DVA MESECA ( november in december 2011) 
V SVETI DEŽELI

Svetodeželski odmev in odsev 

(prispevek je bil objavljen v katoliškem  tedniku Družina)

Po svetu je vse polno dežel, vendar ima samo ena pridevnik sveta. To je dežela, ki so jo je izbral Bog zase in za ljudstvo, ki si ga je izvolil. Ta Bog je naš Bog, ki je ljubosumen Bog in to ljudstvo je izvoljeno ljudstvo ali Izraelci. Težka je bolezen, ki ji pravimo ljubosumnost in težak je človek, ki se ima za izvoljenega ali izbranega. Vendar prav obe besedi ljubosumnost in izvoljenost sta tisti, ki deželo, ki jo imenujemo sveta, najbolj opredeljujeta in ju delata drugačno od drugih dežel sveta.

Bil sem v tej deželi, ne samo en teden ali štirinajst dni, kakor to stori kar precej Slovencev vsako leto, v tej deželi mi je bilo dano preživeti cela dva meseca. Kot kristjan in božji izvoljenec v redovniškem poklicu frančiškana sem v tretje na ta košček zemlje stopil drugače, z vso spoštljivostjo in velikim pričakovanjem, le kaj mi bo ta dežela dala, oziroma, kaj bom v tej deželi doživel. Pričel sem dvomesečno potovanje s skupino romarjev od galilejskega mesta Nazaret do judejskega mesta Betlehem. Vrhunec romanja je vedno obisk Jeruzalema z vsemi najsvetejšimi kraji za nas kristjane, kraji našega odrešenja, kjer je trpel, umrl in vstal Jezus Kristus. Po intenzivnih romarskih dneh enega tedna sem dobil sobo v enem največjih frančiškanskih samostanov na svetu, kjer živi okrog 80 Frančiškovih bratov, od tistih, ki si nabirajo modrost na frančiškanski teološki fakulteti in prihajajo iz preko 30 dežel sveta, pa vse do najstarejših prebivalcev samostana, ki v gornjih čudovito prenovljenih prostorih samostana Presvetega Odrešenika, bolni in ostareli čakajo na srečanje s sestro smrtjo. Zanje lepo skrbijo sestre in bratje. Ta samostan je sedež Kustodije Svete dežele, ki pripada frančiškanskemu redu že do začetka 14. stoletja, ko so bili najsvetejši kraji našega odrešenja zaupani manjšim bratom sv. Frančiška, torej frančiškanom. Prvi samostan na Svetem Sionu je postal materni samostan vseh ostalih, ki so danes porazdeljeni po petih različnih deželah sveta; vsi imajo namen, da predstavljajo Sveto deželo, torej Jezusovo domovino. 

Cerkev na Sionu

 

Ni namen tega mojega zapisa, da poda vse zgodovinske okoliščine nastanka in razvoja Svete dežele, ker je enostavno premalo prostora, moj namen je, da dam začutiti bralcu nekaj, kar sem sam osebno doživel in se me je dotaknilo. Torej to, kar v mojem srcu odmeva in kar želim ob delu z ljudmi odsevati ali morda bolje izžarevati.

V teh dneh sem videl številne ljudi, mnogo več turistov kot romarjev iz vsega sveta: po občutku in pripovedovanju je bilo največ Rusov in Afričanov, za njimi so Poljaki, Španci, Italijani, Američani in drugi narodi. Da, turisti so tisti, ki prevladujejo, seveda pa so romarji tisti, ki dajejo tem krajem poseben pečat; to so tisti, ki z rožnim vencem in križem v roki romajo od kraja in kraja, to so tisti, ki darujejo sveto mašo. Tako prvi kot drugi pa imajo v roki tisto, zaradi česar smo včasih ljudem rekli „japončki“, to je fotoaparat, danes so poleg še moderni telefoni, Ipodi in različne videokamere. To je tisto kar je močno prisotno na vseh krajih, vsak si želi košček Svete dežele odnesti domov za spomin, kot sliko ali zvočni zapis - tudi sam sem bil eden izmed njih.

Prikaza načrta Jeruzalema iz časa cesarja Hadirjana - Rimski CARDO

 Druga posebnost Svete dežele, še posebej mesta Jeruzalem, ki ima prav tako pridevnik sveto mesto Jeruzalem, je sobivanje treh velikih monoteističnih ver: Judov, kristjanov in muslimanov; vsak narod ima svoj dan: Judje soboto, kristjani nedeljo in muslimani petek, torej samo štirje dnevi so, ko v Jeruzalemu vsi delajo, ostale tri pa predstavniki ene vere praznujejo. V petek ob 15. uri je še posebej pestro na delu ulice, ki pelje od velikih Damaščanskih vrat na severu proti zahodnemu zidu žalovanja oziroma proti jugu, kjer se nahajajo Ovčja vrata. Na dobrih stotih metrih se v 15 minutah na poseben način srečajo vsa tri verstva. Kaj to pomeni? Muslimani gredo domov od molitve na tempeljski ploščadi, Judje gredo že k molitvi, ker je pred njimi sobota, medtem ko kristjani ob 15. uri pozimi in poleti ob 16. s frančiškani molijo križev pot Jezusovega trpljenja. 3. in 4. postaja križevega pota sta tisti dve postaji, ki na poseben način združita vse tri vere v enega Boga. Velikokrat slišimo o nemirih v Sveti deželi. Tu, kjer sem bil, je mir, saj zanj skrbi tudi veliko vojakov in policistov, ki se številčno okrepijo prav ob petkih, pa tudi ob sobotah, v drugih dneh pa so prisotni na vseh pomembnih in potencialno nevarnih mestih Jeruzalema. Ko že pišem o treh verah, potem naj omenim še nekaj. Judje in muslimani imajo Boga, ki ga eni kličejo Adonaj, kar pomeni Gospod, in drugi Alah; tako za prve kot druge je ta Bog velik, nedoumljiv in precej oddaljen; pred njim je potrebno trepetati in mu vdano zaupati. Za nas kristjane pa je ta Bog Oče, ki se je razodel kot troedini, in to dejstvo mi je na poseben način prišlo v zavest, razum in srce. Naš krščanski Bog je ranljivi Bog, je Bog, ki nam je blizu, na dosegu roke, ta Bog je Emanuel, kot razmišljamo ob praznovanju Božiča in ta Bog se je za nas daroval prek trpljenja, do smrti na križu, vrhunec pa nam je ta Bog podaril z vstajenjem. Prav vstajenje je največji odmev in odsev svetodeželskih krajev, kjerkoli sem že bival, hodil in molil. Povsod sem razmišljal o neizmerni ljubezni Boga Očeta do nas ljudi. Kot nas uči vera, je polnost odrešenja v Jezusu Kristusu, zato je navzočnost kristjanov v Sveti deželi izrednega pomena in zelo boli, ker je prav kristjanov vedno manj. Božja previdnost je pred skoraj sedmimi stoletji pripeljala v to deželo Frančiškove brate, ki s svojim pričevanjem in delovanjem, vsak po svojih močeh in podarjenimi darovi, kažejo na življenjsko moč krščanske vere. 

Frančiškani zbrani na začetku petkovega križevega pota

 

In sedaj je tukaj naslednja značilnost Svete dežele, to je sobivanje različnih krščanskih ver: katoliške, pravoslavne in tudi protestantske, prav vse imajo svoje predstavnike v deželi, kjer je živel Kristus, po katerem nosimo ime. Če je svojevrstno sobivanje treh monoteističnih ver, je naslednja posebnost prav sobivanje različnih krščanskih ver, še posebej na kraju Jezusovega rojstva v Betlehemu in Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja v Jeruzalemu, konkretno v baziliki Božjega groba. Res, da trenja med kristjani ne preraščajo v vojno, kot se je to dogajalo med različnimi verami v enega Boga, je pa žal res, kot smo mogli nedavno gledati po televiziji, da so med kristjani, še posebej med pravoslavnimi na teh dveh svetih krajih, v betlehemski in v baziliki Božjega groba, često trenja, kdo ima več pravic in kje. Status quo je določil v 19. stoletju, da imajo različne vere pravico nad baziliko Božjega groba in tako so predstavniki treh: grško-pravoslavne, armensko- pravoslavne in katoliške vsak dan skupaj prisotni pri odpiranju in zapiranju vrat bazilike, medtem ko ima ključe v posesti muslimanska družina. Da, tako je določeno, da bi bil mir. In je tudi mir, samo včasih pride do vroče krvi.

Notranjost bazilike Jezusovega rojstva, za katero največ skrbijo grško in armensko pravoslavni bratje

Največji problemi v Sveti deželi so trenutno trenja med avtonomnimi palestinskimi ozemlji in izraelsko državo ter problemi kristjanov, ki se vedno bolj izseljujejo, saj se počutijo napadene, tako s strani muslimanov kakor tudi Judov, ki so čestokrat do kristjanov še bolj sovražni kot muslimani. Kljub vsemu bo dežela ostala Sveta in sveto jo bo ustvarjala prav molitev ter prisotnost številnih katoliških redov, tako ženskih kot moških, kakor tudi prisotnost vernikov drugih ver v enega Boga. Molitev in pričevanje za enega in edinega Boga bo odmevala in odsevala svetost dežele, ki je ljubosumno izbrana od Boga. Želim si, da bi bilo čimveč kristjanom dano biti na svetih krajih, kjer se je Jezus rodil, trpel, umrl in vstal.

==============================================

TEDEN DNI V NAZARETU

 Pogled iz hribčka na baziliko Gospodovega oznanjenja, frančiškanski samostan in cerkev sv. Jožefa

SREDI MED NAMI 

(razmišljanje napisano med četrtkovim enournim češčenjem Najsvetejšega pred votlino kjer se je nadangel Gabirjel prikazal nazareški deklici Mirjam)

Čutiti bližino nekoga je zelo lepo in spodbudno, še posebej, če moreš kot vernik čutiti bližino Boga, na katerega se obračaš. Vsak četrtek za eno uro, od 20.30 do 21.30, je v baziliki Gospodovega oznanjenja v Nazaretu molitev pred Najsvetejšim za vse ljudi dobre volje iz Nazareta, ki verujejo v živega Boga, delujočega po zakramentu presvete evharistije, katero jo kristjani pred izpostavljenim Najsvetejšim premišljujemo. Tako sem bi navzoč pri dveh takih molitvah, druga je bila na dan slovesnega praznika Brezmadežne. Vseh molivcev nas je bilo okrog 200, lepo razporejenih okrog oltarja pred votlino Gospodovega oznanjenja. Skupina mladih, ki prihajajo pretežno iz Brazilije in imajo ime ŠALOM, so lepo vodili pesmi, med molitvijo so štirikrat bili tudi razni odlomki v štirih različnih jezikih: italjanščini, arabščini, angleščini in španščini. Med izbranimi teksti je bil prebran tudi evangelij prazničnega dne, ki govori o oznanjenju Devici Mariji in ob koncu so bile še prošnje za vse potrebe. Molitev je bila sklenjena z blagoslov z Najsvetejšim; pater, oziroma duhovnik, ki vodi molitev potem ponese monštranco z Jezusom še okrog ljudi in jih na vsake toliko blagoslavlja; lepo in zelo globoko. Zbrati se pred Njim in čutiti, da je on sredi med nami. O tem sme premišljeval. Z nami pa je bila na poseben način navzoča Devica Marija, ki je iz vzvišenega prestola zrla na nas, z nami molila in se veselila. Pričakoval bi ob vsem lepem, da bi zapeli tudi kakšno veselo slavilno pesem, vendar so tudi umirjene blagodejno delovale na človekovo srce, ki je polno skrbi in težav prišlo pred živega Boga, da on odvzame vse hudo in nam podari svoj mir. Potrebne so nam take in podoben molitve v današnjem tako hitrem in spreminjajočem se času, polnem raznih dogodkov, ki nas čestokrat vznemirjajo in begajo. Njegova bližina in navzočnost sredi med nami nas tako umiri. Jezus v presvetem zakramentu, ostani vedno med nami.

=============================================

MESTO JESUSOVEGA ROJSTVA - BETLEHEM

Vhod v baziliko Jezusovega rojstva

Sveta noč v Betlehemu

 Jezusovo rojstvo - rozeta ali vitraž v cerkvi sv. Katarine v Nazaretu

So življenjska potovanja, moje je bilo bolj romanje; dano mi je bilo namreč preživeti dva meseca v Sveti deželi in ob tem praznovati sveti božični večer in obhajati polnočno mašo v mestu Jezusovega rojstva, v Betlehemu. S skupino frančiškanov, sestrami in nekaj lajki smo se iz Jeruzalema, kjer sem bival najdlje, na 10 km dolgo pot podali z avtobusom že ob 12. uri. Nekje ob pol dveh popoldan je bil najavljen slovesen prihod latinskega patriarha Fuada, ki je z nekoliko zamude res prišel. Čakali smo ga na velikem trgu Miru pred baziliko Jezusovega rojstva, tam kjer je maševal, tudi papež Benedikt XVI. ob zadnjem obisku Svete dežele leta 2009. Ob več kot urnem čakanju smo opazovali pisan mimohod najrazličnejših skupin skavtov iz vse Palestine oziroma Izraela; v ritmu bobnov, dud in drugih glasbil so v različnih barvah skavtskih oblačil prihajali in z bučnim igranjem nakazovali resnično nekaj velikega. Človek je ob poslušanju in gledanju teh mladih ljudi in otrok začutil v sebi vznemirjenje in tudi solza je pritekla. Sijalo je sonce, vendar je pihal kar močan hladen veter, ki je najavljal spremembe vremena. Patrijarh nadškof Fiad Twal je le prišel v spremstvu policije, ki je bil v tem mestu na vseh križiščih; slovesno smo ga sprejeli in v procesiji spremili skozi vhod bazilike Jezusovega rojstva v cerkev sv. Katarine, kjer je bil kratek pozdrav s strani frančiškanov in tudi patrijarha in na koncu nam je podelil blagoslov. Po krajši pavzi je sledila slovesna procesija k votlini Jezusovega rojstva, med katero smo prepevali lepe pesmi; ustavilo smo se še ob drugih oltarjih; to procesijo na čast Jezusovemu rojstvu obhajajo frančiškani vsak dan v nekoliko krajši obliki. Večerno praznovanje smo pričeli s slovesno večerjo v frančiškanski romarski hiši Casa novi, pri kateri je bil prisoten tudi palestinski predsednik Abas in nekaj njegovih ministrov ter drugi častni gostje. Po večerji smo se počasi pripravili na svetonočno pričakovanje Jezusovega rojstva. Nekje ob pol 11. se je pričelo praznovanje s ozdravom številnih romarjev v različnih jezikih in nato je bila krajša meditacija ob svetopisemskih odlomkih in pesmih. 15 minut čez 11. uro smo pričeli slovesno svetonočno liturgijo; najprej je bilo peto Bogoslužno branje iz brevirja in nato je pevec ravno ob polnoči prebral rimski martirologij, ki opiše čas, kraj in vladarje, v času Jezusovega rojstva. Ta trenutek je bil nadvse slovesen in ganljiv; sledila je slovesna sveta maša, pri kateri je s Jeruzalemskim latinskim patrijarhom Fuadom Twalom somaševalo: 3 katoliški škofje, predstavnik koptske cerkve in Armenske katoliške cerkve, ki sta v edinosti s katoliško cerkvijo ter veliko, okrog 150 frančiškanskih duhovnikov in drugih duhovnikov iz vsega sveta; seveda je bila polna cerkev sv. Katarine, v katero so domači verniki in romarji iz vsega sveta vstopili ob posebnih varnostnih ukrepih; pridobiti so si morali priložnostne brezplačne vstopnice. Cerkev je bila dodobra zastražena z vojaki in policisti, predvsem zaradi varnosti in tudi ker je bil do konca pridige navzoč palestinski predsednik. Škof Fuad je precej govoril v prid novi Palestinski državi, ki pa vemo na kako trhlih temeljih stoji. Stanje Palestincev, kakor tudi kristjanov v državi Izrael je zelo negotovo. Zato je molitev in prošnja k Svetemu duhu za mir in edinost še kako na mestu. Maša je trajala uro in pol in po maši je sledila še slovesna na procesija v votlino Jezusovega rojstva, kjer smo prepevali psalme in na koncu slovesno zapeti Tebe Boga hvalimo. Vse skupaj seje zaključilo po 2. uri zjutraj. Že proti prazničnemu svetemu večeru, še posebej pa ponoči je Jeruzalem, pa tudi Betlehem zajelo deževje z mrzlim vetrom. Sicer je dež za te kraje pravi blagoslov, ki ga, tako verujemo in upamo prinaša novorojeni Kralj, Jezus Kristus.

Vesel in hvaležen sem, da sem mogel praznovati rojsto Emanuela prav v njegovem rojstnem kraju.

=========================================

J E R U Z  A L E M

Pogled iz Oljske gore na tempeljsko ploščad

Teden življenja z brati frančiškani v samostanu ob Božjem grobu v Jeruzalemu

 Vhod v baziliko Božjega groba

Malo daljši naslov za zapis, ki sledi, mi bo pomagal izraziti to, kar sem doživel in občutil. Ko sem prišel v Sveto deželo je bila ena od želja, preživeti nekaj dni v samostanu, ki je starodaven in stoji malo stran od Božjega groba. Tudi mi je bilo močno nasvetovano in priporočeno, naj si privoščim ta »užitek«, doživeti molitev s sobrati in sploh daljšo molitev v baziliki Božjega groba. S prijaznim gvardijanom, po rodu z Irske, p. Fergusom sem se domenil, da bom pri njih od ponedeljka popoldne do nedelje. Tako sva se domenila in tako je tudi bilo.

Teden dni sem doživljal vsakdanji utrip bratov frančiškanov, ki imajo zelo pomembno poslanstvo v tem samostanu; to je, da molijo, darujejo svete maše in so na voljo številnim ljudem, ki prihajajo vsak dan v to znamenito križarsko cerkev. Prvotno, Kostantinovo so muslimani podrli, v 11. stoletju pa so jo križarji lepo obnovili in v bistvu ostaja nespremenjena do današnjih dni. Danes v tej baziliki skrbi za bogoslužja in molitve 5 krščanskih cerkva: latinska – frančiškani, grško pravoslavna cerkve, armenska pravoslavna, koptska in sirska. Vsak dan so pri odpiranju in zapiranju prisotni trije predstavniki največjih cerkva: latinske, grške in armenske; ključ bazilike pa je že od začetka »statusa quo« v lasti muslimanske družine, da bi s tem preprečile žal prenekatere spore med kristjani. No, ena od znamenitosti ali bolje značilnosti je prav to odpiraje in zapiranje vrat, katero moraš videti, če si že član skupnosti frančiškanov za en teden. Druga posebnost življenja skupnosti pri Božjem grobu pa je nočna molitev, ki se prične 23:45 in konča okrog 00:30: moli se Bogoslužno branje in hvalnice. Po večerji, ki je ob 18:15 in krajšem druženju, ki sledi, se bratje počasi umaknejo v svoje sobe in uležejo k prvemu počitku do 23:30, nato je molitev in spet sledi počitek; eden od mežnarjev ali zakristanov, so kar trije, mora vstati že ob 3:30, ker se ob 4. uri že odpre bazilika in ob 4:30 je že prva sveta maša. Potem se maše vrstijo na pol ure v Božjem grobu in na Kalvariji. Nekaj maš imajo domači patri, druge pa tisti, ki se preko krščanskega informativnega centra prijavijo. Tako sem tudi sam imel 3 svete maše v tem tednu: dve v Božjem grobu in eno na Kalvariji. Pri dveh sem imel prisotne tudi vernike, ki so odgovarjali v Slovenskem jeziku. Maševati na kraju, kjer je Jezus trpel in umrl ter bil položen v grob in je od tam tretji dan vstal, je resnično nekaj posebnega in doživetega, še posebej, ker se ta maša odvija v globoki tišini in zbranosti; resnično človek ob tem začuti najsvetejšo Kristusovo daritev, ki ponavzočuje vse njegovo odrešensko življenje preko trpljenja, smrti in vstajenja. Na vseh oltarji sveta se dogaja ta ista daritev, vendar v Božjem grobu in na Kalvariji pa dobi maša, kot daritev svojski pomen in težo. Torej nočna molitev in zgodnje svete maše na svetih krajih dajejo poseben pečat življenju bratov frančiškanov pri Božjem grobu. Vsako jutro med tednom ob 6:30, ob nedeljah pa ob 5.30 je v Božjem grobu slovesna peta sveta maša v latinskem jeziku; vse se poje, tudi Božja beseda in posvetilne besede. Celotna skupnost bratov je prisotna pri tej sveti maši, pridejo pa velikokrat tudi bogoslovci iz samostana Presvetega Odrešenika in eden, ki vodi petje. Tisti, ki vodi molitve preko celega tedna je glavni maševalec, ob sebi pa ima tudi subdiakona, ki ministrira in poje berilo. Maša se prične pred kapelo Božjega groba in nadaljuje v njej. Naslednja značilnost življenja ob baziliki pa so številni romarji, ki vsak dan prihajajo iz vsega sveta na osrednje krščanske kraje, kjer je Jezus Kristus trpel, umrl in vstal. Nekaj od številnih skupin ima tudi sveto mašo, redki v zgodnjih urah na Kalvariji, drugi pa v starodavni križarski kapeli ali v kapeli z Najsvetejšim, če pa je skupin več, pa lahko mašujejo še pred oltarjem, ki spominja na prikazanje Vstalega Mariji Magdaleni. V tem času bivanja v Jeruzalemu sem videl, da so po popoldanski molitvi in procesiji ob 17. uri bile 3 svete maše ob isti uri pri v vseh prej omenjenih oltarjih in kapelah. Vsak dan je frančiškan dežuren za sveto spoved ali kakšen pogovor.

Bratje frančiškani pri procesiji v kapeli najdenja križa našega Gospoda

 Popoldan ob 16. uri pa frančiškani v samostanu pri Božjem grobu vodijo spominsko procesijo v čast Kristusovemu trpljenju, ki močno spominja na križev pot. Te postaje so: pri stebru bičanja, pri ječi, pri oltarju žrebanja za Jezusovo suknjo, v kapeli kjer je sv. Helena, mati cesarja Konstantina našla sv. Križ, potem v kapeli sv. Helene, pri oltarju, ki spominja na steber kronanja in zasramovanja, nato so tri postaje, ki so na Kalvariji: Jezusa pribijejo na križ, Jezus na križu umre, Jezusa položijo mrtvega Mariji v naročje; nadaljuje se pri kamnu maziljenja Jezusovega mrtvega telesa, s postajo pri Božjem grobu, potem pri oltarju prikazanja Vstalega Mariji Magdaleni in zadnja postaja je prikazanje Vstalega Devici Mariji. Procesija se začne s pozdravom Najsvetejšega in zaključi z blagoslovom z Najsvetejšim. Ta procesija je ena izmed posebnosti vsakodnevnega dogajanja v baziliki; skoraj vsak dan so prisotni pri procesiji tudi frančiškani iz drugih samostanov in mnogi verniki, ki se želijo tega udeležiti, vsak pa ima pri molitvi tudi prižgano svečko in molitvenik, ki je originalno v latinskem jeziku; je pa poleg še prevod v angleškem, italijanskem in španskem jeziku.

Molitev v bratstvu poteka v latinskem jeziku, tudi sam sem imel latinski brevir in ob njem odprtega še domačega v slovenskem jeziku, uradno sporazumevanje pa je v italijanskem jeziku.

Morda bi ob koncu omenil še zelo dobro in okusno hrano ter prijazno kuharico ter hišnika in organistko; vse te sem spoznal v tem tednu.

Hvaležen sem Bogu za vsa doživetja, predvsem za prijazne sobrate, možnost maševanja na svetih krajih in molitev, ki sem si jo resnično privoščil v urah, ko je bila cerkev zaprta; torej po večerji do nočne molitve sem dvakrat vztrajal v nekaj urni molitvi. Tako je duh starodavnega svetišča in skrivnostnost kraj na poseben način prodiral vame. Teh izkušenj in doživetij ne morem v polnosti popisati, ker jih je potrebno osebno doživeti. Želim si, da mi pomagajo pri nadaljnjem delu in življenju. 

===============================================

Na Kalvariji sveti

Na tisoče ljudi gre skozi mesto Jezusovega trpljenja in smrti; na tisoče s fotoaparati in drugimi digitalnimi napravami, v procesiji, prežvekujoč, skratka daleč od razmišljanja kje se človek nahaja. Redki so, ki ponižno in pobožno pokleknejo, še redkejši, ki na tej gori, ki je nekje 6 metrov višje od Božjega groba, dalj časa molijo. Ker mi je bilo dano nekaj dni preživeti v starodavnem samostanu ob Božjem grobu in ker sem bil tudi k temu močno spodbujen, sem se odločil, da dlje časa molim tudi jaz. Šel sem po končanem dnevnem dogajanju v skupnosti nekje okrog 20. ure na »goro Kalvarijo« z odločenostjo, da tam molim in berem Sveto pismo; zamislil sem si najkrajši evangelij, ki je po nastanku najstarejši in ga letos prebiramo v liturgičnem letu B. To je evangeljski zapis po Marku. S hrepenenjem v srcu sem se približal mestu Kristusove smrti, pokleknil, povonjal in poljubil mesto, kjer je bil križ. Globoka tišina, čisto v nasprotju z dnevnim nemirom, je preplavljala Kalvarijo. Tiho sem molil in se nato usedel na stol poleg ter zrl v Kristusa na križu ter Marijo in Janeza, dva, ki sta vztrajala v Jezusovem trpljenju do konca. Zahvaljeval sem se in zahvaljeval, v srcu sem čutil globok mir in srečo, da smem moliti na tako svetem kraju. Tišino je vsake toliko časa zmotil človeški govor iz spodnjih prostorov bazilike, kjer so se zadrževali pravoslavni bratje, tudi se je slišal glas radia ali televizije. Malo so me te stvari motile, vendar nadaljeval sem molitvijo. Zmolil sem žalostni del rožnega venca in nato začel z branjem prvih poglavij Markovega evangelija: nastop Janeza Krstnika, krst Jezusa Kristusa, puščava, javni nastop, prvi učenci in delovanje okrog Genezareškega jezera. Lepo je bilo brati, ko sem na mnogih krajih tudi jaz bil v minulih tednih. Z zanimanje sem brala in razmišljal o vožnji po jezeru, o učenju Jezusa iz čolna, o številnih čudežih, pomnožitvi kruha. Po branju prvih poglavij sem nadaljeval z molitvijo svetlega dela rožnega venca; vedno bolj sem bil v molitvi in z željo, da ostanem. Tri ure in pol, ki sem se jih zadal, da molim so se mi zdele dolge na začetku, potem pa je prva minila zelo hitro in tako naprej. Molitvi in premišljevanju o odrešenjskih dogodkih, ki so povezani z Jezusom: krst, prvi čudež v Kani, oznanjevanje Božjega kraljestva, razodetje na gori Tabor in postavitev presvete evharistije, sem nato dodal branje naslednjih poglavij Markovega evangelija, ko Jezu deluje zunaj Galileje, kako so mnogi Jezusa zavračali, niso sprejamali njegovih čudežnih del na sobotni dan, Jezusove napovedi trpljenja in o tem, kako so Jezusovi učenci že računali, kaj bodo dobili za nagrado za zvesto hojo za Jezusom. Ponovno sem prenehal brati in nadaljeval z molitvijo veselega dela rožnega venca in nato sem prebral še zadnja poglavja evangelija: delovanje v Jeruzalemu, obsodba, trpljenje, smrt vstajenje in vnebohod. Minute in ure so hitro minevale, sam pa sem čutil v sebi velik mir in zadovoljstvo, da mi je bilo dano moliti in premišljevati. Nato sem šel proti Božjemu grobu, kjer pa je molila pravoslavna žena, zato se sem samo v prostoru pred grobom nekaj časa molil, vendar pravoslavni so že začeli pripravljati za nočno molitev, zato sem odšel pred kapelo prikazanja Vstalega Mariji Magdaleni in od tam v molitvi opazoval pripravo pravoslavnih ali otrodoksnih kristjanov na molitev. Vsaka skupnost si namreč mora vse pripraviti za molitev in potem tudi pospraviti; vsa dan in vsako noč. To so naloge in dolžnosti kristjanov, ki si delijo baziliko Božjega groba, po drugi strani pa vsak na svoj način z liturgijo in molitvijo veča svetost kraj, ki mu je zaupana. No, bližala se je že tudi naša molitev ob 23:45 Bogoslužno branje in hvalnice naslednjega dne.

Pružgane svečke na Kalvariji in številni romarji

 

Kalvarija sveta, sem zapisal. Da, je sveta, ker nas posvečuje. Vsako trpljenje, ki je pretrpljeno z Kristusom je sveto, nas del močnejše. Vsako trpljenje je skrivnostno, kot je skrivnosten Bog. Ne bežimo pred trpljenjem in želimo si biti s Kristusom, ki trpi tudi danes za vse naše grehe, za vse prestopke. Kristus nas pričakuje, Kristus naravnost želi, da si vzamemo čas in molimo ter tako sami sebe hrabrimo. Hvala Ti, Jezus, da sem smel biti s Teboj, da so smeli biti z menoj tudi drugi, ki jih nosim v svojem srcu, domači in prijatelji. Daj mi moč vero in ljubezen, da bom molitev mogel še ponoviti, da bo molitev vedno globlja, iskrenejša in ljubeča. Hvala Ti, Jezus naš Odrešenik za Kalvarijo sveto, ki posvečuje vse naše osebne kalvarije.

==========================================

Samostan Presvetega Odrešenika, kjer je sedež frančiškanske Kustodije Svete dežele

Fotografirano na strehi samostana

Frančiškan p. Metod Brlek od vekomaj v Jeruzalemu

Od leve proti desni: bogoslovec Matjaž Goričar, p. Metod Brlek in p. Krizostom

Ob daljšem bivanju v svetem mestu Jeruzalemu mi je bilo med drugim dano srečati patra frančiškana, ki je slovenskega rodu; njegovo krstno ime je Frane, redovno pa p. Metodio, piše Brlek. Rojen je v vasi Trnovo pri Ilirski Bistrici, leta 1926, materi Slovenki in očetu Hrvatu. Skratka, p. Metod se je po drugi svetovni vojni, pod fašizmom odločil, da gre k frančiškanom. Na hrvaškem in Sloveniji so ga imeli za fašista, zato je potrkal na vrata frančiškanov v beneški provinci, kjer so ga sprejeli. Vsa leta (on pravi od vekomaj!) po duhovniškem posvečenju je potem deloval v kustodiji Svete dežele kot profesor zgodovine in vzhodne teologije na frančiškanski teološki fakulteti v Jeruzalemu. Sedaj stanuje v delu samostana, ki je čudovito preurejen za bolne in ostarele frančiškove brate. Drugače je pater še krepak vendar precej dementen, kar pomeni, da hitro pozabi kaj doživi in kaj reče. Obiska in pogovora je bil zelo vesel.