2. postna: Doživeti goro spremenjenja pomeni

darovati Bogu kar imaš najraje in

ob tem misliti na bližnjega

Že druga postna nedelja je in 11 postnih dni je za nami. Železni repertuar Božje besede postnih nedelj nas danes popelje na goro Morijo, kjer je Abraham daroval svojega sina Izaka in goro Tabor, kjer se Jezus pred svojimi učenci spremeni. Vidimo lahko še eno goro, kjer je Bog Oče daroval svojega lastnega sina – to je gora Kalvarija. Vse tri gore nam vsaka na svoj način sporoča bližino Boga in njegovo moč in delovanje. Jezusova puščava in gora Tabor sta nekje 1000 metrov razlike v metrih. Potreben je bil spust, da se je lahko potem dvignil in razodel; potreben je bil post in skušanje hudega duha, da je lahko zasijal v vsem svojem sijaju. Jezus, Odrešenik sveta, Bog in človek, zaradi njega smo to kar smo, kristjani. In Oče nebeški nam pravi Njega poslušajte.

Vsako nedeljo smo zbrani pri maši, da bi poslušali Jezusa; ko duhovnik govori, po njem spregovori samo Jezus; ko Cerkve govori po papežu in škofih, govori sam Jezus; ko beremo Sveto pismo se srečujemo z Jezusom. Naša prva in edina naloga je poslušati Jezusa. Tudi Bog na nek način umolkne, ko nastopi Jezus – Jezus je izpolnitev vseh obljub. 

          Kdaj poslušamo Jezusa? Takrat, ko živimo po njegovi besedi, ko hodimo po njegovi poti in ko živimo in delamo kot uči Cerkev – saj je Cerkve ustanovljena zato, da bi se po njej slišal Jezusov glas

In kdaj Jezusa ne poslušamo?

Predvsem takrat, ko se raje ravnamo po rumenem tistku, napovedmi horoskopa in drugih vedeževalcev; že stara zaveza nam v 5 Mz knjigi sporoča : »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči« (5 Mz 18,10–12).

Torej ne samo Jezus, že pred njim je bilo prepovedano, da ne išči vedenja drug kot pri Bogu; z nastopom Jezusa pa to še toliko bolj drži. V Jezusu Kristusu imamo torej VSE odgovore.

Torej, kot prvo si danes zapomnimo, da smo v tem postnem času povabljeni, da svoje uho usmerimo na Jezusov glas, da se trudimo Njega več poslušati in se držati njegovih besed.

Druga pomembna drža kristjana poleg poslušanja pa je darovanje, kar močno izstopa danes iz Božje besede: Abraham daruje svojega Sina Izaka in Bog oče daruje svojega edinca Jezusa – Oče samem sinu ni prizanesel, ampak da je dal za nas vse. Tudi mi smo se dolžni darovati drugemu, ker se je Jezus daroval za nas. Pismo papeža Benedikta XVI. za letošnji postni čas nas močno spodbuja v drugi točki,da smo varuhi svojih bližnjih, da nam ni vseeno kaj se z njimi dogaja. Neprestano moramo iskati kaj koristi našim bližnjim, da bi se rešili zato je še kako na mestu ponižno svarjenje in opominjanje iz ljubezni do bližnjega. Naše krščanske skupnosti bi morale še kako kazati medsebojno povezanost. Dobesedno papež zapiše naslednje: „V Cerkvi, Kristusovem mističnem telesu se vzajemnost še kako uresničuje: skupnost nenehno dela pokoro in prosi odpuščanje svojih članov; vedno znova pa se tudi veseli in radostno vzklika ob pričevanju o krepostih in ljubezni, ki se v njej razvija.“ To pomeni, da nas vsi škandali v naši Cerkvi kličejo k pokori ne glede, ali smo sokrivi pri dejanjih ali ne. In enako se je potrebno veseliti vseh uspehov posameznikov v Cerkvi. O slednjem se zelo zelo malo piše in včasih tudi govori. Ko pa pride temen oblak ali preizkušnja, takrat pa se novinarsko pero zelo razpiše. Prav vsi kristjani bi se morali vedno znova opominjati in spodbujati, da bi zmogli narediti vse, kar od na danes terja Jezus. Več sočutja in pozornosti bo pomagalo, da bodo naši odnosi toplejše in tako bomo raje prihajali na naša skupna srečanja. Pred nami so pomembni dnevi, ko se pripravljamo na referendum o družinskem zakoniku. Cerkve ob vsem kar se dogaja ne sme in ne more molčati. Če je kdo zaščitnik človekovega življenja, je to Bog – Stvarnik in vsi ki se sklicujemo na njega kot Božji otroci. Življenje je podarjeno in nihče nima nad življenjem pravice. Tudi partnerja ali zakonca sta drug drugemu podarjena in ne zato, da bi sebično uživala, ampak da bi njuna ljubezen bila rodovitna, kar se kaže v otroci ali pa če otrok ni, v njunem darovanju za širšo skupnost. Časi, ki jih živimo nas vabijo in kličejo k iskrenemu pogovoru, k poslušanju drug drugega, predvsem pa k razumevanju svoje krščanske identitede iz katere izhajamo. 

 

Poslušati Jezusa in se darovati za sočloveka sta dva stebra krščanstva. Jezus jih je postavil, ko je s poslušanjem Boga Očeta izpolnil Njegovo voljo in se za nas daroval po trpljenju in smrti.

Drage sestre, dragi bratje. Apostolom je bilo na gori Tabor lepo – Peter si je celo želel ostati na njej dlje časa, vendar vsakdanje življenje z svojo realnostjo je daleč od veličastva taborskega dogodka; potrebno je iti skozi stiske, preizkušnje in trpljenje in to vse zato, da bi postali močnejši, da bi se oblikovali v dobre in svete ljudi.

Postni čas je klic k temu. Ostanimo povezani z Bogom in drug z drugim – ena družina smo, ki se imenuje Kristusova Cerkev. AMEN!