Avstralija – obljubljena dežela
 |
| Počitek po prvem sprehodu po mestu |
Za mnoge slovenske rojake je bila Avstralija „Obljubljena dežela“, kamor so se podali pred 60. in več leti s „trebuhom za kruhom“ - bili so eni med številnimi političnimi in ekonomskimi begunci v takratnih porušenih in izropanih državah zaradi posledic 2. svetovne vojne. V deželo, peti kontinent, na drugi, južni strani ekvatorja, so pripotovali po mesec dni dolgi ali še več časa dolgi vožnji. Tam jih ni pričakala množica ljudi, tam niso bili prižgani reflektorji; tam je bila tuja, neznana dežela, brez elektrike, lučke so jim svetile na petrolej; niso imeli doma, ne službe – ob vsem, kar so doživljali, bi lahko rekli, da so prišli iz dežja pod kap. Vendar slovenski človek se je znašel, saj je bil navajen vsega hudega, v srcu je nosil vero in neizmerno moč, lahko rečemo tudi dobršno mero trme, ki mu je pomagala zaživeti in preživeti zelo težke razmere na začetku bivanja v obljubljeni deželi Avstraliji. Kar kmalu so za rojaki Slovenci prišli tudi slovenski duhovniki, Frančiškovi sinovi frančiškani, ki so nato s Frančiškovo odprtostjo sprejemali svoje rojake na pomolu, kjer so pristajale ladje. Eden izmed takih pogumnih patrov je bil p. Bazilij A. Valentine, ki je umrl leta 1997 v Melbournu, kjer je deloval med Slovenci v državi Viktoriji in na Tasmaniji nad 40 let.
Ta kratek uvod seveda nima namena iti v podrobnosti, ampak samo, da bi začutili in zaslutili vi, ki to berete, kaj mi je bilo dano slišati in spoznati v štirih dnevih, od četrtka, 8. marca 2012, do nedelje, 11. marca, mojega časa bivanja med Slovenci v Melbournu, kamor sem prišel za dobra dva meseca z namenom, da spoznam njihov utrip življenja in delo izseljenskega duhovnika p. Cirila A. Božiča, ki danes deluje med Slovenci v Avstraliji, v državi Viktoriji in na otoku Tasmanija, preko revije Misli pa seveda 'pokriva' vso avstralsko Slovenijo.
Dolga pot od Brezij do Melbourna
 |
| Letališče v Kuala Lumpurju - MALEZIJA - kratek enourni oddih pred zadnjimi urami do Melbourna. |
Sobrat Peter Vrabec je bil moj sopotnik od Brezij do letališča v Benetkah. Moram priznati, da sem po več kot 25-tih letih vozniškega dovoljenja prvič prevozil pot z avtomobilom od Brezij do Benetk in tokrat sem bil tudi sam voznik. Brez postankov sva do letališča prispela prej kot v treh urah, se tam razgledala, uredila letališke formalnosti in si nekoliko odpočila v letališki okrepčevalnici. Peter je kmalu odšel, sam pa sem odšel na dolgo pot preko Dubaja in Kuala Lumpurja v Maleziji do Melbourna. Pot je dolga nad 16.000 kilometrov, kar pomeni v urah preko 24 ur, torej več kot en dan; potrebno je upoštevati tudi, da je čas v Melbournu 10 ur naprej od slovenskega. Ure na letalu so mi enkrat minevale hitro, drugič zelo počasi. Človek je pač ujet v jekleni ptici in v ritem potovanja; treba je zdržati ne glede na vse okoliščine, ki so na trenutke težke in zoprne: več urna prisiljena drža v dokaj stisnjenem sedežu letala ali smrčanju sopotnika. Seveda pa je bilo tudi veliko prečudovitih doživetij med potovanjem, predvsem, ko sem sedel ob oknu in gledal razsvetljena mesta po arabskih državah kot sta Teheran in Kuvajt – luči so bile za višino 11 kilometrov tako močne, da so celo bleščale. Letenje nad luksuznim Dubajem in pristajanje letala na tamkajšnje letališče je bilo nadvse zanimivo in fascinantno. Končno pa je bil radostni dogodek tudi veselje, da smo srečno prispeli na cilj ob 2.45 zjutraj na letališče v Melbournu.
V tem sobotnem letu sem že naredil kar nekaj kilometrov z letalom, vendar je bila pot v Avstralijo posebna: prvič zaradi razdalje, drugič pa, ker se skoraj ne spomnim policista in vojaka, kot je to bilo prisotno na poti v Ameriko ali še bolj ob obisku Svete dežele. Pot na »Južni križ« je bila - kar se tiče varnosti - brezhibna in formalni letališki pregledi in kontrole zelo normalni, če jih primerjam s pregledi v Ameriki in Izraelu. Na letališču v Melbournu sta me pričakala p. Ciril A. Božič in pastoralna asistentka Marija Anžič, ki je delovala pred bivanjem v Avstraliji pet let v Zambiji kot laiška misijonarka pri jezuitu p. Stanku Rozmanu, sedaj pa že 11. leto deluje na slovenskem misijonu sv. Cirila in Metoda v Melbournu in je tehnična urednica revije Misli. Na končni cilj, slovenski misijon v Melbournu – Kew, smo prispeli nekje ob 4. uri zjutraj, nakar smo se po uri pogovora podali k počitku, ki pa je trajal samo par ur. Zakaj, boste izvedeli v naslednji točki zapisa.
Ob koncu tega naslova naj navedem še anekdoto. Seveda so me prevevali mnogoteri občutki po dolgi poti in vožnji po cestah Melbourna že skoraj zjutraj in to pot z avtom po levi strani. Gledal sem skozi okno in rekel: „Tukaj pa je res vse zeleno.“ Videl sem polno dreves in grmovja ob cestah mesta, zato sem videl tudi ponoči vse zeleno. Ob izjavi je nastal precejšen smeh med vsemi tremi, ki smo sedeli v avtomobilu.
Od pogreba do poroke
 |
| Sončni zahod nad mestom Melbournom |
V času mojega bivanja v Avstraliji od četrtka, 8. marca zjutraj, do nedelje, 11. marca, se mi je zgodilo že zelo veliko. Ko pišem ta zapis, je minil četrti dan. Po parih urah počitka prvega dne sva se s p. Cirilom podala na pogreb slovenskega rojaka. Poleg sem šel zato, da sem videl, kako p. Ciril opravlja v današnjih časih eno najbolj pogosto opravilo na misijonu, saj so Slovenci v Avstraliji starejši, mlajše generacije pa se ne vključujejo v misijon; kdor še prakticira krščansko vero se ponavadi vključi v lokalno župnijo, kjer biva, kar je tudi nekaj normalnega. Pogreb je trajal kar nekaj časa, saj je naprej bilo zelo lepo slovo v mrliški vežici in nato še pogreb na zelo lepem in velikem pokopališču, polnem zelenja, nekaj kilometrov stran. Po opravljenem pogrebu nisva šla na sedmino, pač pa sva se vrnila domov, kjer naju je že čakalo kosilo. Popoldan se nisem podal k tako zaželenemu in potrebnemu počitku, ker mi je bilo svetovano, naj se potrudim zdržati do večera, da bom spal ponoči, ker je tako najbolje. Zelo sem se potrudil, vendar je bilo težko zdržati, saj je bilo veliko pomanjkanje spanja. Zvečer smo imeli še obisk akolita g. Chrisa McKeana, ki je pred kratkim zaradi raka izgubil svojo ženo Metko, ki je bila zelo dobra in požrtvovalna zborovodkinja pevskega zbora na misijonu v Kew. Imeli smo prijazen klepet in druženje ob večerji. Po vsem tem smo odšli p. Ciril in Marija k maši v cerkev. To je bila zame prva maša v Avstraliji. Med mašo, ki jo je vodil p. Ciril, smo po telefonu izvedeli, da je umrl oče p. Cirila. Novico je prinesla Marija ravno po spremenjenju in povzdigovanju, ko se spominjamo v mašnem delu vseh pokojnih, tako sva mogla pokojnega očeta Alojzija Božiča že vključiti v daritev svete maše. Bilo je resnično ganljivo in pomenljivo. Takoj po maši se je začela odvijati priprava za odhod p. Cirila v Slovenijo na pogreb. Ni bilo malo stvari za urediti. Sam sem bil po hitrem postopku uveden v mnogo stvari: razkazani so mi bili prostori, ključi, kje so knjige in mnogo drugih stvari. Dobro, da je tu Marija, ki se spozna na vse delo. Že naslednji dan, torej po dobrem dnevu, ko smo se srečali, je p. Ciril odletel na pogreb v Slovenijo, sam pa sem prevzel njegove obveznosti, ki jih prav ta čas ni bilo malo.
 |
| Praznovanje 85-letnice gospe Frančiške Šajn, voditeljice molitvene skupine v Kew |
 |
| Pred kapelico Marije Pomagaj v Ta Pinu. |
V soboto, 10. marca, sem spremljal ali vodil avtobus romarjev na romarski kraj Ta Pinu v Bacchus Marshu, kjer je manjši griček in na njem postaje križevega pota. Poleg so tudi postaje, kjer lahko romar moli rožni venec in na vrhu je zelo preprosta kapela, ki je s pločevino podaljšana v dvorano, kjer je lahko več ljudi varnih pred dežjem in vetrom pri sv. maši. Na tem griču imajo razne narodne skupnosti svoje kapele. Med temi kapelami je tudi kapela, kot mala slovenska cerkvica, Svete Družine z mozaikom Marije Pomagaj, ki jo je leta 2008 blagoslovil koprski škof msgr. Metod Pirih ob navzočnosti takratnega provinciala p. dr. Viktorja Papeža in seveda p. Cirila A. Božiča. Na tem svetem kraju smo torej zmolili križev pot in imeli sv. mašo. Romanja se je udeležilo preko 80 ljudi, iz Melbourna je prispel avtobus in iz oddaljenih krajev so se pripeljali še z osebnimi avtomobili. Romanje in druženje smo nadaljevali v zelo lepem parku, kakšne pol ure vožnje stran z avtobusom; imeli smo piknik-kosilo iz romarske torbe. Vreme nam je precej služilo, čeravno je bilo vetrovno, oblačno (med mašo je celo za par trenutkov deževalo!) in kar hladno, morda malo pod 20 stopinjami, zato kratki rokavi niso bili primerni, ampak toplejša oblačila, kot sta jopa in tudi toplejša jakna – za nekatere tudi bunda ni bila odveč. Vendar nas je hrana in pijača ter skupno druženje kmalu prijetno ogrelo. Na poti domov smo se ustavili še ob jezeru, nedaleč stran od manjšega mesta.
 |
| Nevesta in ženin s pričama in poročno družbo. |
Po prvi dokaj prespani noči in prvem kar dolgem romanju je bila pri meni prisotna kar precejšnja utrujenost; vendar vpetost v delo in dogodke, ki so bili pred mano mi je preprečevalo, da bi se prepustil počivanju. Po vrnitvi domov sem se moral pripraviti za naslednji dan, ko me je spet čakalo veliko stvari: najprej sem imel mašo ob 9. uri v Kew v Melbournu, kamor je prišlo preko 100 ljudi. Nato sva kar kmalu po sv. maši (za nekaj minut sem se ustavil še pri ljudeh v dvorani, ki je pod cerkvijo!) z Marijo odšla na enourno pot do mesta Geelong, kjer se Slovenci zberejo k sv. maši ob 11.30 in imajo po njej še druženje v klubu, ki sva se ga morala odpovedati, saj sva takoj po maši odšla spet nazaj v Melbourne, v Brunsvick, kjer je bila ob 14. uri poroka. Za to poroko smo imeli še v petek, pred odhodom p. Cirila generalko, pri kateri sva z Marijo budno sodelovala, saj sva morala duhovniku, ki skrbi za špansko in portugalsko govorečo katoliško skupnost v Melbournu in okolici, vse razložiti in povedati. Ta duhovnik, g. Fabio, ima namreč dovoljenje za poroko s strani Avstralije, kar pa jaz nimam; namreč v Avstraliji cerkvena poroka velja tudi pred državo. Sama poroka je bila slovesna (nevesta je bila hči slovenskih korenin!) in zelo mlad duhovnik, doma iz Kolumbije je obred opravil zelo lepo. Po poroki sva z Marijo imela še nekaj časa do 17. ure, ko je bila sv. maša v cerkvi Srca Jezusovega v St. Albansu, kjer se zbere enkrat na mesec slovenska skupnost in se po maši druži v klubu Slovenski veseli lovci. K sv. maši se je iz kar oddaljenih krajev pripeljalo okrog 60 ljudi, predvsem starejših. Pri prejšnjih mašah so imeli organista, tukaj pa sem petje vodil kar sam; tudi pri sami maši nismo bili časovno omejeni, ker je bilo to zame zadnje, že četrto mašno opravilo Gospodovega dne, 3. postne nedelje. Na prijetnem druženju sva z Marijo ostala še slabo uro v že prej omenjenem slovenskem klubu Veseli lovci. Domov sva prišla ob 20. uri, potem je Marija pripravila še večerjo, ki je bil za nedeljo edini topel obrok, če ne štejeva jutranje kave. Po vsem doživetem sem se počutil zelo prijetno utrujen.
Prva sprehoda po mestu Melbourne
 |
| Pod najvisjo stvabo v mestu - Zlate Cebelice.... |
 |
| Pogled iz navišje stolpnice - Eureka na središče Melbourna. |
 |
| Na obrežju rekel Yarre s pogledom proti najvišji stavbi v mestu. |
 |
| Katoliška katedrala sv. Patricka v Melbournu. |
 |
| Pogled od anglikanske katedrale sv. Pavla proti železniški postaji Flinders Street Station. \ ======================================== SONČNI ZAHOD NAD štirimilijonskim mestom MELBOURNOM    |
Ni komentarjev:
Objavite komentar