AVSTRALIJA - 4. del - ŠE O PRED IN PO VELIKONOČNEM DOGAJANJU

Sodeloval sem pri sestavljanju revije MISLI in pri velikonočnem pismu 2012

Revija MISLI povezuje Slovence v Avstraliji in je lani dopolnila 60 let. Za velikonočno številko sem nekaj strani prispeval tudi sam, saj sem napisal prispevek o doživetjih v Sveti deželi in križev pot. MISLI lahko prebirate na internetu na naslovu:

http://www.glasslovenije.com.au/ tam kliknite na MISLI.

Revija, ki povezuje Slovence v Avstraliji je lani dopolnila 60 let. Za velikonočno številko sme nekaj strani prispeval tudi sam, saj sem napisal prispevek o doživetjih v Sveti deželi; ped tem zapisom je navedena tudi moja krajša osebna prestavitev. Med številne prispevke, ki jih je skrbno uredila tehnična urednica Marija Anžič, ter pregledal in popravil glavni urednik revije, p. Ciril A. Božič, je dodano tudi besedilo Križevega pota za pokojne, ki sem ga napisal pred 16. leti ob zadnjem letu priprave na duhovniško posvečenje. Celotno besedilo velikonočne številke sem tudi prebral in ob tem iskal morebitne napake. Bil sem poleg tudi pri branju velikonočnega pisma, ki ga duhovnik za slovenske izseljence, p. Ciril, vsako leto pošlje Slovencem po državah Viktorija in Tasmanija. Ker sem prav v tem velikonočnem času navzoč na misijonu, so z mojim podpisom izražene tudi vse lepe želje in čestitke rojakom ob prazniku Velike noči. Samo pismo sem tudi vstavljal v kuverte, še prej pa sem na kuverte lepil naslove za 1200 naslovov. Ob vsem tem sem opazil in zaznal koliko truda in dela je potrebno vložiti za izdajo ene številke misli, pa tudi pri sestavljanju in razpošiljanju pisma. To je ena od mnogih, a zelo pomembnih dejavnosti na misijonu v Kew v Melbournu.

Navdušili so me prijazni pingvini in simpatični kenguruji, četrtek, 29.3.2012 na Phillip Islandu

Avstralija, kot 5. kontinent s samo 22. milijonov prebivalci, ima glede na lego in zgodovino polno najrazličnejših lepot in znamenitosti. Kontinent je poln različnih živali in rastlin, ki bogatijo res lepo, na trenutke kar prvinsko neokrnjeno deželo ali državo sveta. V Avstralijo raste recimo 734 vrst evkaliptusov in od teh služi za prehrano znamenitim avstralskim Koalam samo 68; torej, kjer rastejo določene vrste evkaliptusa, tam so doma Koale. Še jih nisem videl. Dano pa mi je biti v družbi zelo prijaznih ptic, ki jih je na svetu 15 vrst in ena najmanjših je v Avstraliji, to so pingvini, ki živijo v kolonijah in se vsako jutro podajo na več kot 20 kilometrov dolgo pot za ribjim ulovom, v večernem mraku pa se ponovno vrnejo nazaj, tako naredijo do 50 km na dan; do obale pridejo v jatah, potem gredo skupaj po širših poteh do bivališč, kjer so si izkopali luknje. Vsak dan se vrnejo nazaj na isto mesto, seveda, če jih kakšen izmed plenilcev ne ujame in jih tako uporabi za hrano, kot je to na primer morski pes ali lisica ali jastreb; tudi kače se lotijo teh ljubkih živali. No, in na otoku Phillip Island so čudovita prebivališča pingvinov; njihova bivališča so na ogled vsak dan zjutraj in zvečer, ko se še posebej zbere tudi do več tisoč turistov iz vsega sveta, da vidijo in občudujejo to čudo. Namreč, na tribunah nad obalo sedijo številni ljudje in gledajo prihajajoče jate pingvinov, ki prihajajo iz ribjega ulova; še posebej pridejo iz morja na mestu, ker je bolj temno ali mračno. Potem pa, ko se vsi zberejo se podajo v skupinah, tako kot so zjutraj odšli na lov proti svojim prebivališčem. Ob njihovih poteh so narejeni za številne obiskovalce lepo urejeni mostovi in lesene poti. Na teh poteh moreš res od blizu opazovati pingvine, kako se na čudovit instiktivni način približajo svojim prebivališčem, mnogi po parih. V tem času ni bilo mladih, ampak je ta jesenska doba, doba odraščanja. Ob opazovanju teh živali resnično človek mora hvaliti Boga stvarnika, kako je vse čudovito ustvaril; te ljubke živali samo po človeško ne znajo govoriti, vendar je pogovor med pingvini zelo jasen in za njih zato zelo razumljiv. Se prikličejo in najdejo tisti, ki sodijo skupaj.

Po prihodu na otok Phillip Island smo si s p. Cirilom in Marijo najprej ogledali čudovito obalo in sončni zahod; nato smo šli ob cesti, kjer so nas pozdravljali kenguruji in nam trenutke prav simpatično pozirali za foto posnetek, do prebivališč pingvinov. Po ogledu pingvinov smo se v poznem večeru vrnili domov, polni lepih doživetij. To je bil prvi malo daljši in zelo zanimiv izlet, ki sta mi ga omogočila moja gostitelja v Melbournu p. Ciril in Marija. Res hvala za njuno prijaznost.

Med opazovalci pingvinom tudi molitev muslimanov

Da je vera del življenja sem dobil potrdilo tistega večera, ko smo pričakovali jate pingvinov, da se vrnejo nazaj domov. Padal je mrak in množice turistov so se zbirale na tribunah, da ujamejo trenutek, ko bo prva jata pingvinov priplavala nazaj. Morda dva metra od nas, kjer smo stali, se je dobesedno vrgla na kolena, pod katerimi je imela raztegnjeno manjšo preprogo, muslimanska žena k molitvi. Ni je motilo prav nič, ona je opravila svojo versko dolžnost. Dobrih deset metrov stran je enako to storil muslimanski mož. Vprašal sem se, ali smo mi kristjani, katoličani molili, morda skupaj zmolili Angel Gospodov? Ne, mi nismo storili, storili so bratje muslimani. Kakšne zgled, vreden posnemanja!

Dopoldanska maša v domu Matere Romane in popoldansko spovedovanje v North Altona, petek, 30.3.2012

Najprej smo imeli križev pot v cerkvi Cirila in Metoda v Kew; p. Ciril ga je vodil, sam pa sem spovedoval ne prav številne vernike, ki so se udeležili križevega pota in nato po križevem potu, skupaj z okrog 30. oskrbovanci doma Matere Romane sv. maše v njihove obednici. Voditelj maše sem bil jaz, p. Ciril je somaševal in ob začetku maše vse lepo pozdravil. Po evangeliju sem imel krajši nagovor. Med drugim sem omenil, da sedanji sv. oče Benedikt XVI. želi, da imamo na oltarjih postavljene križe, ki nas spominjajo, da je vsaka sveta maša spomin Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja; pri vsaki maši obnavljamo svete nadvse pomembne odrešenjske dogodke za vse nas; vse prisotne sem opogumil k pogumnemu nošenju križev bolezni in starosti ter tudi povabil k prejemu zakramenta bolniškega maziljenja, ki sva ga s p. Cirilom podelila.

V popoldanskih urah pa me je Marija peljala približno pol ure vožnje v North Altono, župnijsko cerkev, kjer se zbirajo Slovenci; čeravno jih je vedno manj, pa pridejo k maši in k spovedi  sestre in bratje Hrvatje. Tako je bilo tudi tokrat; med približno 15 spovedanimi ni bilo niti enega Slovenca. Z Marijo sva se odpeljala po spovedovanju v restavracijo sredi Melbourna, kamor nas je na večerjo za 75. rojstni dan moža, povabila eden izmed Slovenk. Restavracija je last njenega sina.

Delanje butaric, pakiranje Misli in na snemanju za 3ZZZ

Cvetna sobota je po mnogih župnijah zaznamovana z delanjem butaric in pripravljanjem raznega zelenja za procesijo na Cvetno nedeljo, ki nas kristjane spominja na Jezusov slovesni vhod v mesto Jeruzalem. Tako se je tudi tukaj na misijonu v Kew zbrala skupina žena in otrok Slomškove šole, bilo je tukaj nekaj njihovih mam, članice molitvene ure in so skupaj z misijonarko Marijo naredili res lepe butarice. Moški pa so čistili, kosili in pometali okrog hiše in cerkve; bilo je tako res polno pridnih ljudi, predvsem starejših, ki so lepo pripravili vse za praznovanje Cvetne nedelje. Prav za vse je bilo pripravljeno tudi kosilo. Pred luško votlino so moški postavili klopi in stole, ki sem jih sam že v petek zjutraj v dveh urah znosil iz župnijske dvorane na dvorišče hiše, kjer je bila v nedeljo ob 10. uri dopoldne slovesna sveta maša.

Popoldne pa smo še s skupino žena pripravili velikonočne Misli za na pošto in so šle na »pot«  do številnih Slovencev v torek, 2. aprila. Ker nas je bilo precej, je delo hitro teklo. Nalepili smo tudi kar veliko nalepk z naslovi; veliko Misli pa je bilo razdeljenih naslednji dan po maši iz rok pridne Marije, ki je skrbno nadzorovala vse pakiranje in lepljenje naslovov, da so bile vse kuverte pravilno razporejene po poštah v zabojih.

V večernih urah sva se s p. Cirilom podala na snemanje v domači studijo našega Slovenca Lentija Lenka, ki s svojo ženo in dvomesečnim sinkom Christianom živi kakšno slabo uro vožnje iz Kew. Najprej sva imela tam večerjo, ki sta jo zakonca Lenko prijazno pripravila in postregla, nato smo v studiju posneli velikonočno oddajo za radio 3ZZZ in še krajšo oddajo za SBS. P. Ciril je pripravil pogovor z menoj o doživetjih v Sveti deželi, v povezavi z dogodki na Veliki četrtek (dvorana zadnje večerje), veliki petek (Via delurossa in križev pot ter Kalvarija) ter veliko soboto in veliko nočjo (bazilika Božjega groba s praznim grobom našega Odrešenika. Ob koncu oddaje sva izrekla tudi voščila za Veliko noč vsem Slovencem. Ker je bilo potrebno povedati še krajšo misel ob veliki noči za radio SBS, naju je Lenti še malo izzval s krajšimi vprašanji. Kar tri ure, pa še domača priprava eno uro, torej skupaj 4, saj sva morala izbrati primerne postne in velikonočne pesmi, nama je vzelo za to misijonsko delo. Utrujena sva legla k počitku pred nočjo Cvetne nedelje, ko se je ura v Avstraliji premaknila na sončni čas za eno uro nazaj.

Cvetna nedelja v Kew in popoldanski odhod proti obali Great Ocean Road, 1.4.2012 –  dogodoviščina s »čričkom«

V malo oblačno, a vendar lepo jutro smo se prebudili na nedeljo slovesnega vstopa Jezusa v mesto Jeruzalem. Do svete maše ob 10. uri je bilo potrebno še marsikaj pripraviti in pospraviti, da je ambient pred lurško kapelo res mogel pričakati veliko slovenskih vernikov od blizu in daleč; bilo jih je tako na oko okoli 400 - res veliko, tako, da bi cerkev bila premajhna. Na sveto božično noč in na cvetno nedeljo je namreč v Kew sv. maša zaradi velikega števila udeležencev na prostem pred lurško votlino. V procesiji z butarami in zelenjem v rokah smo se približali oltarju: ministranti, otroci ob spremstvu dveh mamic, duhovni asistent Chris, p. Ciril in voditelj sv. maše p. Krizostom, smo pričeli spominsko slovesnost v čast Jezusovemu vhodu v mesto Jeruzalem. Hozana, hozana, hozana Jezus Kristus, so vzklikali otroci! S pomočjo pevcev smo se potrudili lepo prebrati poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kot ga je zapisal za leto B evangelist Marko. Prav v tem času je sonce kar močno sijalo nad oltarni prostor, potem v drugem delu maše pa je prijetno pihljalo. Po poročilu o trpljenju sem povedal še nekaj besed in nadaljevali smo svet mašo z izpovedjo vere. Po sv. maši so prijazni ljudje, na prošnjo p. Cirila, zelo hitro pospravili prostor pred lurško kapelo; še kakšno uro pa smo se zadržali v sproščenem pogovoru v župnijski dvorani.

Popoldan pa smo se  p. Cirilom in Marijo odpeljali proti Great Ocena road, do mesta Lorn, kjer smo prenočili. Preden sem legel k počitku, sem prisluhnil glasu črička iz kopalnice, ki bi naj bil v resnici ščurek. Po poslušanju sem ugotovil, da je v sifonu pred WC školjko. Kaj storiti, da Komarja ne bo motilo čričkovo ali ščurkovo prepevanje? Vzel sem prazno steklenico, v njo natočil vodo in jo zlil v sifon; po prvi steklenici sem ponovil postopek in kar kmalu je iz sifona prilezla prav majhna, a za nočni mir nadležna žival. Pokril sem jo z brisačo in odnesel na balkon. Tako sem lahko mirno počival…

Jutro v Lornu, srečanje s prijaznimi papigami Kokiji in sprehod po Avstralskem pragozdu ter doživetje obale 12. apostolov - 2.4.2012

Prebudil sem se v zelo lepo jutro. Po osebni toaleti sem šel na sprehod ob morju in občudoval butanje valov v obalo. Ob obali je bilo kar nekaj sprehajalcev in jutranjih tekačev, tudi ptice, kot so galebi in druge, so bile prisotne; kakih 100 metrov od obale pa je lovil v vedno znova nastajajočih valovih ravnotežje surfar.

Kmalu sem se vrnil nazaj v hotelsko sobo, kjer smo vsi trije spili jutranjo kavo in nato smo imeli ne daleč stran, kjer smo prenočevali -  malo nad malo - še zajtrk. Pot nas je nato peljala ob čudoviti obali do postajališča ob poti, ki vodi v res lep gozd, ki spominja na pragozd, saj so v njem veliki evkaliptusi in druga drevesa ter grmovje, še posebej so zanimive velike praproti. Ker je sijalo prijazno sonce so se barve, svetloba in sence čudovito menjavale in prelivale. Kar nekaj časa smo hodili in naredili veliko zanimivih fotografij. Morali smo iti naprej, saj smo želeli poleteti s helikopterjem nad obalo 12. apostolov. Vreme je bilo čudovito, zato nam je ta podvig uspel. Prvič sem se peljal s tem letečim vozilom, je bilo zato vznemirljivo in zelo doživeto; naredil sem kar nekaj fotografij iz zraka; so pa na US ključ tudi posneli celotno vožnjo za spomin. Po tem smo se še sprehodili po čudoviti poti, ki pelje nad obalo 12 apostolov s pogledom na kamnite skulpture, dve od 12. so se že podrle zaradi nenehnega butanja vode, ki jih skozi čas spodjeda in naposled se zrušijo v morje. Ker je bil čas naš gospodar, saj je imel zvečer p. Ciril sestanek, smo se po drugi poti vrnili domov; vmes smo se ustavili še za kavo in kosilo iz hladilne torbe. Po vseh res lepih doživetjih smo se srečni in zdravi vrnili domov.

Ob tem zapisu naj zapišem še par stavkov o doživetju ob srečanju z belimi in kar velikimi papigami imenovanimi Koki. Ko smo pili kavo, smo ga opazili na strehi hiše nasproti nam. P. Ciril in Marija sta mi pokazala to zanimivo ptico. Kmalu je poletela na balkon naših sosedov in nato na našega. Prav nastavljala se nam je ta zanimiva papiga, da smo jo lahko mirno fotografirali; dali smo ji tudi jesti piškot, ki ga je lepo prijela v krempeljčke in ga jedla z ovitim kljunom. Po nekaj minutah prileti še ena in še tretja ter na koncu še četrta, tako je bil na balkonski ograji kvartet papig Kokiji. Bili smo srečni in veseli ob doživetju nekaj tako prijaznega in zanimivega.

Na treh sestankih glede prihodnosti doma Matere Romane

Kar veliko sestankov in presedenih ur je potrebno za končno odločitev, da lahko dom Matere Romane, kjer je v oskrbi 30 starostnikov, še naprej deluje in opravlja svojo funkcijo. Zakaj? P. Bazilij je gradil ta dom in je bil leta 1992 odprt. V dveh desetletjih se je marsikaj spremenilo; ljudje smo postali zahtevnejši, zahtevnejši pa so tudi državni zakoni in predpisi, ki dovoljujejo delovanje take ustanove. Vsake tri leta je potrebno pridobiti dovoljenje ali akreditacijo za uspešno delovanje doma v prihodnjih letih. Hvala Bogu, da je pri vseh pogovorih sodelovala tudi skupina strokovnjakov iz organizacije Katoliških domov za ostarele pri melbournski nadškofiji. Končni uspeh je bil, da je komisija s strani države dovolila, da lahko dom deluje še naprej, saj so po dveh dneh ugotovili, da so starostniki zelo zadovoljni, prav tako tudi delavci in da so razmere, vključno z infrastrukturo primerne za delovanje. Veseli nad dogovorjenim, smo se po zaključnem setanku ob pijači in prigrizku srečali z vodstvom in zaposlenimi Doma matere Romane v enem izmed gostinjskih lokalov.

Krizmena maša v Melbournski katedrali sv. Patricka na Veliki torek, 3.4.2012

Morda je pomota v datumu, oziroma v dnevu? Kaj ni krizmena maša na veliki četrtek? Res je, vendar v Avstraliji v Melbournski nadškofiji je maša že v torek, da imajo tako duhovniki na veliki četrtek dovolj časa za praznovanje spominskih maš ob ustanovitvi evharistije na veliki četrtek… Tako sem bil prisoten skupaj s preko 200 duhovniki, ki sva se jim s p. Cirilom pridružila, da v veliki melbourski katedrali sv. Patricka skupaj z naškofom dr. Denisom Hartom obhajamo zahvalno sv. mašo, ki nas vse spomni na prvo sveto evharistijo našega Odrešenika Jezusa Kristusa v dvorani zadnje večerje, kjer je apostolom umil noge in jih z besedami: »To deljajte v moj spomin« napravil za duhovnike; umil jim je tudi noge z naročilom, da naj po njegovem vzoru to delajo drug drugemu tudi sami. Seveda so bila pri tej maši blagoslovljena in posvečena tudi sveta olja: krstno, bolniško in sv. krizma.

Velika katedrala sv. Patricka je bila napolnjena z lepim sodelovanjem številnih vernikov različnih narodov in petjem, ki so ga vodili semenišniki melburnske nadškofije, ki se letos veseli in Bogu zahvaljuje za 6 novih bogoslovcev, vseh pa ima preko 30. Po sveti maši smo bili vsi duhoviki z nadškofom dr. Denisom povabljeni na okusno kosilo v bližnji hotel, kjer smo ostali v prijetnem druženju še kakšno uro. Nadškof se je zelo potrudil in šel od enega do drugega duhovnika ter z njim spregovoril par bratskih besed. Po vsem lepem sva se s. Cirilom vrnila nazaj domov, kjer sva nadaljevala priprave na praznovanje velikih dnevov Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja v domači cerkvi v Kew.

Veliko tridnevje in Velika noč v Kew – Melbourne, od 5. do 8. aprila 2012

Vsakoletno praznovanje dnevom velikega tedna je povezano z velikimi pripravi in skrbmi, ki jih imajo vsi, ki od blizu sodelujejo pri njih: duhovniki, pevci, bralci, ministranti, krasilci in še drugi, ki so potrebni da lahko resnično na veliko noč iz vsega srca zapojemu vstajenski vzklik ALELUJA. S čiščenjem na cvetno soboto, ko smo začeli neposredne zunanje priprave na Veliko noč, so se priprave z vsakim dnevom, ki je bil bliže Veliki noči stopnjevale. Sam sem pomagal, kjer sem vedel in znal in tudi za kar sem bil naprošen. Vesel in ponosen sem pridigal vse velike dneve in tudi na veliko noč in velikonočni ponedeljek; p. Ciril mi je zaupal vodenje obredov na veliki petek in veliko soboto, torej vigilijo, ki je maša vseh maš. V času, ko sem lahko, sem si tako pripravil primerne misli za pridige in tudi ponovil sem ekzultet, hvalnico velikonočni sveči in še druge mašne speve. Na veliki četrtek sem počistil posodice, kjer se hranijo olja, ki sva jih prinesla od krizmene maše na veliki torek. Prijel sem tudi za metlo in pometel okrog cerkve, saj je močan veter napihal precej listja.

Na veliki četrtek smo se zbrali k sv. maši ob 19. uri; prišlo je manj kot 100 ljudi; statistika govori, da vsako leto manj, saj je maša pozno, ko je že tema in vedno starejši verniki težje vozijo ali pa sploh tega več ne morejo. Po slovesni maši, ki jo je vodil p. Ciril smo Jezusa prenesli v »ječo«, kjer smo se zadržali še ob molitvi rožnega venca.

Na veliki petek se je kar precej ljudi zbralo, tudi ministrantov za molitve križevega pota, ki je bila ob 11. uri dopoldan. P. Ciril se je potrudil, da je bil križev pot obogaten na koncu še s prošnjami, ki jih ponavadi beremo pri spominskih obredih velikega petka, saj po večini ti ljudje niso bili prisotni popoldan ob 15. uri, ko smo imeli obrede velikega petka. Sam sem vodil petje pesmi, še posebej pesmi pred postajami križevega pota. Popoldan, kot sem že omenil, so bili obredi velikega petka ob 15. uri, ko je, kot poroča Sveto pismo, na Kalvariji umrl naš Gospod Jezus Kristus; obede sem ob sodelovanju p. Cirila in pomočnika Chrisa vodil jaz. Ob koncu smo šli v procesiji pred lurško votlino, kjer smo se ob spominu na Jezusa v grobu zadržali še ob primernih pesmih in krajši molitvi.

Velika sobota, dan tihote in molitve ter priprave na vigilijo. Naša pridna pastoralna sodelavka na misijonu, lajična misijonarka Marija Anžič je skopirala božjo besedo za vse velike dneve in našla primerne bralce. Močno se je potrudila tudi, da ni manjkalo dobrot za na mizo. Vigilijo, mašo, ko se Bogu zahvaljujemo za Kristusa, ki je luč sveta, zahvaljujemo za milost sv. krsta, poslušamo večjemu število svetopisemkih odlomkov, predvsem pa smo že velikonočno prebujeni, smo pričeli ob 18. uri. Zbrala se je polna cerkve vernikov, ki so lepo in zbrano sodelovali. Kot vse dneve pred praznovanjem velikih trenutkov sem tudi ta dan pred mašo sedel v spovednici; no, veliko dela ni bilo, upam, da so mnogi poskrbeli doma v svojih župnijah. Zdi pa se, da je problem spovedi, ki se čuti v Sloveniji prisoten tudi tukaj; občutek za greh je precej oslabel.

Z blagoslovom velikonočnega ognja in s prižigom velikonočne sveče smo pričeli vigilijo pred vhodom v cerkev. Temo, ki je bila prisotna v cerkvi je pregnala Kristusova luč. Peta hvalnica velikonočni sveči nam je vsem ponovno pokazala na bistvo Kristusove zmage nad temo greha in smrti. Bralci so lepo prebrali božjo besedo, z obnovitvijo krstnih obljub smo se Bogu zahvalili za krst in obljubili živeti po krstni milosti. Ob koncu maše je p. Ciril blagoslovil velikonočna jedila, na kar je sledila trikratna ALELUJA v čast Vstalemu Kristusu in nato še kratka procesija z Vstalim  in Najsvetejšim. Zapeli smo zahvalno pesem in prejeli evharistični blagoslov. Po maši smo se vsi zbrali še v dvorani Baragovega doma, kjer smo se še nekaj časa zadržali ob čaju in sladkih dobrotah, ki so jih pripravile dobre gospodinje. Hvaležni za res lepe milostne dogodke smo legli k počitku.

Na veliko noč smo imeli zajtrk že ob 7. uri, saj je bila prva maša ob 8. uri, ki jo je vodil p. Ciril, sam pa sem vodil petje. Prišlo je okrog 100 ljudi. Druga maša, ki je bila ob 10. uri je bila presenetljivo glede na prejšnja leta zelo dobro obiskana, tudi veliko mladih ljudi in takih, ki jih prejšnja leta ni bilo videti. Po maši je sledilo druženje  v dvorani pod cerkvijo. Sam nisem bil udeležen pri tej maši, saj sem moral z Marijo oditi na 80 km dolgo pot do Geelonga, kjer se je zbralo nekaj čez 80 ljudi k sv. maši.

Po maši sva se vrnila nazaj domov na kosilo in kar kmalu po njem sva odšla še v St.

 Albans, kjer je bila še 4. velikonočna maša za Slovence. Tako v Geelongu kot St Albansu sem bil pred sv. mašo na razpolago za sveto spoved.

Delovni dan Velike noči je tako trajal od 6. ure zjutraj, ko sem vstal do 19. ure, ko sem se vrnil domov. Bogu hvala, aleluja aleluja.

Vreme ob praznovanju velikih dnevov in Velike noči 2012 v Melbournu

Pomemben podatek, ki nas vsako leto zanima je, kašno je bilo vreme. Veliki četrtek in veliki petek sta bila vroča dneva okrog 30 stopinj, na veliki petek je pihal tudi precej močan veter, kar pomeni za Avstralijo, da piha topel veter. Iz Petka na soboto je bila polna luna, zato je bila sprememba vremena na dlani. In res, na veliko soboto se je precej shladilo in tudi na veliko noč. Pihal je močan veter in večkrat je tudi deževalo. Na veliki petek smo cerkev hladili s klimami, na velikonočni ponedeljek pa nam je bilo skoraj hladno, še bolj na velikonočni torek, ko je bila pri maši žena v rokavicah in pater oblečen v tople jope in ni bilo preveč.

Emavs - papige Koki jedle hrano iz dlani in na veliki »weekend farmi«

Po dopoldanski maši, ki sem jo vodil in pri kateri sem spregovoril tudi nekaj besed o pomenu Emavsa, je sledilo še krajše druženje v dvorani pod cerkvijo. Vedno se je lepo in domače zadržati z ljudmi in z njimi poklepetati. Radi imajo to. Na kosilo smo bili povabljeni k znani slovenski družini, ki je gostila že veliko Slovencev, ki so prišli na obisk v Avstralijo. Žena je pripravila okusno kosilo. Kar kmalu po njem smo se odpravili na dobre pol ure dolgo vožnjo do kmetije, ki je last sina Ivana in jo je kupil da na njej preživlja vikende, zato se takšne in podobne kmetije imenujejo »hobi farme«. Pot je vodila skozi zelo lepe evkaliptosove gozdove, mimo zelo rodovitnih polj in hribčkov, kjer so bile razne vrtnarije in kmetije; peljali smo se mimo krajev kjer rastejo češnje in mesta, kjer ima ena družina iz Nizozemske cele nasade tulipanov; seveda v tem času ne cvetijo. Nekje na pol poti smo se ustavili na kraju, ki je turistično zelo zanimivo. To je kraj,  kjer se lahko hranijo razne papige, ki pridejo pobirat hrano iz človekovih dlani. Tako imaš lahko na sebi, na ramenih in rokah po dve ali celo tri papige v velikosti naših vran.

 Kmalu smo se podali naprej in tako prišli na res lepo posestvo. Na vrhu hriba je postavljena velika stanovanjska hiša in ob njej na travniku je bil parkiran velik helikopter, s katerim smo se nameravali peljati pa nam je slabo vreme, vetrovno in deževno to preprečilo. Na posestvu blizu hiše je tudi golf igrišče in igrišče za odbojko. Res čudovit prostor za rekreacijo in sprostitev. Prijazni lastniki so nam razkazali hišo in še druge znamenitosti. Zadovoljni, da smo veliko lepega in zanimivega doživeli in videli, smo se v večernih urah srečno vrnili domov.

Na sestanku emigrantskih kaplanov, torek, 11. april

Po vsem, kar doživljam zadnje dneve, mi ni nič kaj dišalo iti še na sestanek s p. Cirilom, ko je imel v dvorani ob stolni cerkvi sv. Patricka v Melbournu sestanek za emigrantske kaplane, torej za vse kaplane, ki skrbijo za številne narode: španci, protugalci, poljaki, hrvatje, slovenci, ukrajinci, sudanci, italjani, filipinci in drugi, ki živijo na teritoriju melbournske nadškofije. Ni mi žal, da sem šel, saj tako človek res širi obzorje vedenja, kako pastoralno deluje neka škofija, ki je največja v Avstraliji. Potrebno je koordinirati pastoralno delo v precej različnih in tudi spreminjajočih se razmerah. V zadnjem letu je dobila melbournska nadškofija tudi pomožnega škofa, doma iz Vietnama, ki je pred leti na begunskem čolnu priplul v Avstralijo, se kasneje odločil za redovnika v redu manjših bratov minoritov in nato postal duhovnik; bil je tudi generalni definitor minoritskega reda v Rimu. Z njim sem sedel skupaj pri mizi na kosilu, po krizmeni maši na veliki torek in z njim spregovoril nekaj besed. Zelo dobro pozna minoritskega patra iz Slovenije, p. Miha Majetiča, ki je bil misijonar v Vietnamu in se je na to poslanstvo pripravljal pred leti v Avstraliji.

Sprehodi ob reki Yarri in po ulicah Kew

Že drugi dan, ko sem prišel v Kew v Melborune sem se podal na sprehod. Srečal sem Marijo z avtom, ki me je odpeljala do bližnjega parka, kjer je čudovit pogled na središče skoraj štirimiljonskega velemesta. Bil je čudovit sončni zahod. No, od tega dne sem napravil že kar nekaj sprehodov, bodisi po ulicah Kew-ja ali ob res zanimivi reki Yarri, ki res počasi vijuga po mestu Melbourne. Je umazano zeleno-rjave barve, obraščena z veliki evkaliptosi. Nedaleč stran od Baraga hause, kjer živimo, ob reki Yarri sta kar dve lepi in zanimivi čolnarni, kjer si je mogoče izposoditi čoln ali kajak za veslanje po reki; ni jih malo, ki to počno. V eni od čolnaren sem bil enkrat že na okusnem kosilu. Prav lepo je sedeti in gledati na reko. No, ob tej reki sem tudi kar nekajkrat hodil. Ob poti do Yarre sem na cesti srečeval številne kolesarje in ob reki rekreativne tekače. Torej park ob Yarri - Yarra park je čudovit za nabiranje telesne kondicije. Sprehod ob Yarri ponudi tudi pogled na eno izmed znamenitosti Melbourna; to je več kot 30.000 velika jata nočnih ptic netopirjev, ki so veliki kot pri nas v Sloveniji vrane. O njih zapišem poseben zapis.

Vodil 3. pogreb in bil navzoč pri 5.

V 6-tedenskem bivanju v Avstraliji je bil v sklopu misijona v Kew v Melbournu vsak teden pogreb, razen na veliki teden pred veliko nočjo. Na veliko soboto zjutraj je v Domu matere Romane umrla gospa Ivanka Kuret, rojena leta 1921, torej pred 91. leti v vasi Brezovo Brdo, danes občina Hrpelje Kozina. V zakonu z možem Albertom so se jima je rodili trije otroci, najstarejša hčerka je umrla stara komaj dve leti. Kot mnogi Slovenci, se je tudi ona z družino, otroci so bili že rojeni, podala za boljšim življenjem v Avstralijo. Navajena skromnega in trdega dela se je privadila na težko življenje v Avstraliji. Njuna otroka sta se poročila in sin ima 4 že odrasle sinove, hčerka pa dva. Pokojna Ivanka je imela torej 6 vnukov in več pravnukov, saj so vnuki že skoraj vsi poročeni. Mož Albert je Ivanko zapustil pred 14. leti, ko je umrl; njen pokojni mož je sodeloval tudi pri gradnji cerkve sv. bratov Cirila in Metoda v Kew. Lepo je bilo videti 6 vnukov, ki so nosili krsto pokojne babice, dva od njih sta tudi spregovorila po koncu pogrebne maše; omenila sta kaj jima ostaja od babice, tudi »frišna domača juha« in še mnogo domačih dobrot, ki sta jih bila deležna od nje. Po koncu maše, ko sem izrekel Slavimo Gospoda, so se začeli govori in med njimi so se predvajale preko CD-predvajalnika domače narodno zabavne slovenske pesmi. Za naše domače razmere v Sloveniji je to nekaj nenavadnega, tukaj pa je to običaj. Tudi naredijo power point predstavitev pokojnika preko njegovih osebnih fotografij od rojstva pa vse do smrti, vmes pa je tudi predvajana pesem. Torej najprej je bila pesem To je ljubezen mamina od Ansambla Franca Flereta, potem sta spregovorila vnuka, za njima je bila pesem od Lojzeta Slaka Mama, nato sta spregovorila sin in hči, nakar je sledila še pesem od Helene Blagne, ki opeva mamo pod naslovom Pogrešam te. Vse skupaj je trajalo skoraj za čas ene maše. Po maši smo krsto spremljali na dobre pol ure dolgo pot do velikega in lepega pokopališča Fawkner cemetri. Nazaj sva morala biti z Marijo zelo potrpežljiva, saj je pot zaradi gneče na cesti Sydney road trajala celo uro. Ker sva opravila lep in velik pogreb, sva bila oba zelo zadovoljna. Zame je bil slednji pogreb velik izziv, saj sem kar nekaj stvari prebral v angleškem jeziku, sicer pa so bolj pogumno odgovarjali v slovenskem kot angleškem jeziku.

Netopirji – flying foxis, kar po meni po naše »leteče lisice«

Že nekajkrat sem še na sprehod ob reki Yarri, ki sem jo že opisal in ob tem opazoval eno izmed posebnosti, ptice, ki so zaščitene, to so veliki netopirji, imenovani »leteče lisice«. Ko jih vidiš, razumeš zakaj tako ime. Danes, na velikonočni petek 13. aprila sem se proti večeru podal s fotoaparatom, da jih fotografiram; uspelo mi je narediti kar nekaj lepih posnetkov. Njihovo dnevno bivališče je desni in levi breg reke v dolžini niti ne celega kilometra. Drevesa so polna črno-rjavih gmot ali grozdov, težko je izraziti videno. Skratka, ko se netopir ustavi na drevesu, se dobesedno obesi z obema nogama ter pokrije z ogromnimi perutmi, ki so precej drugačne kot pri drugih pticah. Podobno je, ko gledaš film Bat men. Skratka z razširjenimi krili in, ko vidiš gobec in ne kljuna, razumeš zakaj leteče lisice. Posebnost te ogromne jate ob Yarri, naj bi jih bilo 30.000 je, da vsak večer, ko se naredi tema odletijo na precej dolgo pot za hrano. Ustavijo se v sadovnjakih in na drugih poljih ter tako naredijo kmetom ogromno škodo. Hranijo se celo noč in ob jutranji zarji pridejo spet nazaj k Yarri. Ti netopirji so še ena od številnih avstralskih posebnosti v zelo pisanem živalskem svetu.

Pridige in misli ob velikih dnevih in na Veliko noč 2012 v Mlebournu, Kew

VELIKI ČETRTEK, 5. april 2012

Dragi p. Ciril, dear Chris, dear bratje in sestre!

Lepo Vas pozdravljam in si želim, da bi v teh svetih velikonočnih dnevih, ki so pred nami, bil res hvaljen naš Gospod Jezus Kristus. Zakaj? Zato, ker stopa pred nas kot trpeči in sočutni pastir, ki mu je še kako mar za nas in ker je Jezus Kristus naš odrešenik.

Na nocojšnji večer, večer velikega četrtka, stopa pred nas Jezus kot Veliki duhovnik, ki pooseblja ali predstavlja vse pogumne ljudi, može in žene stare zaveze, predstavlja vse velike duhovnike, ki so smeli vsako leto samo enkrat stopiti pred presveto in tam darovati daritve Bogu Jahveju. Jezus pa vse daritve Stare zaveze združi v eno, ki je njegova daritev, Kristusova in je zato Najsvetejša, imenovana sveta maša. Prav rojstni dan te daritve - Kristusove, obhajamo danes.

            Koga vse torej predstavlja Jezus, ki kot Veliki duhovnik nocoj stopa pred nas? Sveti pisatelj se takole izrazi: Jezus, Veliki duhovnik je veliko trpel v mnogih, ki so bili Jezusova podoba:

- umorjen je bil v Abelu

- zvezan v Izaku,

- v Jakobu je bil na tujem,

- v Jožefu prodan,

- v Mojzesu izpostavljen,

- v Davidu preganjan,

- v prerokih zasramovan…

Da, isti Jezus, ki je bil v podobah prestavljen v stari Zavezi, se utelesi pod srcem Marije, je razpet na križu, pokopan v zemljo in tretji dan je vstal od mrtvih in bil povzdignjen v višave nebes. Še bi mogli naštevati in si predočati ali prestavljati Jezusa.

Nocoj si ga predstavljajmo kot hrano, saj Jezus zase pravi, da je kruh in pijača za nebesa in kdor je in pije njega, bo živel vekomaj.

Bratje in sestre, rojstni dan evharistije je resnično dan zahvale za nebeško hrano, ki nam zemljanom, ki tukaj živimo pomaga, da bi dosegli tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo, za vse nas pa, ki nas Bog ljubi, je dana ta hrana kot pomoč. Zato resnično ni vseeno kakšni smo, ko to hrano prejemamo; kako živimo kot ljudje in še posebej kot kristjani. Ali se vredno družimo z Jezusom pod podobo kruha? S kakšnim srcem ga prejemamo? Saj On, Bog prihaja med nas, da nas pobožanstvi in ne moremo postati sveti, če je v nas greh in tema. Potrebno je odpreti srce in dopustiti vstop Bogu, da ga on razsvetli.

Druga pomembna točka nocojšnjega večera pa je ljubezen, saj je Jezus prav v ljubezni šel do konca. Bog je podoba vseh ljubezni: tako starševske do otrok (tudi če te mati pozabi, jaz te ne pozabim! Ali kakor oče strogo vzgaja svoje otroke, tako Bog vzgaja svoje, ki jih ljubi!), tako podoba zakonske med možem in ženo (kakor ženin hrepeni po svoji nevesti, tako Bog hrepeni po ljubezni človeka!); Bog je tudi podoba tudi one druge ljubezni, ki je nad vsemi ljubeznimi, to je agape - ljubezen, ki ne računa, ampak samo daje, zato ker je Bog ljubezen. Jezus svoje apostole imenuje prijatelje in jim umije noge ter naroča: kar sem jaz storil Vam, ste tudi vi dolžni delati drug drugemu. Da, v tej točki je naš Gospod naredil revolucijo, tukaj gre Jezus ali naš Bog dlje kot vsi drugi, saj nam naroča ljubiti zastonj, ljubiti in se darovati zato, ker nas je Bog najprej ljubil. Zato je današnji dan tudi rojstni dan KARITAS, ljubezni ki predstavlja enega od treh stebrov naše Cerkve: poleg oznanjevanja in liturgije, je še diakonija ali služenje, ki je karitas. Premalo je, da kristjan samo govori o Bogu, tudi da samo moli in obhaja zakramente je premalo, potrebna je tudi dejavna ljubezen do bližnjega. Jezus nam je dal zgled in daje nam naročilo: to delajte v moj spomin, in kakor sem storil jaz, storite tudi vi drug drugemu.

Da bi se vse to, kar sem omenil, moglo zgoditi in da bi vse milosti, ki jih Bog želi podeliti človeku podarjale naprej, je poslanstvo zaupal duhovnikom. To delajte v moj spomin! Apostoli so po teh besedah njihovega učitelja postali duhovniki, zato se danes Bogu zahvaljujemo tudi za vse duhovnike. Imeti duhovnika v svoji sredi je velik privilegij in čast. Tega se sodobni kristjani vedno bolj zavedajo, še posebej tisti, ki nimajo več duhovnika. Vi ga ŠE imate in molite, da bo duhovnik še veliko časa med vami. Duhovništvo je velik dar Boga človeku. Na poseben način Bog stopa na svet po duhovniku, pa naj bo duhovnik še tako betežen, star in bolan; če deluje v veri Cerkve, se po njegovih besedah in kretnjah na svet razliva Božja milost.

Evharistija, ljubezen karitas in duhovnik – trije stebri ali poudarki velikega četrtka. Prosimo za moč Svetega Duha, da ostanemo zvesti veri v prisotnost in delovanje Boga v evharistiji – sv. maši, ljubezni do bližnjega, oziroma v bližnjem samem in v da bomo verovali, da po duhovniku deluje Jezus. Bog nas potrebuje, še bolj pa mi potrebujemo Boga zato ga ne žalimo, ampak ga molimo in slavimo ter živimo kot on želi in naroča ter nas uči naša Cerkev. AMEN!

VELIKI PETEK, 6. april 2012

Glejte les križa …

Prve strani Svetega pisma povedo, da so stari Babilonci gradili stolp, ki naj bi segal do neba. Človek je hotel ne le biti enak Bogu, ampak višji in večji od Boga. Babilonski stolp je znamenje človekovega napuha in upora proti Bogu. Poznejša zgodovina nam pove, da so stari Egipčani pozidali mogočne piramide, grobnice svojim vladarjem. Še danes jih svet občuduje, toda ostale so grobnice.

Kristus pa je postavil na zemljo križ, ki razodeva širokost in dolgost, visočino in globočino njegove vse spoznanje presegajoče ljubezni (Ef 3,18–19). S svojim prihodom na svet je razodel visočino in globočino svoje ljubezni, na veliki petek, ko je na križu razprostrl roke, pa je razodel še njeno širokost in dolgost. Vse človeštvo, rodove vseh časov je objel z odrešenjem.

Križ so ljudje poznali že pred Kristusom, toda kot znamenje sramote, prezira in prekletstva. Obsoditi koga na križanje je pomenilo dodati smrtni obsodbi še eno kazen. S križanjem so vzeli dobro ime ne le obsojencu, marveč vsej njegovi družini, vsej rodbini; vsi člani so bili zaznamovani s prekletstvom in zavrženostjo. Zato pravi sv. Hieronim: "Išči, kar koli hočeš in kjer koli hočeš, nikjer ne boš našel nič sramotnejšega, kakor je križ." Apostol Pavel je

pisal Korinčanom, da je bil križ Judom v pohujšanje ali v spotiko, poganom pa nespamet (1 Kor 1,23). Toda od velikega petka, ko je bil na križ pribit "Jezus Nazarečan, judovski kralj", je postal križ nekaj svetega, Božjega, za nas kristjane "Božja moč in Božja modrost" (1 Kor 1,24). Kristusova smrt ga je spremenila v drevo življenja. Nobena podoba, nobeno drugo znamenje ni svetejše, zgovornejše, vsebinsko bogatejše od križa, saj razodeva Kristusovo trpljenje, njegovo zmago nad smrtjo in novo življenje.

Naši predniki so postavili križ na razpotja ali križišča cest kot kažipot, kod je treba hoditi, kako živeti. Postavili so ga na visoke gore in hribe, kjer kot Božja markacija kaže pot na najvišjo goro, na goro poveličanja. Križe so postavili v dolinah, med njivami in polji ali sredi vasi, da nas opominjajo: Bog je z nami in med nami. Križ so postavili na pokopališče, kjer stoji kot drevo življenja. Križani je s svojo smrtjo uničil našo smrt in s svojim vstajenjem

zagotovil naše vstajenje. Na pokopališčih stoji veliki križ, večji in višji od vseh

drugih križev; v Kristusovem križu so povzeti vsi naši križi, v njegovem trpljenju je povzeto naše trpljenje in v njegovi zmagi je tudi naša zmaga. To je najbolj odrešujoča resnica, ki nam jo oznanja križ. S to vero in upanjem vstopimo v drugo polovico letošnjega posta, v čas križa in trpljenja.

msgr. dr. Franc Kramberger, mariborski nadškof v pok.

VELIKA SOBOTA, 7. april 2012

Dragi bratje in sestre!

Nocojšnji večer ali noč, ki je pred nami, nam prinaša eno najlepših in radostnih novic za vse nas kristjane, ki more v naših srcih vzbuditi pravo veselje. Malo prej smo slišali v velikonočni hvalnici:

VESELI SE ZDAJ – nebeška množica angelov,

VESELITE SE božji služabniki…

VESELI SE TUDI vsa zemlja….

VESELI SE TUDI mati Cerkev…

ZAKAJ SE VESELITI PRAV DANES, TA VEČER IN TO NOČ?

Veliko je razlogov:

1.     ker je zmagal veliki Kralj, Jezus Kristus

2.     ker je od bleska velikega Kralja razsvetljena vsa zemlja

3.     in ker je vsa Cerkev okrašena s sijajem svetle luči

1. Kdo je Jezus Kristus, ki ga kličemo Kralj? To je Sin Boga, ki je po Mariji prišel med nas ljudi, da bi odrešil človeštvo sužnosti greha.

Prav hvalnica sveči opeva vso odrešenjsko zgodovino od nesrečnega Adamovega padca pa vse do trenutka, ko nas je Kristus odrešil greha in strl verige smrti. Hvalnica opeva čudovito ljubezen Boga do človeka, opeva celo greh, ki je priklical Odrešenika Jezusa Kristusa.

Hvalnica sveči je opevanje svete velike noči, ki preganja zlobo, izmiva krivdo in vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje.

In vsako leto, to VELIKO noč se kristjani z radostjo in veseljem v srcu spominjamo te kraljevske zmage našega Jezusa Kristusa nad temo greha.

2. To veselje ali radost velike sobote se naj sliši po vsem svetu; saj blesk, ki je nastal ob vstajenju Jezusa Kristusa razsvetljuje ves svet. Minulo noč je luna sijala z vso močjo; tudi to znamenje je simbol Kristusove zmage, ki razsvetljuje ves svet. Velikonočna hvalnica sveči se zaključi s prošnjo naj ta luč, ki je zasvetila, nikoli ne ugasne; naj sveti dokler ne pride zvezda danica, to je Jezus Kristus, ko bo ponovno prišel ob koncu sveta; takrat naj najde plamen te sveče, ki je to noč zasvetila vsemu svetu.

3. Zmagi Kristusa in svetlobi, ki prešine ves svet, dodajmo še sijaj, ki sveti na našo Cerkev. Naša Cerkev, ki je sveta zaradi svetosti Boga, naj se to noč posebej raduje in veseli. Nocoj je najlepša priložnost, da se kot kristjani Bogu zahvaljujemo za vero, zahvaljujemo za Odrešenika Jezusa Kristusa in zahvaljujemo za zakrament svetega krsta, ki smo ga prejeli po posredovanju naših dobrih dragih staršev in botrov in nenazadnje za vse druge zakramente in milosti, ki jih prejemamo v Cerkvi. Brez Cerkve se kristjan ne more zveličati. Morda bi najlepše lahko primerjali Cerkev z družino. Kot človek potrebuje za zdrav in normalen razvoj družino, očeta in mater, tudi brate in sestre – potrebuje ljubečo skupnost, tako kristjan potrebuje Cerkev, družino Božjih otrok. Vsi, ki smo tukaj zbrani torej potrebujemo drug drugega. Pa ne samo za Božič in Veliko noč, ampak vsako nedeljo je naše druženje pomembno za naš obstoj. Pomembno je, da na drug drugega mislimo in drug drugega podpiramo v molitvi.

Sodobni problemi, katerim smo priča, izhajajo iz zaslepljenosti človeka z uspehom in bogastvom – posledice napuha  kot pra - greha Adama in Eve sodobni človek čuti še danes. Prav nič nam ne bo pomagala blaginja, tehnični razvoj in napredek, če se ne bomo trudili za kulturo srca in medsebojnih odnosov. In k temu smo še posebej poklicani prav mi kristjani.-

Želim prav vsem, da bi začutili preko praznovanja letošnjih Velikonočnih praznikov njihovo sporočilo. Naš veliki brat Jezus Kristus je premagal temo greha, on je vstal in med nami živi in deluje. Vse nas pa kliče, da smo veseli, ker smo odrešeni in da se trudimo vsak dan to odrešenje živeti skupaj v družini, na delovnem mestu, s prijatelji in sosedi. Naj bomo vedno ponosni, da rastemo iz krščanskih korenin. AMEN!

VELIKA NOČ, 8. april 2012

Dragi bratje in sestre!

Praznik Gospodovega vstajenja ali praznik Velike noči nam vsako leto požene kri po žilah. Zakaj? Zato ker je to največji in najbolj radostni praznik za naše krščanske vere. Vsa naša praznovanja peljejo k temu prazniku in vsi kristjani moremo delovati v moči tega praznika. Naša vera je vstajenjska ali pa smo kristjani samo zato, ker je taka tradicija, ker smo se tako navadili, ker pač nekomu moraš pripadati. Res pripadamo veliki in pomembni veri, ki še danes navkljub velikim svetovnim problemom raste in se tako veča število kristjanov, predvsem na račun Afrike in Južne Amerike. Žal pa stara Evropa pa tudi Avstralija doživljata zimo krščanske vere. Biti kristjan dandanes v Evropi in Avstraliji ni več moderno ampak je nazadnjaško, nekaj kar prinaša staromodnost, navade, ki so preživete; današnja družba potrebuje nekaj svežega in modernega, krščanstvo pa je s svojim sporočilom staromodno. Bo taka miselnost zdržala, se tudi mi strinjamo z njo? Upam in želim si, da ne. Saj nam prav današnji praznik Velike noči prinaša novo sporočilo za ves svet. Kristus je premagal trpljenje in smrt, njegov grob je prazen; njegova moč pa deluje po Svetem Duhu, ki razsvetljuje vso Cerkev tudi danes in to z enako močjo kot v času, ki je Jezus živel. Da to res drži,da to moremo sprejeti, potrebuje vsak izmed nas VERO. In ker dandanes ni v kristjanih vere, potem krščanstvo izgubi naboj, izgubi upanje in moč. Občasna molitev, nekaj maš na leto in morda udeležba pri kakšnem izmed zakramentov, če se slučajno kdo izmed sorodnikov poroči, je mnogo premalo, da bi svojo krščansko vero mogli zares živeti, da bi se lahko upirali vsem drugim miselnim tokovom, ki jih danes prinaša svet. To je resnično premalo. Navajam en zanimiv primer, ki sem ga doživel nedolgo nazaj, ko smo s p. Cilirilom in Marijo obiskali Pfilip Islend in v večeru opazovali zanimive pingvine. Med množico smo opazili ženo muslimanske vere, ki je na preprogi v muslimanski drži molila Alaha; tudi nedaleč stran je verjetno njen moža ali kakšen drug mož molil k Alahu. Kdo izmed katolikov je tisti večer molil Angel Gospodov ali kašno drugo molitev? Bi se zbrala skupina katolikov ob sončnem zahodu in nekaj zmolila, pripadnika muslimanske vere sta to storila… To je samo eden izmed primerov, ki marsikaj pove. Kristjan ima zelo hitro na ustih opravičilo, da mu ni treba moliti, iti k maši ali živeti po krščansko.

Torej, dragi bratje in sestre, današnji praznik Gospodovega vstajenja je velik in največji izmed praznikov. Gospodovo vstajenje je tisti temeljni kamen, na katerem stoji vsa naša vera, kot zatrjuje Pavel: če Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih, tako  bistvenega pomena je, da beseda o vstajenju v celoti povzema službo apostola, kot ob Matijevi izvolitvi pravi Peter: z nami bo priča Gospodovega vstajenja.

Potrudimo se, da bomo resnično živeli iz vere, ki nam sporoča, da je Jezus premagal smrt in trpljenje, in da tudi nam daje moč, da premagamo vse hudo.

Vam vsem kakor tudi vašim domačim, predvsem pa tistim, ki so bolni, trpeči in preizkušani, in teh je žal med Slovenci tako tukaj v Avstraliji kot tudi doma vedno več, želim blagoslovljene in radosti polne Velikonočne praznike. Ostanite veseli in pokončni, predvsem pa se vsak dan spomnite iz kakšnih korenin ste izšli, korenin slovenstva, ki je obstalo in bo obstalo, če bo verovalo in zaupalo v Boga.

Amen – AELUJA!

AVSTRALIJA - 3. del - ALELUJA - ponovno spet nekaj novih novic

Med slovenskimi rojaki na Slovenskem društvu Planica v Springvale

Na dan, ko je v slovenski Planici potekal finale svetovnega pokala v smučarskih poletih, so imeli Slovenci na drugi strani sveta na petem kontinentu v Avstraliji svoj 13. slovenski festival v Melbournu, v Slovenskem klubu Planica. Zbralo se je lepo število, nad 200, predvsem starejših Slovencev; prisotni so bili tudi mlajši, 2. in 3. generacija, še posebej so bili simpatični otroci 3. generacije, ki so prvi nastopili v kulturnem programu in tudi zapeli v slovenskem jeziku. Lep kulturni program sta povezovala gospod v angleškem in gospa v slovenskem jeziku. Ob začetku programa je bil predviden kratek nagovor patra in molitev in ker ni bilo p. Cirila, je ta čast zadela mene. Povedal sem nekaj misli in zakaj stojim na odru jaz in ne p. Ciril, nato smo zapeli smo prvo kitico Je angel Gospodov in zmolili očenaš, zdrava Marija in slava Očetu ter na koncu sem podelil blagoslov, da bo z Bogom delo dober tek imelo. Navzoč je bil tudi slovenski veleposlanik v Avstraliji, dr. Milan Balažic, ki ima svoj sedež v Canberri. Svoj govor je zaključil z lepimi besedami našega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja iz starodavne pripovedke o Kurentu:

»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

Z veleposlanikom sem se tudi rokoval in izmenjal kar nekaj besed, saj nisva sedela daleč narazen. Ob meni je sedela gospa Inga Peulich, ki je sekretarka in predstavlja jugovzhodne predele Avstralije v državnem parlamentu Viktorije - rojena je v Bosni in Hercegovini, kjer je preživela prva 4 leta življenja. Imela je tudi krajši nagovor. V kulturnem programu so sodelovali različni slovenski zbori, ob koncu pa tudi gostje – novi Avstralci, ki so doma iz Ukrajine. Lepo je bilo prisluhniti starim, a lepim domačim melodijam, pa tudi pesmim, ki opevajo slovensko domovino: Slovenec sem; Triglav, moj dom; Žabe; Šumijo gozdovi domači in Pod to goro zeleno. Kulturnemu programu je sledila večerja in nato ples ob zvokih narodno-zabavnega ansambla Vagabundi iz Slovenije, ki so prav v tem času na povabilo Slovencev na turneji po Avstraliji, kjer bodo seveda imeli tudi koncerte in nastope.

Pomembno je, da se Slovenci skupaj dobivajo pri maši v cerkvi in seveda, da se družijo po raznih klubih: Slovensko društvo Melbourne, Planica, Jadran, St. Albans, Ivan Cankar v Geelongu, Snežnik v Wodongi. V pogovoru mi je veleposlanik dr. Balažic dejal, da občuduje delo frančiškanov med Slovenci in da bi brez nas danes tega ne bilo, kar doživljamo.

Nedeljska sveta maša in potem družinsko kosilo

Na tretjo nedeljo v mesecu in to je bilo na 4. postno nedeljo, 17. marca 2012, je bila v cerkvi sv. Cirila in Metoda sveta maša ob 10. uri dopoldne, katero sem daroval ob navzočnosti pastoralnega sodelavca akolita Chrisa, pridnih ministrantov in ministrantk ter ob polni udeležbi vernikov, ki so na glas in zbrano sodelovali. Na začetku sv. maše smo imeli križev pot; 4 od 14 postaj so bile prebrane v angleškem jeziku. Med mašo je prepeval domači pevski zbor. Mašnemu slavju, ki ji trajalo dobro uro, je sledilo nedeljsko kosilo v dvorani pod cerkvijo. Dobre gospe iz Društva sv. Eme so že dan prej v soboto pripravile vse za današnje kosilo, ki so ga seveda dokončale na sam nedeljski dan, da je bilo tako okusno in toplo postreženo vsem udeležencev, ki jih je bilo nad 150. Jedilnik je bil sestavljen iz dobre goveje juhe, dunajski zrezek, pražen ali testan krompir in solata - dobra domača hrana, ki so jo tudi otroci radi pojedli. Klepet in druženje drug z drugim je spet eden izmed elementov ohranjanja narodnih korenin; seveda se pogreša mlajši rod, ki pa je v mnogih primerih že vključen v župnije, kjer pač živijo. Mi je bilo povedano, da so mnogi Slovenci od lokalnih župnikov pohvaljeni glede sodelovanja v župniji. Maša s kosilom je nekje trajala do 14. ure, ko smo se vsi veseli in hvaležni, da smo spet mogli biti skupaj, razšli vsak na svoj dom; večina je oddaljena od 45 minut do uro vožnje. Po dobrem tednu bivanja na misijonu v Kew sem tako spoznal in videl že veliko ljudi in njihovih navad in običajev, povezanih s kulturo in vero.

V bolnišnici pri bolniku

Zgodaj zjutraj v ponedeljek, 19. marca 2012, malo po pol 6. uri zjutraj, je zazvonil telefon, ki me je hitro zbudil. Poklicala je Marija, saj so jo klicali s prošnjo za duhovnika, ker je bil eden izmed Slovencev v kritičnem stanju, saj je doživel možgansko kap in je bilo samo vprašanje časa, do kdaj bo preživel, saj so zdravniki dejali, da mu ne morejo več pomagati, kri je pritiskala na možgane. Potrudila sva se priti v bolnišnico v Box Hill v čim krajšem času. Tam je bila že žena od bolnika in sestra od žene. Skupaj smo zmolili ob bolniku in podelil sem mu zakrament za bolne in umirjajoče, bolniško maziljenje. Isti dan ob 17. uri je zaspal v Gospodu.

Na tretjem sprehodu po mestu Melbourne

Prvi teden sem bil na ogledu osrednjega mesta Melbourna dvakrat, drugi teden pa sem se podal na tretji sprehod in to na slovesni praznik sv. Jožefa, 19.3.2012. V cerkvi v Kew smo ob 10. uri imeli sv. mašo. Po maši sem se iz Kew podal s tramvajem proti centru Melbourna in izstopil blizu bolnišnice sv. Vincencija (St. Vincent's Hospital). Nato sem pričel s turo – sprehod po mestu v bližini stolnice sv. Patricka in nadaljeval po eni izmed ulic. Že en dan prej mi je dejala Marija, da je v samem centru mesta Melbourna cerkev sv. Frančiška. Po ulici, ki sem jo izbral, sem kmalu prišel do nje in se iz srca Bogu zahvalil, da sem jo našel brez kompasa in spraševanja, samo vedel sem, da cerkev je. Do nje in naprej sem imel občutek, da me nekdo vodi, saj je pot zelo lepo tekla, brez zapletov. V cerkvi sem se zadržal dobre pol ure, prebral sem tudi odlomke Svetega pisma. Ker se je pričela ob 13. uri sv. maša v čast sv. Jožefu, ki jo je daroval duhovnik iz Indije, sem se umaknil v stransko kapelo, kjer prižigajo svečke. Bilo je lepo in domače, saj sem bil pri Bogu in sv. Frančišku, kapela pa je bila posvečena Božji Materi. Po molitvi sem nadaljeval pot in se ustavil na krajšem okrepčilu ob jedači in pijači; vzel sem si čas tudi za dobro kavo, vmes pa sem pil veliko vode, tako da je bilo počutje zelo dobro. Pridno sem hodil od ulice do ulice in se oziral na okoli, da bi ne izpustil kakšnega izmed pogledov v mestu, ki se mi je ponujal; kar nekaj sem jih ujel tudi v foto objektiv. Prišel sem do obrežja lepe reke Yarre in se tam ob njej zadržal kar nekaj časa, saj so stavbe ob njej, mostovi in zelenice prav čudovite. Človek se kar ne more nagledati vseh lepot, ki se ponujajo ob čudovitem sončnem in jasnem vremenu; rahlo je pihljal tudi vetrič. S pomočjo manjšega zemljevida in glede na prejšnja dva sprehoda sem si izbral smer za konec tretjega sprehoda. Pot me je vodila po vzporedni ulici, po kateri sem šel pri drugem obisku mesta; šel sem mimo zelo lepih številnih trgovin. Na ulici sem srečeval polno ljudi in zdi se mi, da je bil vsak drugi iz Kitajske, Vietnama ali tam okoli. V eni izmed trgovin sem si kupil tudi temne hlače, da mi bodo prišle prav ob raznih obiskih v bolnišnici, pri bolnikih in še kje, ko bo potrebno biti napravljen bolj slovesno ali za k maši… Sprehod sem zaključil ob narodnem muzeju, starejše in novejše zgodovine. Vendar nisem vstopil, ker sem bil prepozen za ogled. Blizu, ne daleč stran sem opazil tudi internat za dekleta in cerkev; vse pa vodijo sestre usmiljenke, malo naprej pa je bolnišnica sv. Vincencija Pavelskega, v kateri je umrl leta 1997 pater Bazilij, ki je oral ledino med Slovenci v Avstraliji. Na postaji za Kew sem srečal še dva starejša, gospoda in gospo, ki sta me prepoznala, da sem duhovnik in da sta me včeraj videla pri sv. maši v Kew; usmerila sta me na pravilno stran za Kew – torej že v Melbournu sem prepoznan na ulici po dobrih desetih dnevih bivanja v tem avstralskem velemestu.

Spet med bolnimi in trpečimi v Melbournu ter ponovno na pogrebu v Geelongu

Z dobro gospo Angelco sva se podala na pot v torek, 20.3., nekje po 10. uri dopoldan z namenom, da obiščeva pet bolnikov slovenskega rodu, ki živijo v svojih stanovanjskih hišah v Melbournu, pa tudi v domovih za ostarele. V enega izmed takih domov sva se podala najprej k ostarelemu in bolnemu Slovencu. Živi v precej starem domu, kjer so sami moški; že ob vhodu človek začuti bolečino, trpljenje in osamljenost, ki si ga moški krajšajo s cigareto v roki in mnogi imajo tudi izkušnjo alkoholizma, kot tudi moj bolnik. Ima duhovno oskrbo s strani dveh duhovnikov, ki tudi bivata ob tem domu in imata vsak dan mašo in tako omogočata tistemu, ki to želi, povezavo z Bogom. Ker je bil torej redno duhovno oskrbovan, sem ga po prijetnem pogovoru samo blagoslovil. Od njega sva se podala na pot do naslednje bolnice, ki živi v zelo lepi hiši, urejeni tako od zunaj kot od znotraj; prijazno naju je sprejela, vendar njena črna obleka in žalost na obrazu, ki so jo zarisovale tudi solze, so kazale, da je lepota resnično samo na zunaj, v ženi pa je bilo prisotno veliko trpljenje, tako veliko, da ga je hotela celo prekiniti. Moža je izgubila dan po težki prometni nesreči in tako je ostala sama s hčerko, ki ji po svojih močeh pomaga. Tako mene kot gospo Angelco, ki me je vozila, je prijazno pogostila s sokom in sladkarijami. Mimo lepe cerkve sv. Frančiška, ki pa je bila žal zaprta, sva dospela v nov in izredno lepo urejen dom za ostarele, kjer biva že precej ostareli rojak Slovenec. Srepo me je gledal z odprtimi očmi in usti. Na vprašanja ni nič odgovarjal, nisem vedel ali me razume ali ne. Po spraševanju sem izvedel od sestre, ki skrb za bolne, da je padel in da je zadnje čase precej oslabel. Ponovno sem se vrnil do njega in mu ob prisotnosti moje voznice Angelce podelil zakrament bolniškega maziljenja. Pred nama je bil še zadnji obisk pri gospodu in gospe, ki živita skupaj z najmlajšo od treh hčera. Veliko je bilo potrebno naprej poslušati, najprej ženo, doma iz Hrvaške, potem možakarja, doma iz Prekmurja. Precej sta v življenju prestala in sedaj na stara leta, oba okrog 80 let, pač nosita križ drug drugega. Ure so tekle in od 10.30, ko sva odšla od doma v Kew, do prihoda domov ob 17. uri je minilo kar precej ur. Bogu hvala za vse, kar lahko kot duhovnik prinesem trpečim, bolnim in osamljenim. Vsi napori so poplačani.

V sredo, 21. marca 2012, pa je bil spet pogreb moža, doma iz Medžimurja, ki je imel za ženo Slovenko iz Prekmurja. Pokopaval je hrvaški duhovnik, vendar so želeli, da je na pogrebu tudi slovenski, čeravno je bilo precej več vernikov hrvaško govorečih kot pa slovensko. V Geelong me je vozil Jože Veedetz, mož od Angelce, ki je bila moja voznica prejšnji dan. Na pot sva se podala malo po 9. uri in je trajala debelo uro in šla sva prej, ker se je pripravljalo k nevihti, ki se je res razvila in proti Geelongu je močno padal dež. Prišla sva pravi čas, da sem se lahko pripravil in vse dogovoril s prijaznim hrvaškim duhovnikom. Najprej sva zmolila žalostni del rožnega venca. Slovensko smo molili 2. in 4. desetko, ostale pa so bile v hrvaškem jeziku. V slovenskem jeziku sem pri maši prebral berilo, evangelij in prošnje za vse potrebe; po evangeliju in besedah hrvaškega duhovnika sem spregovoril tudi par besed po slovensko. Po maši smo odšli na pokopališče, nekje 20 minut stran vožnje z avtomobilom; iz pokopališča pa smo se odpeljali v Slovenski klub Ivan Cankar v Geelongu na sedmino, ki so jo okusno pripravile pridne slovenske žene. Domov sva se vrnila okrog 17.30.

Obisk pri dveh 'mladenkah' v četrtek, 22.3.2012

Ena jih ima 89 in je doma iz Slovenije, tam pri Domžalah, vas Rodne. Gospa je zadnjih 10 let gospodinjila pokojnemu p. Baziliju in živi kakšen kilometer stran od cerkve v Kew. Stanuje v zelo lepem in dokaj velikem stanovanju. Ta gospa, ki ji je ime Francka, me je usmerila k drugi sostanovalki, ki živi dva vhoda naprej od nje. Ime ji je Agica in prihaja iz Medžimurja na Hrvaškem. Rodni brat jo je povabil k sebi v Avstralijo, ker je bila zadnji rojeni otrok v družini in ker je bila vojna in so ji rekle redovne sestre, pri katerih je že bila, da naj gre domov in pride po vojni nazaj k njim. Odšla je k bratu, ki živi v Sydneyu, potem pa je prišla zaradi prijateljice v Melbourne in se zaposlila v bolnišnici za psihično bolne, kjer je delala do upokojitve; letos bo stara 92 let. Razumete sedaj, zakaj 'mladenki'. Da, kljub letom se držita zelo dobro. Francka vozi še avto in rada peče pecivo, ki ga redno prinaša v župnišče, druga pa kar korajžno koraka po stanovanju, drugače pa je že malo izgubljena. V svojem stanovanju ima polno nabožnih kipov in slik, vse pa jo vodi k Bogu, v katerega neomajno zaupa in se mu zahvaljuje za dolgo življenje - moj Bože! Ko se človek pogovarja s tako izkušenimi in vedrimi ženami tudi sam dobi polno energije in vedrega duha za delo. Bogu hvala za tako pogumne mladenke in mladeniče, ki jih v tem okolišu in v misijonu Melbournu ni malo; lahko zapišem, da vedno več.

Na snemanju v studiu radia SBS v petek, 23.3.2012

Radio SBS (Special Broadcasting Servis) ima svoja studia v Melbournu in Sydneyu in oddaja v preko 60 jezikih. Oddaje v slovenskem jeziku so enourne in dvakrat na teden: ob nedeljah in torkih od 8. do 9. ure dopoldne. Najprej so novice iz Slovenije in sveta, seveda so na prvem mestu iz Avstralije. Glavna urednica slovenskih oddaj, v Sydneyu rojena Tania Smrdel, ima svoj sedež v Sydneyu. Mnoge intervjuje pripravlja zelo komunikativen Savinjčan po starših, saj oba prihajata iz Radmirja v Savinjski dolini. Lenti Lenko je po poklicu izobražen glasbenik. Doma ima svoj studio, kjer snema; je tudi član ansambla, ki igra zabavno in narodno zabavno glasbo, pretežno za nemško govoreče poslušalce. Poročen je z Avstralko in je letos februarja postal srečni očka. Lenti me je povabil na pogovor. Dobre pol ure sva prijetno klepetala o mojem imenu, odločitvi za duhovnika in redovnika, mojem duhovništvu in o dogajanju v Cerkvi v Sloveniji. Prijeten pogovor bo predvajan na 4. postno nedeljo v redni slovenski oddaji radia SBS in se ga da seveda poslušati tudi preko interneta.

Vrnitev p. Cirila in sodelovanje pri poroki v Kew

Voditelj misijona v Melbournu – Kew, p. Ciril. A. Božič, se je v zgodnjih jutranjih urah sobotnega dne, 24. marca 2012, srečno vrnil nazaj iz rojstne domovine Slovenije, kjer se je 11. marca udeležil pogreba svojega očeta Alojza Božiča v svoji rojstni župniji Stopiče pri Novem mestu. Na letališče sva ga šla iskat z Marijo. Po prijetnem klepetu smo se podali k počitku, ki je bil seveda kratek, saj je sobota terjala nove delovne napore. Najprej sva s p. Cirilom maševala ob 10. uri v čast slovesnega praznika Gospodovega oznanjena ob udeležbi manjše skupine vernikov, nato je bilo potrebno urejati novo izdajo Misli in nedeljska Oznanila. Pater Ciril pa je imel tudi v Kew ob 13. uri poročni obred, ženina slovenskih staršev in neveste, ki je po rodu Makedonka in zato pripadnica makedonske pravoslavne Cerkve. Obred je pri polni cerkvi svatov potekal lepo in ubrano, kakor smo pred dnevi izvedli generalko. Moja naloga je bila, da sem preko CD predvajalnika predvajal tri priložnostne melodije, ki so olepšale in obogatile sam poročni obred. Ker je bila minulo noč iz petka na soboto zelo kratka, smo se k počitku v soboto zvečer podali zelo zgodaj, saj je bila pred nami precej naporna nedelja.

Misijonska nedelja na slovenskem misijonu v Kew – Zakaj?

Misijonsko nedeljo v Cerkvi praznujemo vsako leto v mesecu oktobru, na slovenskem misijonu v Melbournu v Kew pa je misijonska nedelja vsaka nedelja, še posebej pa je bilo to razvidno na 5. postno – tiho nedeljo, 25.3.2012. Zakaj?

Najprej je bila maša za zbrano občestvo Slovencev, ki se vsako nedeljo pripeljejo iz bližnjih in daljnih krajev velika mesta Melbourna k sveti maši v slovensko cerkev svetih bratov Cirila in Metoda. Mašo sem ob somaševanju p. Cirila vodil jaz; ob začetku maše smo zmolili sveti križev pot za naše drage pokojne brate in sestre – besedilo sem napisal sam pred 16. leti v času moje diakonske službe v župniji Ljubljana - Šiška. Pokojni so na misijonu v Kew vedno bolj prisotni in resnični, saj je letos že bilo 14 pogrebov. Po enourni maši smo se še nekoliko minut zadržali ob klepetu z ljudmi in nato pripravili vse, kar potrebujemo za na pot, ki nas je naprej vodila na 40 km do slovenskega kluba Jadran v Diggers Rest, zahodnem delu Melbourna, kjer je bila ob 12.30 v njihovi dvorani sveta maša. Zbralo se je okrog 80 ljudi. Na oltar so bila poleg naših molitev, prošenj in zahval položena tudi imena 73-tih rajnih članov in članic kluba Jadran, ki so umrli v zadnjih 30. letih od leta 1982 – ni jih malo. Pri tej maši nismo molili križevega pota, sem pa imel po evangeliju pridigo ob 5. postni, tihi nedelji. P. Ciril je ob začetku sv. maše prijazno pozdravil zbrano občestvo vernikov in jih opogumil; njegove besede so bile tudi ob koncu sv. maše, saj je oznanil polno obvestil pred prihajajočimi velikonočnimi prazniki. Ob koncu maše, med blagoslovom, se je od slabosti zgrudila neka gospa. Slabost je bila precejšnja, saj je bilo potrebno poklicati reševalno službo, ki jo je odpeljala v bližnjo bolnišnico. Izrečene besede, da se pri mašah in drugih srečevanjih srečujemo z rizično skupino, je žal realnost, saj so udeleženci iz leta v leto starejši, mnogi že krepko preko 70 ali 80. Maši je sledilo kosilo ob dobro pripravljeni hrani in domačimi sladkimi dobrotami ter seveda pogovoru, ki sodi k vsemu pripravljenemu. Vsi trije: p. Ciril, Marija in jaz smo se kmalu podali proti Kew, kjer sva s p. Cirilom samo malo zadihala, se osvežila in podala na dolgo dveurno pot 150 km v Morwell, Marija pa je v Kew urejevala Misli, da smo jih lahko naslednji dan dali v tiskarno. Pot ni bila lahka, saj je bila prisotna precejšnja utrujenost. Pričakalo naju je devet ljudi; toliko jih še šteje mala, a zvesta slovenska skupnost, ki pride štirikrat na leto v tem kraju k sv. maši. Zberejo se v precej veliki župnijski cerkvi Srca Jezusovega, ki je po pripovedovanju večja od stolne cerkve; seveda je maša v manjši kapeli. Kljub vsem okoliščinam smo lepo in domače obhajali sv. mašo. Sam sem ob tej maši premišljeval, da sva bila s p. Cirilom resnično prava misijonarja, čeravno v mnogo ugodnejših okoliščinah kot najin rojak Friderik Baraga med Indijanci, ki je hodil peš v ledu in mrazu približno tako razdaljo, kot sva jo midva prevozila z avtom. V enem dnevu sva imela tri maše, v treh različnih okoliščinah in prostorih: prva v domači cerkvi, druga v klubski dvorani in tretja v kapeli avstralske cerkve. Povsod so bili prisotni rojaki Slovenci, ki so v veliki večini hvaležni za duhovnika in prisotnosti Boga, ki pride na proti vsem ljudem po maši ali v Božji besedi, predvsem pa po duhovniku. Polna lepih doživetij sva se, ja, kar utrujena vrnila domov. Na koncu, hvala Bogu za pogum, vero in zaupanje, ki so prisotni tako na strani vernikov, kot tudi duhovnikom, ki so poslani za te ljudi.

4. pogreb slovenskega rojaka

Ni spodbudno pisati o pogrebih, vendar so žal to dogodki, ki so najbolj pogosti v prvih treh mesecih leta 2012 na slovenskem misijonu v Melbournu; bilo jih je že 14, sam pa sem tako ali drugače sodeloval pri štirih - 2. in 4. sem tudi vodil v celoti. Zadnjemu pokojnemu sem podelil tudi zakrament za bolne in umirajoče, o čemer sem pisal že pred dnevi. Pogrebno slovo z mašo je bilo v Kew v torek, 27. marca 2012, ob 10. uri. Pred sveto mašo, ki se je poleg najožjih sorodnikov udeležilo veliko ljudi, smo zmolili desetko rožnega venca in nato nadaljevali s pogrebno sv. mašo. Maši je sledil prevoz krste do pokopališča v Springvale-u, kar je trajalo 45 minut, glede na počasnejšo vožnjo pogrebnega sprevoda. Na zelo velikem in zelo lepem pokopališču je bil krajši obred pokopa in nato sem se z voznico Angelco vrnil nazaj v Kew, kjer je bila še sedmina, kar ja tukajšnja navada. Vse skupaj je ponovno trajalo pet ur.

Sodeloval sem pri sestavljanju revije MISLI in pri velikonočnem pismu 2012

Revija MISLI povezuje Slovence v Avstraliji in je lani dopolnila 60 let. Za velikonočno številko sem nekaj strani prispeval tudi sam, saj sem napisal prispevek o doživetjih v Sveti deželi in križev pot. MISLI lahko prebirate na internetu na naslovu:

http://www.glasslovenije.com.au tam kliknite na MISLI.