K R K O V A N J E: 2013

RAJE ODPUSTITI, KOT TRPETI

***Fotografije so narejene na CVETNO NEDELJO, 23.3.2013 na poti na Piramido!
*** VIDEO ogled po TV Exodus

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Letošnji post, ki se izteka, nam je na začetku vzel papeža, danes zaslužnega in upokojenega Benedikta XVI., ob koncu letošnjega posta pa nam Bog daje novega papeža, papeža Frančiška. Koliko milosti se je po vseh molitvah katoličanov širom po svetu razlivalo na naš svet, torej na vse nas. Ko je novi papež stopil pred tisoče ljudi, je vso zbrano množico ponižno prosil za molitev; sklonil se je in ljudi povabil k tihi molitvi zanj. Presunljiv dogodek, ki so ga prenašale mnoge kamere. Jezus je v vrtu Getsemani prosil učence, naj molijo, oni pa so zaspali; verniki na Trgu sv. Petra niso zaspali, so pa njihova srca v trenutku pričela ponižno moliti za novega pastirja naše Cerkve. V teh res milostnih dneh ne moremo, da se vsaj za trenutek ne ustavimo ob začetku nečesa novega za vse nas.

Razmišljanju, ki sledi, sem dal naslov Raje odpustiti kot trpeti. Zakaj? Naš odrešenik Jezus Kristus nam, ko odgovarja Petru, sam naroča: „Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu? Do sedemkrat?“ „Ne, rečem ti do sedemdesetkrat sedemkrat,“ odgovarja Jezus. Kar pomeni vedno. Težko je narediti korak odpuščanja. Človek ga sam od sebe ne morem storiti. Potrebuje Božjo milost, ki si jo izmoli sam ali mu jo izmoli ali iztrpi kdo drug. To je skrivnost naše vere. Kakor je skrivnost vere evharistija, ko kruh postane Jezusovo telo in vino Jezusova kri, tako je skrivnost naše vere tudi odpuščanje. Zakrament spovedi se nahaja takoj za evharistijo; oba zakramenta sta zakramenta edinosti. Ne moremo enega prejemati, drugega zavračati. Ne moremo hoditi k obhajilu mirno vsak teden ali še večkrat, k spovedi pa enkrat ali dvakrat na leto. Čeravno nam cerkvena zapoved govori, da se spovemo vsaj enkrat v letu, nas Cerkev uči vredno prejemati sveto Rešnje telo. Prenova našega duhovnega življenja se prične v našem osebnem odnosu do zakramentov evharistije in svete spovedi. Koliko je površnosti, zgrešenih pogledov in napačnega spoznanja med nami, ve vsak sam. Človek je mojster v prikrivanju resnice, v tem, da si zase oblikuje svoje mnenje in ga morda podaja tudi drugim; vendar to mnenje ni v skladu z naukom Cerkve. Andrea Gasparino v drobni knjižici Zakrament odpuščanja – Radost in praznik za Boga in človeka zapiše naslednje besede, ki sicer niso njegove, ampak citira bl. Janeza Pavla II.: „Za mnoge je spoved navadna komedija ali formalnost na carini. Gre za popolno ponižanje zakramenta. Mar niso mnoge velikonočne spovedi zasmehovanje, v katerih je zakrament ogoljufan, oskrunjen, izpraznjen? V mnogih župnijah se uveljavlja zakramentalna praksa brez življenja. Zdi se, da postaja ponekod spoved nekakšno zbiranje pred telefonsko govorilnico, kjer kar tekmujejo, kdo bo hitrejši. Ljudje želijo na hitro opraviti s tem zakramentom. Vendar, ali gremo tako tudi k zdravniku? Ali iščemo tako naglega zdravnika kot spovednika? Koliko jih razume, da je zakrament srečanje s Kristusom, da gre za objem Očeta, ki te že tako dolgo čaka? Smo res lahko tako plehki, da se nam mudi, da smo zdolgočaseni pri takem dejanju?“

Poleg navajenosti ali avtomatičnosti je še ena huda rana, ki preprečuje, da bi mogel Bog v polnosti odpustiti in pozdraviti naše srce. To je mišljenje, da si lahko odpustimo sami, brez posrednika. Cerkveni dokument pravi: „Tu in tam je razširjena miselnost, da je mogoče tudi kar redno doseči odpuščanje naravnost od Boga, ne da bi pristopili k zakramentu sprave.“ Seveda so še druge poti, ko nam Bog deli odpuščanje, vendar je Kristus našel sredstvo, ki nam more najučinkoviteje pomagati. To je odpuščanje v zakramentu, ki nam ga podeli duhovnik. Zakaj?

Najprej moramo v svojem srcu čutiti GOTOVOST, da nam je odpuščeno. Da, v ušesih moramo slišati besede odpuščanja, da jih čutimo tudi v srcu. Pogosto čutimo potrebo, da bi se z rokami dotaknili odpuščanja, da bi imeli v sebi mir. „Pojdi, jaz ti odpuščam, in ne greši več.“ Naše odpuščanje nam ne daje miru. Ne zanima nas človekovo odpuščanje. Potrebujemo Kristusovo odpuščanje. A kako naj nam Kristus spregovori, če ne bo uporabil človeškega sredstva, Cerkve?
Zavedajmo se, da ne odpušča duhovnik, ampak sam Kristus. „Le kdo more odpustiti grehe, če ne sam Bog?“ Duhovnik je Božji poslanec. Saj Kristus sam pravi: „Kot je Oče mene poslal, tako jaz vas pošiljam ...“ Duhovnik je orodje v Božjih rokah. Duhovnik govori Jezusove besede, toda odpuščanje daje Kristus.
In še tretji razlog, zaradi katerega je Kristus postavil posrednika za odpuščanje. Vsak greh je izdaja Božje ljubezni, prizadene pa tudi brate. V Cerkvi smo eno samo telo, smo „udje skupaj z drugimi“, uči sv. Pavel. Ko greši eden, prizadene celo telo Cerkve. Če se udarim v prst, ne bo trpel samo en prst, ampak ves moj jaz. Tako se dogaja tudi v Cerkvi. Zelo malo strupa lahko zastrupi vso Cerkev. Zato, kadar se spovedujem, prosim odpuščanja vso Cerkev, ki jo predstavlja prav duhovnik.

Osebna spoved pri duhovniku ima torej prednost in je edina prava oblika za podelitev zakramenta sprave. Skupna odveza je dovoljena samo v izrednih primerih. Tudi sam tako razmišljam o posamezni spovedi in skupni odvezi. Naj žena samo v srcu pove možu, da ga ima rada, čisto brez besed, in obratno, naj mož brez besed ženi samo v srcu izpove ljubezen. Ali otroci, samo v mislih povejte mami, da ste ji hvaležni za življenje. In starši, samo v srcu povejte otrokom, da jih imate radi, brez besed. Čutimo, da ne gre. Človek ima dar govora, ki je pomemben; Bog nas more odrešiti brez govora ali besede. Človek pa mora izpovedati, včasih tudi izkričati, svojo bolečino, če želi dušno in telesno zdravje. Torej, raje odpustiti in iti k spovedi, kot trpeti.

Dragi bratje in sestre!

Kaj povedati duhovniku, ko pa nimam kaj? Saj sem dober ali dobra, trudim se in živim pošteno, kot so me naučili starši in sem se naučil pri verouku. To res drži? Resnično drži tako razmišljanje? Smo res tako brez greha? Bl. Janez Pavel II. govori o zamračitvi vesti. Močno je upadel čut za Boga, gre za grozno versko nevednost. V knjigarnah je ogromno knjig, a zelo malo resnih, recimo takih z versko tematiko. Podobno je tudi v kiosku - koliko revij je, ki nas vzgajajo? Prav tako si je težko v enem letu ogledati en resen film, ki nas obogati.

Drugi velik znak upadanja čuta za Boga je vraževernost. Vedeževalci, horoskopi, magija so nadloga velikih mest, pa tudi že krajev na podeželju. Zanimivo je spoznati in razumeti izraz „idiotski ateizem“. Kakšen je človek, ki je ateistični idiot? To je človek, ki si je nehal zastavljati vprašanja, zato mu je težko odgovarjati. Kje torej hranimo svojo dušo in koliko se sprašujemo o svojem življenju? Smo res pravi kristjani ali smo kristjani le na papirju, s katerim dokazujemo prejem svetih zakramentov? Morda nas ljudje ob nedeljah nekajkrat vidijo pri sveti maši.

Da se res iskreno pokesamo svojih grehov, bi mogli najti 3 značilnosti:

Odkritost: to pomeni, da smo pogumno odkriti pri razkrivanju lastnih napak in da nedvomno odklanjamo zlo. Najprej je to odkritost do slabe vesti, potem do Boga in seveda tudi do spovednika. To nam daje močno zagotovilo, da bomo opravili dobro spoved. Vélika žena, Adrianne von Speyr, je o odkritosti zakramenta sprave zapisala takole: „ Biti moramo neizprosni sami s seboj, gledati Gospodu v oči in se prepustiti njegovi resnici. Zakrament odpuščanja ni psihološka zadeva, ko razmišljamo o sebi in gledamo vase, gre za vprašanje, kako se približati Bogu. To pa dosežemo samo z močno voljo, da se pokažemo Bogu taki, kakršni smo.“ In še dodaja: „Dobro pazimo, da obtožba ne bo klepet.“
Druga značilnost pristnega kesanja so odločitve, povezane s kesanjem. To pomeni, da smo pri izpovedovanju zelo iskreni, vendar odločeni, da se poboljšamo. Greh je potrebno povedati, vendar je še bolj pomembno, da odločno sklenemo, da se bomo ločili od njega. Odločitev mora biti natančna, konkretna in primerna. Če odločitev ne bo določena, je malo verjetno, da se bomo mogli res poboljšati. Pri odločitvi moramo biti stvarni. Odločitev mora biti primerna.
Tretja značilnost pristnega kesanja je poprava. Če je kesanje resnično in globoko, je treba storjeno zlo popraviti. Poprava mora biti primerna. Prešuštva ne moremo popraviti z molitvijo rožnega venca. Neke večje krivice ne moremo popraviti tako, da damo vbogajme. Poprava mora znova postaviti tisto, kar je porušeno. Storiti je potrebno vse, kar je možno storiti.

Po načelnem razmišljanju o sami spovedi, si sedaj poglejmo neposredno izpraševanje vesti. Pri tem si bom pomagal z vprašanji glede na BLAGRE, ki jih najdemo pri evangelistu Mateju (Mt 5,1-10):

„Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.“

Ali znam biti ponižen?
Ali zmedeno iščem spoštovanje drugih?
Veliko govorim o sebi in svojih stvareh?
Imam navado, da ponižujem druge?
Sem morda ljubosumen na uspehe drugih?

„Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.“

Se znam opravičiti za svoje napake?
Sem kdaj prejel zakrament spovedi brez kesanja? (Spoved brez iskrenega kesanja je neveljavna!)
Znam jokati s tistimi, ki jočejo?
Sem trdosrčen do kakšnega trpljenja? Si zatiskam oči pred potrebami bratov in sester?
Kaj storim proti velikemu trpljenju na svetu? Kaj storim glede problema lakote?

„Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.“

Imam zlobno in preračunljivo srce?
Imam potrpljenje s seboj? Znam v sebi videti Božje darove?
Se imam doma navado zahvaliti za tisto, kar prejemam?
Sem nasilen v mislih, besedah in dejanjih?
Znam odpuščati? Ali koga sovražim?

„Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.“

Se zavedam, da je človekova največja težava zvestoba Božji volji?
Iščem Božjo voljo? Vsaj v velikih odločitvah?
Se zatekam k molitvi in po nasvet k modrim ljudem, ko je težko razbrati Božjo voljo?
Sem pozoren na izbiro prijateljev? Dopuščam, da v mojo hišo prihaja zlo?
Molim za svetost Cerkve? Ali ob tem prosim Boga za dar svetih duhovnikov?

„Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.“

Imam navado obsojati druge?
Sem morda nezaupljiv, zloben, ko govorim o dobroti drugih?
Imam navado ljudem dajati vzdevke? Kako popravim krivične vzdevke, ki pripadajo drugim?
Imam navado zabavljati čez ljudi? Sem koga uničil ali užalil s svojim jezikom?
Imam sovražnike? Znam odpuščati sovražnikom?
Znam prositi in moliti za sovražnike? Sem morda maščevalen?

„Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.“

Jezus ne zavrže grešnika, ne trpi pa hinavca. Se zavedam svoje grešnosti?
Obstaja dvoličnost v mojem verskem vedenju?
Sem morda kaj hudega prikril pri preteklih spovedih? Vsak smrtni greh, ki je hote zamolčan ali prikrit, mora biti dobro izpovedan. Ali to vem?
Sem kdaj storil bogoskrunstvo? Sem prejel evharistijo, ko sem bil v smrtnem grehu?
Lahko rečem, da me ne gane češčenje denarja, dela, uspeha, kariere?
Je v meni oboževanje spolnosti? Če je v tebi velika spolna zmeda, ne zadošča, da se spoveš. Razširiti moraš svoje obzorje. Preberi kaj, kar te bo sprostilo. Pojdi k duhovniku in se mu zelo odkrito zaupaj.

„Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.“

Imam navado delati razprtije, vnašat razdor, govoriti o napakah drugih?
Sem doma nasilen? Ponižujem druge? Sem ljubosumen? Širim obrekovanje, sumničenje?
Ali skušam ustvariti okrog sebe veselje, dajati luč in upanje? Ali gojim optimizem, ki izhaja iz moje osebne vere?
Sem graditelj družinske enotnosti, enotnosti v župniji, v svoji skupini, na delovnem mestu?
Sem morda zanetil spore? Sem pripravljen, da se spet popravijo?

„Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.“

Ali iščem v vsaki stvari Božjo voljo?
Ali sem sposoben kaj pretrpeti za Kristusa, za zvestobo Njemu?
Sem sposoben tudi s ponižanjem plačati za dobro stvar, za stvar vere?
Sem pripravljen iz ljubezni do Kristusa trpeti tudi zasmeh?
Kaj storim, da bi oznanjal vero? Imam pri tem težave? Oznanjam v svojem okolju Kristusa s svojo vero in svojimi deli?

In ob koncu še nekaj vprašanj glede na PRVO ali NAJVEČJO ZAPOVED, ki jo je postavil Jezus. Na vprašanje: „Katera je prva od vseh zapovedi?“, Jezus odgovarja: „Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.“

Ali lahko rečeš, da ljubiš Boga z vso močjo? Koliko časa dnevno posvetiš Bogu?
Ali se zatekaš k Bogu le tedaj, ko te je strah in si v težkih trenutkih?
Poznaš Njegove zapovedi?
Si se navajen zahvaljevati Bogu?
Je tvoja molitev res pristen stik z Bogom?
Ali se v težavah posvetuješ z Bogom?
Koliko časa na dan posvetiš Božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu?
Kakšno je tvoje mnenje o Cerkvi? Ali veš, da se ob zavrnitvi Cerkve oddaljiš od pristne Kristusove misli, ko je rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša. Kdor vas zaničuje, mene zaničuje?“
Prvi sovražnik Cerkve je nevednost. Ali se kaj trudiš, da bi spoznal misel Cerkve? Kakšne poudarek daješ nauku papeža in škofov?
Je Cerkev tvoja Mati? Ali si jo kdaj zaničeval?
Znaš Cerkev braniti? Lahko rečeš, da jo ljubiš kot mater?

Drage gledalke, dragi gledalci TV Exodus!

Bolje je torej odpustiti, kot trpeti. Bolje je dopustiti in vse postoriti, da nam Bog odpusti, ter nas tako pozdravi. V nas in okrog nas se bosta vrnili sreča in zadovoljstvo. Kdo si tega ne želi?

Sebi in vsakemu izmed Vas želim, da bi zmogli korak vere do duhovnika Cerkve in pred njim najprej resnično prepoznali, potem pa izpovedali vse grehe, ki nas težijo, ter res naredili trden sklep za poboljšanje – pri vsem pa naj nam dobri Bog pomaga s svojo milostjo.

Želim vam doživeto veliko noč, polno upanja in vere, da je Kristus premagal temo greha in smrti – KAJTI ON MED NAMI ŽIVI IN NAS LJUBI - AMEN!