AVSTRALIJA - 2. del

Med bolnimi in ostarelimi ter na pogrebu

Obisk bolnikov

Ker je čas posta in priprave na veliko noč, sem se podal s pomočjo dobre gospe Angelce Veedetz do petih bolnikov in ostarelih Slovencev, ki živijo na področju Melbourna. Časa nama je vzelo skoraj pet ur. Ob obisku sem opazil veliko vero in zaupanje v Boga. Nekateri so resnično predani, čeravno je čutiti osamljenost, pa tudi žalost ob izgubi sozakonca. Eden se pripravlja na smrt, saj ima raka, rad bi uredil tudi testament glede premoženja, ki ga ima v Sloveniji. Skratka, prinesti Jezusa bolnemu in onemoglemu bratu ali sestri da moč prejemniku kakor tudi duhovniku. Spoznavam, da se delo izseljenskega duhovnika razteza na vsa področja življenja: versko, pastoralno, kulturno, socialno, izobraževalno, pravno in še kaj.

Vsako soboto pred 12. uro se obhaja tudi okrog 20 bolnikov v domu Matere Romane, ki je bil zgrajen prav za bolne in ostarele rojake Slovence.

Pri pogrebu nisem bil samo gledalec

V zapisu doživetij v deželi tam spodaj v Avstraliji je bil že omenjen pogreb kot prvi dogodek, na katerem sem bil eden izmed gledalcev ali bolje rečeno opazovalec; no, po svojih močeh sem tudi sodeloval z odgovarjanjem in duhovniku sem pridržal knjigo in kropilček na pokopališču. Po enem tednu pa sem imel pogreb kot voditelj. Nenadoma, čez noč je namreč umrl je 68-letni Vinko Rostan, mož in oče dveh odraslih in tudi že poročenih otrok. Tudi ta pogreb je organiziralo pogrebno podjetje Tobin Brothers, ki ima svoj oglas v Mislih in je torej med Slovenci v državi Viktoriji zelo poznano. Pokojnika so v cerkev v Kew pripeljali že ob 11. uri, ob 11.30 pa sem po tukajšnji navadi pričel z molitvijo žalostnega dela rožnega venca in litanijami Srca Jezusovega. Po molitvi se je pričela pogrebna sv. maša v slovenskem jeziku, s tem, da so berilo, psalm in prošnje prebrali v angleščini. Maša je potekala kot običajno, po njej pa smo krsto s pokojnim pospremili do avtomobila, ki je nato odpeljal krsto pokojnika na pokopališče na zahodnem delu Melbourna, ki je 30 km oddaljeno in se imenuje Keilor Cemetery. Tam je pokopan tudi prvi pater, ki je deloval na Baragovem misijonu v Kew, p. Bazilij A. Valentine. Na tem pokopališču je pokopanih veliko Slovencev iz Avstralije; je pa med mnogimi še eno pokopališče, Springvale, na jugovzhodu Melbourna, kjer tudi čakajo na vstajenje številni naši slovenski rojaki. Na pokopališču smo imeli obred in po obredu še sedmino v slovenskem klubu St. Albans. Domov sem se vrnil ob 17.30. Od molitve rožnega venca do prihoda domov je torej minilo pet ur, k temu pa je potrebno prišteti še vse priprave. En pogreb v Avstraliji na slovenskem misijonu v Kew torej lahko vzame najmanj pol dneva, pogostoma pa še več, saj imajo mnogokrat že molitev tudi večer pred pogrebom v cerkvi ali v kapeli pogrebnega zavoda.

AVSTRALIJA - 1. del.

Avstralija – obljubljena dežela

Počitek po prvem sprehodu po mestu

Za mnoge slovenske rojake je bila Avstralija „Obljubljena dežela“, kamor so se podali pred 60. in več leti s „trebuhom za kruhom“ - bili so eni med številnimi političnimi in ekonomskimi begunci v takratnih porušenih in izropanih državah zaradi posledic 2. svetovne vojne. V deželo, peti kontinent, na drugi, južni strani ekvatorja, so pripotovali po mesec dni dolgi ali še več časa dolgi vožnji. Tam jih ni pričakala množica ljudi, tam niso bili prižgani reflektorji; tam je bila tuja, neznana dežela, brez elektrike, lučke so jim svetile na petrolej; niso imeli doma, ne službe – ob vsem, kar so doživljali, bi lahko rekli, da so prišli iz dežja pod kap. Vendar slovenski človek se je znašel, saj je bil navajen vsega hudega, v srcu je nosil vero in neizmerno moč, lahko rečemo tudi dobršno mero trme, ki mu je pomagala zaživeti in preživeti zelo težke razmere na začetku bivanja v obljubljeni deželi Avstraliji. Kar kmalu so za rojaki Slovenci prišli tudi slovenski duhovniki, Frančiškovi sinovi frančiškani, ki so nato s Frančiškovo odprtostjo sprejemali svoje rojake na pomolu, kjer so pristajale ladje. Eden izmed takih pogumnih patrov je bil p. Bazilij A. Valentine, ki je umrl leta 1997 v Melbournu, kjer je deloval med Slovenci v državi Viktoriji in na Tasmaniji nad 40 let.

Ta kratek uvod seveda nima namena iti v podrobnosti, ampak samo, da bi začutili in zaslutili vi, ki to berete, kaj mi je bilo dano slišati in spoznati v štirih dnevih, od četrtka, 8. marca 2012, do nedelje, 11. marca, mojega časa bivanja med Slovenci v Melbournu, kamor sem prišel za dobra dva meseca z namenom, da spoznam njihov utrip življenja in delo izseljenskega duhovnika p. Cirila A. Božiča, ki danes deluje med Slovenci v Avstraliji, v državi Viktoriji in na otoku Tasmanija, preko revije Misli pa seveda 'pokriva' vso avstralsko Slovenijo.

Dolga pot od Brezij do Melbourna

Letališče v Kuala Lumpurju - MALEZIJA -
kratek enourni oddih pred zadnjimi urami do Melbourna.

Sobrat Peter Vrabec je bil moj sopotnik od Brezij do letališča v Benetkah. Moram priznati, da sem po več kot 25-tih letih vozniškega dovoljenja prvič prevozil pot z avtomobilom od Brezij do Benetk in tokrat sem bil tudi sam voznik. Brez postankov sva do letališča prispela prej kot v treh urah, se tam razgledala, uredila letališke formalnosti in si nekoliko odpočila v letališki okrepčevalnici. Peter je kmalu odšel, sam pa sem odšel na dolgo pot preko Dubaja in Kuala Lumpurja v Maleziji do Melbourna. Pot je dolga nad 16.000 kilometrov, kar pomeni v urah preko 24 ur, torej več kot en dan; potrebno je upoštevati tudi, da je čas v Melbournu 10 ur naprej od slovenskega. Ure na letalu so mi enkrat minevale hitro, drugič zelo počasi. Človek je pač ujet v jekleni ptici in v ritem potovanja; treba je zdržati ne glede na vse okoliščine, ki so na trenutke težke in zoprne: več urna prisiljena drža v dokaj stisnjenem sedežu letala ali smrčanju sopotnika. Seveda pa je bilo tudi veliko prečudovitih doživetij med potovanjem, predvsem, ko sem sedel ob oknu in gledal razsvetljena mesta po arabskih državah kot sta Teheran in Kuvajt – luči so bile za višino 11 kilometrov tako močne, da so celo bleščale. Letenje nad luksuznim Dubajem in pristajanje letala na tamkajšnje letališče je bilo nadvse zanimivo in fascinantno. Končno pa je bil radostni dogodek tudi veselje, da smo srečno prispeli na cilj ob 2.45 zjutraj na letališče v Melbournu. 

V tem sobotnem letu sem že naredil kar nekaj kilometrov z letalom, vendar je bila pot v Avstralijo posebna: prvič zaradi razdalje, drugič pa, ker se skoraj ne spomnim policista in vojaka, kot je to bilo prisotno na poti v Ameriko ali še bolj ob obisku Svete dežele. Pot na »Južni križ« je bila - kar se tiče varnosti - brezhibna in formalni letališki pregledi in kontrole zelo normalni, če jih primerjam s pregledi v Ameriki in Izraelu. Na letališču v Melbournu sta me pričakala p. Ciril A. Božič in pastoralna asistentka Marija Anžič, ki je delovala pred bivanjem v Avstraliji pet let v Zambiji kot laiška misijonarka pri jezuitu p. Stanku Rozmanu, sedaj pa že 11. leto deluje na slovenskem misijonu sv. Cirila in Metoda v Melbournu in je tehnična urednica revije Misli. Na končni cilj, slovenski misijon v Melbournu – Kew, smo prispeli nekje ob 4. uri zjutraj, nakar smo se po uri pogovora podali k počitku, ki pa je trajal samo par ur. Zakaj, boste izvedeli v naslednji točki zapisa.

Ob koncu tega naslova naj navedem še anekdoto. Seveda so me prevevali mnogoteri občutki po dolgi poti in vožnji po cestah Melbourna že skoraj zjutraj in to pot z avtom  po levi strani. Gledal sem skozi okno in rekel: „Tukaj pa je res vse zeleno.“ Videl sem polno dreves in grmovja ob cestah mesta, zato sem videl tudi ponoči vse zeleno. Ob izjavi je nastal precejšen smeh med vsemi tremi, ki smo sedeli v avtomobilu.

Od pogreba do poroke



Sončni zahod nad mestom Melbournom



 V času mojega bivanja v Avstraliji od četrtka, 8. marca zjutraj, do nedelje, 11. marca, se mi je zgodilo že zelo veliko. Ko pišem ta zapis, je minil četrti dan. Po parih urah počitka prvega dne sva se s p. Cirilom podala na pogreb slovenskega rojaka. Poleg sem šel zato, da sem videl, kako p. Ciril opravlja v današnjih časih eno najbolj pogosto opravilo na misijonu, saj so Slovenci v Avstraliji starejši, mlajše generacije pa se ne vključujejo v misijon; kdor še prakticira krščansko vero se ponavadi vključi v lokalno župnijo, kjer biva, kar je tudi nekaj normalnega. Pogreb je trajal kar nekaj časa, saj je naprej bilo zelo lepo slovo v mrliški vežici in nato še pogreb na zelo lepem in velikem pokopališču, polnem zelenja, nekaj kilometrov stran. Po opravljenem pogrebu nisva šla na sedmino, pač pa sva se vrnila domov, kjer naju je že čakalo kosilo. Popoldan se nisem podal k tako zaželenemu in potrebnemu počitku, ker mi je bilo svetovano, naj se potrudim zdržati do večera, da bom spal ponoči, ker je tako najbolje. Zelo sem se potrudil, vendar je bilo težko zdržati, saj je bilo veliko pomanjkanje spanja. Zvečer smo imeli še obisk akolita g. Chrisa McKeana, ki je pred kratkim zaradi raka izgubil svojo ženo Metko, ki je bila zelo dobra in požrtvovalna zborovodkinja pevskega zbora na misijonu v Kew. Imeli smo prijazen klepet in druženje ob večerji. Po vsem tem smo odšli p. Ciril in Marija k maši v cerkev. To je bila zame prva maša v Avstraliji. Med mašo, ki jo je vodil p. Ciril, smo po telefonu izvedeli, da je umrl oče p. Cirila. Novico je prinesla Marija ravno po spremenjenju in povzdigovanju, ko se spominjamo v mašnem delu vseh pokojnih, tako sva mogla pokojnega očeta Alojzija Božiča že vključiti v daritev svete maše. Bilo je resnično ganljivo in pomenljivo. Takoj po maši se je začela odvijati priprava za odhod p. Cirila v Slovenijo na pogreb. Ni bilo malo stvari za urediti. Sam sem bil po hitrem postopku uveden v mnogo stvari: razkazani so mi bili prostori, ključi, kje so knjige in mnogo drugih stvari. Dobro, da je tu Marija, ki se spozna na vse delo. Že naslednji dan, torej po dobrem dnevu, ko smo se srečali, je p. Ciril odletel na pogreb v Slovenijo, sam pa sem prevzel njegove obveznosti, ki jih prav ta čas ni bilo malo.

Praznovanje 85-letnice gospe Frančiške Šajn, 
voditeljice molitvene skupine v Kew



  

Pred kapelico Marije Pomagaj v Ta Pinu.



V soboto, 10. marca, sem spremljal ali vodil avtobus romarjev na romarski kraj Ta Pinu v Bacchus Marshu, kjer je manjši griček in na njem postaje križevega pota. Poleg so tudi postaje, kjer lahko romar moli rožni venec in na vrhu je zelo preprosta kapela, ki je s pločevino podaljšana v dvorano, kjer je lahko več ljudi varnih pred dežjem in vetrom pri sv. maši. Na tem griču imajo razne narodne skupnosti svoje kapele. Med temi kapelami je tudi kapela, kot mala slovenska cerkvica, Svete Družine z mozaikom Marije Pomagaj, ki jo je leta 2008 blagoslovil koprski škof msgr. Metod Pirih ob navzočnosti takratnega provinciala p. dr. Viktorja Papeža in seveda p. Cirila A. Božiča. Na tem svetem kraju smo torej zmolili križev pot in imeli sv. mašo. Romanja se je udeležilo preko 80 ljudi, iz Melbourna je prispel avtobus in iz oddaljenih krajev so se pripeljali še z osebnimi avtomobili. Romanje in druženje smo nadaljevali v zelo lepem parku, kakšne pol ure vožnje stran z avtobusom; imeli smo piknik-kosilo iz romarske torbe. Vreme nam je precej služilo, čeravno je bilo vetrovno, oblačno (med mašo je celo za par trenutkov deževalo!) in kar hladno, morda malo pod 20 stopinjami, zato kratki rokavi niso bili primerni, ampak toplejša oblačila, kot sta jopa in tudi toplejša jakna – za nekatere tudi bunda ni bila odveč. Vendar nas je hrana in pijača ter skupno druženje kmalu prijetno ogrelo. Na poti domov smo se ustavili še ob jezeru, nedaleč stran od manjšega mesta. 



Nevesta in ženin s pričama in poročno družbo.



        Po prvi dokaj prespani noči in prvem kar dolgem romanju je bila pri meni prisotna kar precejšnja utrujenost; vendar vpetost v delo in dogodke, ki so bili pred mano mi je preprečevalo, da bi se prepustil počivanju. Po vrnitvi domov sem se moral pripraviti za naslednji dan, ko me je spet čakalo veliko stvari: najprej sem imel mašo ob 9. uri v Kew v Melbournu, kamor je prišlo preko 100 ljudi. Nato sva kar kmalu po sv. maši (za nekaj minut sem se ustavil še pri ljudeh v dvorani, ki je pod cerkvijo!) z Marijo odšla na enourno pot do mesta Geelong, kjer se Slovenci zberejo k sv. maši ob 11.30 in imajo po njej še druženje v klubu, ki sva se ga morala odpovedati, saj sva takoj po maši odšla spet nazaj v Melbourne, v Brunsvick, kjer je bila ob 14. uri poroka. Za to poroko smo imeli še v petek, pred odhodom p. Cirila generalko, pri kateri sva z Marijo budno sodelovala, saj sva morala  duhovniku, ki skrbi za špansko in portugalsko govorečo katoliško skupnost v Melbournu in okolici, vse razložiti in povedati. Ta duhovnik, g. Fabio, ima namreč dovoljenje za poroko s strani Avstralije, kar pa jaz nimam; namreč v Avstraliji cerkvena poroka velja tudi pred državo. Sama poroka je bila slovesna (nevesta je bila hči slovenskih korenin!) in zelo mlad duhovnik, doma iz Kolumbije je obred opravil zelo lepo. Po poroki sva z Marijo imela še nekaj časa do 17. ure, ko je bila sv. maša v cerkvi Srca Jezusovega v St. Albansu, kjer se zbere enkrat na mesec slovenska skupnost in se po maši druži v klubu Slovenski veseli lovci. K sv. maši se je iz kar oddaljenih krajev pripeljalo okrog 60 ljudi, predvsem starejših. Pri prejšnjih mašah so imeli organista, tukaj pa sem petje vodil kar sam; tudi pri sami maši nismo bili časovno omejeni, ker je bilo to zame zadnje, že četrto mašno opravilo Gospodovega dne, 3. postne nedelje. Na prijetnem druženju sva z Marijo ostala še slabo uro v že prej omenjenem slovenskem klubu Veseli lovci. Domov sva prišla ob 20. uri, potem je Marija pripravila še večerjo, ki je bil za nedeljo edini topel obrok, če ne štejeva jutranje kave. Po vsem doživetem sem se počutil zelo prijetno utrujen.

          

Prva sprehoda po mestu Melbourne



Pod najvisjo stvabo v mestu - Zlate Cebelice....

 Najprej z Marijo, drugič pa sem se sam podal po mestu. Bil je ponedeljek, 12. marca 2012, za državo Viktorijo državni praznik, nekakšen slovenski prvi maj – praznik dela. V mestu je bil festival, zato polno – reke ljudi po ulicah, še posebej pa ob reki Yarri. Sonce je prijetno grelo. Sprehodila sva se skozi velik park in naprej po mestu do središča, do Trga federacije - Federation Square, kjer je prijala okrepitev s hladno pijačo. Pot sva nadaljevala do najvišje zgradbe Eureka, ki je resnično čudovito zgrajena in se iz nje vidi prav lepo na vse strani štiri milijonskega mesta Melbourne. Za kaj več ni bilo časa ob prvem obisku, zato sem se drugi dan sam podal z zemljevidom. Obiskal sem čudovito katoliško katedralo sv. Patricka in lepe vrtove okrog nje; pred katedralo sta postavljena kipa sv. Frančiška Asiškega in nasproti njega stoji sv. Katarina Sienska. Po obisku katedrale in molitve v njej sem šel ponovno skozi lep park mimo velikih športnih dvoran, kjer igrajo svetovni igralci tenisa in drugi igralci v raznih športih; objekti so res lepi in fascinantni. Ponovno sem se približal najvišjim stavbam v mestu na Federation Square. Tam je stara, a zelo lepa železniška postaja Flinders Street Station in nedaleč stran anglikanska katedrala sv. Pavla, katero sem tudi obiskal. Povedali so mi, da so ob gradnji te katedrale dejali Angleži, naj katoličani zgradijo svojo katedralo na drugem mestu, kjer je bilo smetišče, danes pa je tisti prostor lepši od njihovega – angleškega. Okrog katoliške stolnice je prostor za zelenje in park, medtem ko ga pri anglikanski ni. Pot sem nato nadaljeval po ulici mimo anglikanske katedrale naravnost na drugo stran mesta, ki gre mimo državne knjižnice, katero sem tudi obiskal – je zelo lepa in zanimiva. Ogledal sem si zelo lepo razstavo pod naslovom Love and Devotion, kar pomeni Ljubezen in predanost; razstavljene so bile raznorazne knjige iz Perzije, Indije in Kitajske. Čas za obisk mesta se je iztekel, zato sem se počasi vrnil domov, saj so doma pridni moški prostovoljci že pokosili travo okrog hiše in cerkve in je bil čas za kosilo.



Pogled iz navišje stolpnice - Eureka na središče Melbourna.

Na obrežju rekel Yarre s pogledom proti najvišji stavbi v mestu.

Katoliška katedrala sv. Patricka v Melbournu.



Pogled od anglikanske katedrale sv. Pavla proti železniški postaji Flinders Street Station.

\

========================================


SONČNI ZAHOD NAD štirimilijonskim mestom MELBOURNOM



2. postna: Doživeti goro spremenjenja pomeni

darovati Bogu kar imaš najraje in

ob tem misliti na bližnjega

Že druga postna nedelja je in 11 postnih dni je za nami. Železni repertuar Božje besede postnih nedelj nas danes popelje na goro Morijo, kjer je Abraham daroval svojega sina Izaka in goro Tabor, kjer se Jezus pred svojimi učenci spremeni. Vidimo lahko še eno goro, kjer je Bog Oče daroval svojega lastnega sina – to je gora Kalvarija. Vse tri gore nam vsaka na svoj način sporoča bližino Boga in njegovo moč in delovanje. Jezusova puščava in gora Tabor sta nekje 1000 metrov razlike v metrih. Potreben je bil spust, da se je lahko potem dvignil in razodel; potreben je bil post in skušanje hudega duha, da je lahko zasijal v vsem svojem sijaju. Jezus, Odrešenik sveta, Bog in človek, zaradi njega smo to kar smo, kristjani. In Oče nebeški nam pravi Njega poslušajte.

Vsako nedeljo smo zbrani pri maši, da bi poslušali Jezusa; ko duhovnik govori, po njem spregovori samo Jezus; ko Cerkve govori po papežu in škofih, govori sam Jezus; ko beremo Sveto pismo se srečujemo z Jezusom. Naša prva in edina naloga je poslušati Jezusa. Tudi Bog na nek način umolkne, ko nastopi Jezus – Jezus je izpolnitev vseh obljub. 

          Kdaj poslušamo Jezusa? Takrat, ko živimo po njegovi besedi, ko hodimo po njegovi poti in ko živimo in delamo kot uči Cerkev – saj je Cerkve ustanovljena zato, da bi se po njej slišal Jezusov glas

In kdaj Jezusa ne poslušamo?

Predvsem takrat, ko se raje ravnamo po rumenem tistku, napovedmi horoskopa in drugih vedeževalcev; že stara zaveza nam v 5 Mz knjigi sporoča : »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči« (5 Mz 18,10–12).

Torej ne samo Jezus, že pred njim je bilo prepovedano, da ne išči vedenja drug kot pri Bogu; z nastopom Jezusa pa to še toliko bolj drži. V Jezusu Kristusu imamo torej VSE odgovore.

Torej, kot prvo si danes zapomnimo, da smo v tem postnem času povabljeni, da svoje uho usmerimo na Jezusov glas, da se trudimo Njega več poslušati in se držati njegovih besed.

Druga pomembna drža kristjana poleg poslušanja pa je darovanje, kar močno izstopa danes iz Božje besede: Abraham daruje svojega Sina Izaka in Bog oče daruje svojega edinca Jezusa – Oče samem sinu ni prizanesel, ampak da je dal za nas vse. Tudi mi smo se dolžni darovati drugemu, ker se je Jezus daroval za nas. Pismo papeža Benedikta XVI. za letošnji postni čas nas močno spodbuja v drugi točki,da smo varuhi svojih bližnjih, da nam ni vseeno kaj se z njimi dogaja. Neprestano moramo iskati kaj koristi našim bližnjim, da bi se rešili zato je še kako na mestu ponižno svarjenje in opominjanje iz ljubezni do bližnjega. Naše krščanske skupnosti bi morale še kako kazati medsebojno povezanost. Dobesedno papež zapiše naslednje: „V Cerkvi, Kristusovem mističnem telesu se vzajemnost še kako uresničuje: skupnost nenehno dela pokoro in prosi odpuščanje svojih članov; vedno znova pa se tudi veseli in radostno vzklika ob pričevanju o krepostih in ljubezni, ki se v njej razvija.“ To pomeni, da nas vsi škandali v naši Cerkvi kličejo k pokori ne glede, ali smo sokrivi pri dejanjih ali ne. In enako se je potrebno veseliti vseh uspehov posameznikov v Cerkvi. O slednjem se zelo zelo malo piše in včasih tudi govori. Ko pa pride temen oblak ali preizkušnja, takrat pa se novinarsko pero zelo razpiše. Prav vsi kristjani bi se morali vedno znova opominjati in spodbujati, da bi zmogli narediti vse, kar od na danes terja Jezus. Več sočutja in pozornosti bo pomagalo, da bodo naši odnosi toplejše in tako bomo raje prihajali na naša skupna srečanja. Pred nami so pomembni dnevi, ko se pripravljamo na referendum o družinskem zakoniku. Cerkve ob vsem kar se dogaja ne sme in ne more molčati. Če je kdo zaščitnik človekovega življenja, je to Bog – Stvarnik in vsi ki se sklicujemo na njega kot Božji otroci. Življenje je podarjeno in nihče nima nad življenjem pravice. Tudi partnerja ali zakonca sta drug drugemu podarjena in ne zato, da bi sebično uživala, ampak da bi njuna ljubezen bila rodovitna, kar se kaže v otroci ali pa če otrok ni, v njunem darovanju za širšo skupnost. Časi, ki jih živimo nas vabijo in kličejo k iskrenemu pogovoru, k poslušanju drug drugega, predvsem pa k razumevanju svoje krščanske identitede iz katere izhajamo. 

 

Poslušati Jezusa in se darovati za sočloveka sta dva stebra krščanstva. Jezus jih je postavil, ko je s poslušanjem Boga Očeta izpolnil Njegovo voljo in se za nas daroval po trpljenju in smrti.

Drage sestre, dragi bratje. Apostolom je bilo na gori Tabor lepo – Peter si je celo želel ostati na njej dlje časa, vendar vsakdanje življenje z svojo realnostjo je daleč od veličastva taborskega dogodka; potrebno je iti skozi stiske, preizkušnje in trpljenje in to vse zato, da bi postali močnejši, da bi se oblikovali v dobre in svete ljudi.

Postni čas je klic k temu. Ostanimo povezani z Bogom in drug z drugim – ena družina smo, ki se imenuje Kristusova Cerkev. AMEN!