1.
POSTNA: Zavezani z mislijo drug na drugega – LETO B
Dragi
bratje in sestre!
Zopet
smo pričeli milostni čas priprave na Veliko noč, čas, ki ga
imenujemo POST. Samo ena črka se spremeni, črko U spremenimo ali
zamenjamo in dobimo namesto PUSTA POST – zanimiva igra, pa vendar
za nas kristjane nadvse pomembna pri razumevanju. Na pepelnično
sredo je Cerkev z obredom pepeljenja vse svoje vernike spomnila, da
smo prah; da je naše življenje kratko in minljivo – predvsem pa,
da pričnimo močni čas cerkvenega leta z odločenostjo in željo po
spreobrnitvi. Zakaj? Ali nismo že dovolj dobri? Saj se vsak dan
drugim, pa spet klic k prenovi? Da, ni ga pravičnega na tem svetu,
vsi smo grešniki in Jezus je umrl za vse nas, vsem nam je odpustil
grehe in želi, da se tega vsako leto v postu, času priprave na
velikonočne praznike, še posebej močno zavemo.
„Zakaj
tudi Kristus je za grehe enkrat umrl, pravični za krivične, da bi
nas privedel k Bogu, usmrčen po telesu, pa oživljen po duhu.“
- tako kliče apostol Peter danes v drugem berilu. Jezus, pravični
je umrl za vse nas ljudi, ki smo krivični.
Ko
se je na zemlji nakopičil greh in ko je Bog poslal kazen za greh,
kot očiščenje vesoljni potop, je po vsem hudem z Noetom sklenil
zavezo; Bog se je pokesal, kar je storil, ko je pustil deževati, da
so narasle vode pokončale skoraj vse, razen Noetovega ostanka.
Sklenil je zavezo in obljubil, da ne bo več pokopal vsega kar je
živo – znamenje obljube pa je bila mavrica. Torej Božja obljuba
in zaveza je velika, zato dragi bratje in sestre, vsakoletni postni
čas je klic, da se zavemo Božjih obljub in da s svojimi dejanji
pokažemo, da si želimo biti boljši. Ko sklepamo roke k molitvi,
ko prejemamo zakramente, še posebej evharistijo in sveto spoved,
takrat postaja naša zaveza z Bogom trdnejša, mi pa bolj pogumni in
močni v boju z vsem hudim, predvsem z grehi in vsemi skušnjavami,
ki prežijo na nas. Današnji svet je poln zank in prevar, poln
najrazličnejših ponudb, ki mikajo človeka, še posebej pa
kristjana zapeljujejo, da bi se oddaljil od prave in resnične vere.
Letošnje leto v Cerkvi na Slovenskem - Pravičnost v ljubezni
je še posebno močan klic vsakemu posebej, da svojo vero resnično
poglobi, da vsak kristjan oziroma katoličan postane bolj
samozavesten in trden v tem kar izpoveduje njegova vera. Naši škofje
so nas minuli nedelji očetovsko klicali, da bi se zavedeli svoje
odgovornosti. Žal, resnično nimamo močnih zgledov in spodbud s
strani naše Cerkve spričo vseh škandalov, ki zaradi medijev
večkrat zelo izstopajo in udarjajo na našo zavest; to pa še ne
pomeni, da mi osebno ne moremo in ne smemo postati boljši in bolj
sveti. Kot prvo, je vsak zase odgovoren za svojo vero in udejanjanje
le te. Nihče ne more tega storiti namesto nas.
Sedanji
sveti oče Benedikt XVI. je tudi napisal pismo za letošnji postni
čas, ki je nadvse globoko in močno ter nas vse spodbuja v duhu
stavka iz pisma Hebrejcem : „Mislimo
drug na drugega, tako da se spodbujamo k ljubezni in drobim delom.“
(Heb 10,24) – stavek, ki bi moral kot moto skozi ves postni čas
viseti nekje nad mizo naših krščanskih družin, stavek, ki bi
moral po naših dejanjih postati del našega vsakdanjega življenja.
V prvem delu pisma sveti oče naglasi na tri stvari.- Mislimo drug na drugega... Kaj to pomeni? Glagol misliti je v grščini uporabljen kot beseda katanoein, kar pomeni dobro opazovati, biti pozoren, zavestno gledati, prepoznavati okoliščine. Prva naša naloga je torej, da v tem postnem času pozorno gledamo okrog sebe in smo pozorni na naše bližnje. Isti glagol se uporablja pri Jezusovi priliki „kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, burna pa ne vidiš“ - torej opazi, pozorno poglej na bruno, ki ga imaš v svojem lastnem očesu. In še besede iz pisma Hebrejcem, ko pravi „pomislimo na Jezusa“ - post je klic, da smo pozorni, kaj Jezus od nas pričakuje, da prepoznamo okoliščine, kje bi mogli posnemati Jezusa. Današnji čas je čestokrat poln ravnodušnosti in nezanimanja za drugega, kot kristjani pa smo poklicani, da se temu upremo in odstranimo takšno prakso in še kako pomislimo na Jezusa, ki živi v vsakem bratu, ki ga srečamo v vsakdanjem življenju. Božji služabnik papež Pavel VI. je zapisal besede: „Zlo je v tem, da ni bratovskega duha med ljudi in narodi“ - in ta klic je bil slišan že pred 45. leti, kar pa danes velja še toliko bolj, saj se je individualizem in pozaba drug drugega še kako razširila in se kot rak širi tudi po naši Cerkvi, naših samostanih in družinah.
- Drugi poudarek papeževega pisma v prvem delu je, da želimo drugemu dobro v vseh pogledih: tako telesnem, moralnem kot duhovnem. Zdi se, da je današnja družba izgubila smisel za dobro in slabo, vendar, ker je Bog dober smo lahko prepričani, da zmaguje dobro. Dobro je tisto, kar prebuja, podpira in spodbuja življenje, bratstvo in skupnost. Da skrbimo za svoje bližnje pomeni, da odpremo oči za njihove potrebe. Spomnimo se dveh prilik iz evangelija; prva je o usmiljenem Samarijanu; duhovnik in levit sta šla mimo ležečega ob obcestne jarku, sta imela zastrte notranje oči; tujec, Samarijan pa je bil usmiljen. In druga prilika, ko bogati zapravljivec ne pusti, da bi se ubogi Lazar nasitil z drobtinami, ki so padale iz njegove bogato obložene mize. Torej v prvi priliki je bil Samarijan sposoben ljubečega in sočutnega pogleda do pretepenega človeka ob cesti, v drugem primeru pa je Lazar umrl, ker ni bilo ob njem ljubečega človeka. Kaj nam onemogoča ljubeči in sočutni pogled? Papež Benedikt pravi: Pogosto je to bogastvo in prenasičenost, ker dajemo prednost svojim osebnim interesom in skrbem. Zato pa blagor žalostnim, ker zmorejo zapustiti samega sebe, da občutijo bolečino drugega.
3. In še tretji poudarek iz prvega dela letošnjega pisma papeža za postni čas. To je, da mislimo predvsem na brate in sestre iz vidika njihovega duhovnega dobrega. Kaj to pomeni? Eno od duhovnih del usmiljenja se glasi: Grešnike svariti! Torej, dobrohotni opomini bližnjemu, da ne zgreši cilj večnosti. V Svetem pismu beremo: „Opominjaj modrega, da te bo ljubil. Pouči modrega in bo še modrejši, pojasni pravičnemu in bo pomnožil znanje“ - tako knjiga Pregovorov. Papež naglasi: „Krščanski opomin nikoli ne izvira iz duha obsojanja in medsebojnega obtoževanja; vedno izhaja iz ljubezni in usmiljenja in se rojeva v pristni skrbi za dobro bratov in sester.“ V tem svetu, ki je poln individualizma, kot sem že omenil je izredno pomembno delo, da pomagamo drugim in pustimo, da drugi nam pomagajo do iskrenega spoznanja samega sebe, da lahko popravimo svoje življenje in pravičneje hodimo po Gospodovi poti. Besede sedanjega svetega očeta so izredno močne in še kako resnične.Torej posti čas, nas vse kliče, da obnovimo zavezo z Bogom in ob tem vzpostavimo most do svojih bližnjih s tem, ko bomo do njih pozorni in sočutni in to na vseh področjih. Ne samo, da odpremo denarnico in damo v pušico en evro, ne samo, da nakažemo za Karitas ali drugo dobrodelno organizacijo, ampak da mislimo tudi na zveličanje svojih najbližjih. Koliko kristjanov danes živi v grehu: življenje brez molitve in nedeljske svete maše, življenje brez zakramentov (izvenzakonske skupnosti – tukaj so predvsem mišljeni mladi, ki imajo vse zakramente: krst, obhajilo in birmo, živijo skupaj nimajo pa zakramenta svetega zakona - so danes ene najhujših grehov Cerkve saj se v takih skupnostih kot gniloba na rastlini širi najrazličnejše pregrehe - takšen kristjan ne more prejemati milosti in je njegova večnost zelo negotova); koliko kristjanov danes poleg krščanskega Boga išče še druge Bogove preko bioenergetikov, raznih vedeževalcev in drugih novodobnih odrešenikov, ki ponujajo hitro in na lahko pridobljeno duhovnost, uspeh, znanje in srečo. Koliko kristjanov se danes utaplja v breznu pornografije na vseh področjih. Grešnike svariti iz ljubezni, sočutno in dobrohotno – je torej še kako pomembno delo usmiljenja.
Današnji
psalm vsebuje tudi naslednje besede :
„4 Svoja
pota, Gospod, mi pokaži, in svojih steza me nauči! 5 Vôdi
me v svoji resnici ter me uči, saj si ti Bog, moj rešitelj; in v
tebe vedno upam!
Prosimo
za močno vero, da je Gospod naš rešitelj in da se moremo in lahko
rešimo samo z Njegovo pomočjo in milostjo - AMEN!
