne. Gospa je zadnjih 10 let gospodinjila pokojnemu p. Baziliju in živi kakšen kilometer stran od cerkve v Kew. Stanuje v zelo lepem in dokaj velikem stanovanju. Ta gospa, ki ji je ime Francka, me je usmerila k drugi sostanovalki, ki živi dva vhoda naprej od nje. Ime ji je Agica in prihaja iz Medžimurja na Hrvaškem. Rodni brat jo je povabil k sebi v Avstralijo, ker je bila zadnji rojeni otrok v družini in ker je bila vojna in so ji rekle redovne sestre, pri katerih je že bila, da naj gre domov in pride po vojni nazaj k njim. Odšla je k bratu, ki živi v Sydneyu, potem pa je prišla zaradi prijateljice v Melbourne in se zaposlila v bolnišnici za psihično bolne, kjer je delala do upokojitve; letos bo stara 92 let. Razumete sedaj, zakaj 'mladenki'. Da, kljub letom se držita zelo dobro. Francka vozi še avto in rada peče pecivo, ki ga redno prinaša v župnišče, druga pa kar korajžno koraka po stanovanju, drugače pa je že malo izgubljena. V svojem stanovanju ima polno nabožnih kipov in slik, vse pa jo vodi k Bogu, v katerega neomajno zaupa in se mu zahvaljuje za dolgo življenje - moj Bože! Ko se človek pogovarja s tako izkušenimi in vedrimi ženami tudi sam dobi polno energije in vedrega duha za delo. Bogu hvala za tako pogumne mladenke in mladeniče, ki jih v tem okolišu in v misijonu Melbournu ni malo; lahko zapišem, da vedno več.
Na snemanju v studiu radia SBS v petek, 23.3.2012
Radio SBS (Special Broadcasting Servis) ima svoja studia v Melbournu in Sydneyu in oddaja v preko 60 jezikih. Oddaje v slovenskem jeziku so enourne in dvakrat na teden: ob nedeljah in torkih od 8. do 9. ure dopoldne. Najprej so novice iz Slovenije in sveta, seveda so na prvem mestu iz Avstralije. Glavna urednica slovenskih oddaj, v Sydneyu rojena Tania Smrdel, ima svoj sedež v Sydneyu. Mnoge intervjuje pripravlja zelo komunikativen Savinjčan po starših, saj oba prihajata iz Radmirja v Savinjski dolini. Lenti Lenko je po poklicu izobražen glasbenik. Doma ima svoj studio, kjer snema; je tudi član ansambla, ki igra zabavno in narodno zabavno glasbo, pretežno za nemško govoreče poslušalce. Poročen je z Avstralko in je letos februarja postal srečni očka. Lenti me je povabil na pogovor. Dobre pol ure sva prijetno klepetala o mojem imenu, odločitvi za duhovnika in redovnika, mojem duhovništvu in o dogajanju v Cerkvi v Sloveniji. Prijeten pogovor bo predvajan na 4. postno nedeljo v redni slovenski oddaji radia SBS in se ga da seveda poslušati tudi preko interneta.
Vrnitev p. Cirila in sodelovanje pri poroki v Kew
Voditelj misijona v Melbournu – Kew, p. Ciril. A. Božič, se je v zgodnjih jutranjih urah sobotnega dne, 24. marca 2012, srečno vrnil nazaj iz rojstne domovine Slovenije, kjer se je 11. marca udeležil pogreba svojega očeta Alojza Božiča v svoji rojstni župniji Stopiče pri Novem mestu. Na letališče sva ga šla iskat z Marijo. Po prijetnem klepetu smo se podali k počitku, ki je bil seveda kratek, saj je sobota terjala nove delovne napore. Najprej sva s p. Cirilom maševala ob 10. uri v čast slovesnega praznika Gospodovega oznanjena ob udeležbi manjše skupine vernikov, nato je bilo potrebno urejati novo izdajo Misli in nedeljska Oznanila. Pater Ciril pa je imel tudi v Kew ob 13. uri poročni obred, ženina slovenskih staršev in neveste, ki je po rodu Makedonka in zato pripadnica makedonske pravoslavne Cerkve. Obred je pri polni cerkvi svatov potekal lepo in ubrano, kakor smo pred dnevi izvedli generalko. Moja naloga je bila, da sem preko CD predvajalnika predvajal tri priložnostne melodije, ki so olepšale in obogatile sam poročni obred. Ker je bila minulo noč iz petka na soboto zelo kratka, smo se k počitku v soboto zvečer podali zelo zgodaj, saj je bila pred nami precej naporna nedelja.
Misijonska nedelja na slovenskem misijonu v Kew – Zakaj?
Misijonsko nedeljo v Cerkvi praznujemo vsako leto v mesecu oktobru, na slovenskem misijonu v Melbournu v Kew pa je misijonska nedelja vsaka nedelja, še posebej pa je bilo to razvidno na 5. postno – tiho nedeljo, 25.3.2012. Zakaj?
Najprej je bila maša za zbrano občestvo Slovencev, ki se vsako nedeljo pripeljejo iz bližnjih in daljnih krajev velika mesta Melbourna k sveti maši v slovensko cerkev svetih bratov Cirila in Metoda. Mašo sem ob somaševanju p. Cirila vodil jaz; ob začetku maše smo zmolili sveti križev pot za naše drage pokojne brate in sestre – besedilo sem napisal sam pred 16. leti v času moje diakonske službe v župniji Ljubljana - Šiška. Pokojni so na misijonu v Kew vedno bolj prisotni in resnični, saj je letos že bilo 14 pogrebov. Po enourni maši smo se še nekoliko minut zadržali ob klepetu z ljudmi in nato pripravili vse, kar potrebujemo za na pot, ki nas je naprej vodila na 40 km do slovenskega kluba Jadran v Diggers Rest, zahodnem delu Melbourna, kjer je bila ob 12.30 v njihovi dvorani sveta maša. Zbralo se je okrog 80 ljudi. Na oltar so bila poleg naših molitev, prošenj in zahval položena tudi imena 73-tih rajnih članov in članic kluba Jadran, ki so umrli v zadnjih 30. letih od leta 1982 – ni jih malo. Pri tej maši nismo molili križevega pota, sem pa imel po evangeliju pridigo ob 5. postni, tihi nedelji. P. Ciril je ob začetku sv. maše prijazno pozdravil zbrano občestvo vernikov in jih opogumil; njegove besede so bile tudi ob koncu sv. maše, saj je oznanil polno obvestil pred prihajajočimi velikonočnimi prazniki. Ob koncu maše, med blagoslovom, se je od slabosti zgrudila neka gospa. Slabost je bila precejšnja, saj je bilo potrebno poklicati reševalno službo, ki jo je odpeljala v bližnjo bolnišnico. Izrečene besede, da se pri mašah in drugih srečevanjih srečujemo z rizično skupino, je žal realnost, saj so udeleženci iz leta v leto starejši, mnogi že krepko preko 70 ali 80. Maši je sledilo kosilo ob dobro pripravljeni hrani in domačimi sladkimi dobrotami ter seveda pogovoru, ki sodi k vsemu pripravljenemu. Vsi trije: p. Ciril, Marija in jaz smo se kmalu podali proti Kew, kjer sva s p. Cirilom samo malo zadihala, se osvežila in podala na dolgo dveurno pot 150 km v Morwell, Marija pa je v Kew urejevala Misli, da smo jih lahko naslednji dan dali v tiskarno. Pot ni bila lahka, saj je bila prisotna precejšnja utrujenost. Pričakalo naju je devet ljudi; toliko jih še šteje mala, a zvesta slovenska skupnost, ki pride štirikrat na leto v tem kraju k sv. maši. Zberejo se v precej veliki župnijski cerkvi Srca Jezusovega, ki je po pripovedovanju večja od stolne cerkve; seveda je maša v manjši kapeli. Kljub vsem okoliščinam smo lepo in domače obhajali sv. mašo. Sam sem ob tej maši premišljeval, da sva bila s p. Cirilom resnično prava misijonarja, čeravno v mnogo ugodnejših okoliščinah kot najin rojak Friderik Baraga med Indijanci, ki je hodil peš v ledu in mrazu približno tako razdaljo, kot sva jo midva prevozila z avtom. V enem dnevu sva imela tri maše, v treh različnih okoliščinah in prostorih: prva v domači cerkvi, druga v klubski dvorani in tretja v kapeli avstralske cerkve. Povsod so bili prisotni rojaki Slovenci, ki so v veliki večini hvaležni za duhovnika in prisotnosti Boga, ki pride na proti vsem ljudem po maši ali v Božji besedi, predvsem pa po duhovniku. Polna lepih doživetij sva se, ja, kar utrujena vrnila domov. Na koncu, hvala Bogu za pogum, vero in zaupanje, ki so prisotni tako na strani vernikov, kot tudi duhovnikom, ki so poslani za te ljudi.
4. pogreb slovenskega rojaka
Ni spodbudno pisati o pogrebih, vendar so žal to dogodki, ki so najbolj pogosti v prvih treh mesecih leta 2012 na slovenskem misijonu v Melbournu; bilo jih je že 14, sam pa sem tako ali drugače sodeloval pri štirih - 2. in 4. sem tudi vodil v celoti. Zadnjemu pokojnemu sem podelil tudi zakrament za bolne in umirajoče, o čemer sem pisal že pred dnevi. Pogrebno slovo z mašo je bilo v Kew v torek, 27. marca 2012, ob 10. uri. Pred sveto mašo, ki se je poleg najožjih sorodnikov udeležilo veliko ljudi, smo zmolili desetko rožnega venca in nato nadaljevali s pogrebno sv. mašo. Maši je sledil prevoz krste do pokopališča v Springvale-u, kar je trajalo 45 minut, glede na počasnejšo vožnjo pogrebnega sprevoda. Na zelo velikem in zelo lepem pokopališču je bil krajši obred pokopa in nato sem se z voznico Angelco vrnil nazaj v Kew, kjer je bila še sedmina, kar ja tukajšnja navada. Vse skupaj je ponovno trajalo pet ur.
Sodeloval sem pri sestavljanju revije MISLI in pri velikonočnem pismu 2012
Revija MISLI povezuje Slovence v Avstraliji in je lani dopolnila 60 let. Za velikonočno številko sem nekaj strani prispeval tudi sam, saj sem napisal prispevek o doživetjih v Sveti deželi in križev pot. MISLI lahko prebirate na internetu na naslovu:
http://www.glasslovenije.com.au tam kliknite na MISLI.
Ni komentarjev:
Objavite komentar