Na tem svetu smo romarji in popotniki. Velikokrat smo si že povedali ta stavek in ga tudi prebrali. Pove nam, da je za nas kristjane ta svet minljiv in da resnično živimo samo nekaj let, ki so nam podarjene, da potujemo in romamo ter ob tem doživljamo takšne in drugačne dogodke; dogodke, ki so bežni in dogodke, ki se nam zasidrajo v spomin, pustijo sled ali celo močan pečat. No, o dogodku, ki je pustil v meni pečat želim napisati nekoliko več misli. Ta dogodek se imenuje romanje po poti velikega Slovenca, misijonarja Friderika Baraga. Mislim, da je ta veliki Slovenec poznan, vsaj nam kristjanom, še posebej vsem tistim, ki se malo zanimamo za misijonsko dogajanje med Slovenci v zgodovini in tudi danes. Za Barago bi lahko zapisali, da je bil eden prvih pogumnih Slovence, ki se je podal na tako dolgo pot čez ocean in na drugem kontinentu pustil močan, neizbrisen pečat misijonarstva in tudi slovenstva.
Kdo je bil Friderik Irenej Baraga?
Rodil se je v Mali vasi, župnija Dobrnič, kjer je bil tudi krščen kot naš pokojni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Njegov oče je kupil grad, kjer je Baraga tudi prebival vendar ne dolgo. Imej je še sestri Amalijo in Antonijo. Bil je zelo nadarjen in bister otrok zato je z lahkoto in odliko izdeloval šole. Preko osnovne in srednje je prišel na pravno fakulteto na Dunaj, ki jo je uspešno končal. Na Dunaju se je srečal z danes že razglašenim svetnikom redemptoristom Klemenom Dvoržakom, ki je bil njegov spovednik in tudi dober prijatelj. Slednjih, prijateljev Baraga ni imel veliko, so pa bili tisti redki toliko bolj pomembni in so pustili močno sled v njegovem življenju. Ob vsem nabiranju znanja je ostala iskren in goreč vernik, ki je krščansko življenje vzel še kako zares. V sebi je začutil duhovniški poklic, zato prosi za sprejem v ljubljanko bogoslovno semenišče, kjer so ga z veseljem sprejeli in škof ga tudi kmalu posveti, saj je v Frideriku videl zelo pogumnega moža in izdelanega vernika. V duhovniški službi je kot kaplan Baraga deloval na dveh župnijah, v Šmartinju pri Kranju in v Beli Krajini v Metliki. Povsod se je izkazal kot zelo goreč dušni pastir v pridiganju in spovedovanju ter ljubezni do bližnjega, še posebej vseh ubogih in revnih. Skoraj vse kar je dobil je razdal, tako, da se je večkrat iz pastoralnega obiska vrnil bos in na pol oblečen. Sobratje, župniki in kapalni, katerim je bil dan v pomoč ga mnogi niso razumeli sprejemali, še posebej pa so mu zavidali in mu bili nevoščljivi, ker je imel precejšen uspeh med ljudmi. Zato je doživljam veliko bridkih besed, potikanj in drugih nevšečnosti; vse je prenašal z dobro voljo in veliko ljubeznijo. V Metliki mu je prišel v roke majhen listič, na katerem je bilo vabilo ameriškega škofa, da išče duhovnike misijoanrje za delo med indijanci. Ko je Friderik Baraga to prebiram je v srcu začutil, da je prav on poklican, da gre med te ljudi, saj je imel izreden čut do vseh ubogi in zatiranih, še possbej pa ljudi, ki niso poznali evangelija. Napisal je prošnjo škofu za odhod v misijone med indijance, na katero je dobil pozitiven odgovor čez nekaj časa. Tako se je z ladjo podal na pot in po dolgi vožnji konec leta 1830, star 33 let prispel v Ameriko. Zelo hitro se je lotil dela med indijanci: postavljal majhne cerkvice, šole, predvsem pa se trudil graditi Božje kraljestvo preko zakramentov, ki ji je delil. Gorel je a Kristusov evangelij in nobena ovira: izredno velike daljave ali hud mraz naprimer, mu ni bila prevelika, da se ne bi podal na pot iz oznanil evangelij odrešenja. Bil je poliglot saj je obvladal veliko jezikov in med drugim se je naučil tudi dveh jezikov idijancev očipvejščine in otavanščine – prav med tema dvema plemenoma je največ deloval. Indijanci so ga vzjlubili in ga zelo spoštovali. Za njih je napisal tudi slovnico in slovar. Bil je neumoren garač in velik molivec pred Gospodom, vstajal je že ob 3 zjutraj, da je 3 ure molil potem pa do poznih večernih ur deloval. Ob koncu njegove krajše predstavitve naj omenim še njegovo asketsko držo: veliko se je postil, bil je alkoholni abstinent in zadnja leta pred smrtjo ni več užival več mesa. Oboje zato, ker je videl koliko gorja so beli ljudje, ki so prihajali med indijance naredili škode med rdečokožci zaradi prodaje alkoholni pijač in divjega lova nad živalmi in trgovanjem z živalskimi kožami. Baragovo življenje je pustil resnično pečat svetništva in vredno ga je poznati in se česa iz njega naučiti. Zato je romati po poteg Friderika Barage resnično velik in milostni dogodek za vsakega, ki s se ga udeleži. Sam sem si želel na to pot od kar sem pred 16. leti obiskal prvič Ameriko in mi v te Baragove kraje ni bilo dano priti.
Odšli smo na pot
Potem, ko sem napisal prošnjo za sobotno leto, leto, ko sem oproščen večjih pastoralnih obveznosti in služb in ko sem dobil prošnjo pozitivno rešeno sem začutil, da se mi želja biti na romanju po poteh Friderika Barag more uresničiti. Novo bratstvo na Brezjah, kjer sedaj živim sem prosil, če se lahko udeležim tega romanja. Bratje so dovolili in tako je bila odprta pot, da ponovno vstopim na ameriški kontinent, tokrat tudi kot romar. S tem se je strinjala tudi moja provinca, ki je dala zadnji pozitivni glas, da lahko grem. Prijavil sem se na Društvo prijateljev Svete dežele, ki je organiziralo to romanje in se tako pridružil skupini 34. romarjev, katera se je v zgodnjih jutranjih urah 16. septembra podala na več tisoč kilometrov dolgo pot. Z avtobusom naprej do letališča v Benetke in nato do Pariza, kjer nas je velika jeklena ptica Air Fance popeljala v Ameriko v New York. Žal ni mogel, zaradi resnih bolezenskih težav z nami poleteti tisti, ki je to romanje do potankosti zrežiral in nam tudi pripravil priložnostno skripto preko katere smo lahko sledili vsakodnevni poti. Pršel je za nami čez en teden. Temu možu je ime Franci Jereb, po poklicu je splošni zdravnik in deluje v zdravstvenem domu v Idriji; Ameriko ima rad in jo zelo dobro pozna že iz študenstih let. Za duhovne spodbude in ostale podrobnosti je skrbel komisar za Sveto deželo p. Peter Lavrih; poleg njega sva bila še dva duhovnika: g. Vinko Podbevšek, župnik v Nevljah in dekan Kamniške dekanije in jaz p. Krizostom.
Dva dni v New Yorku
Prvi dve noči smo prenočili ne daleč stran od Centralnega parka, ki je srce Mannhatna. Park je zelo velik, poln jezerc, zelenja in raznih sprehajalnih poti; Newyročani da zelo ljubijo, v njem preživljajo prosti čas in se radi rekreirajo; vse polno je tekačev in kolesarjev ter sprehajalcev štirinožnih živali. Hotel, kjer smo prenočevali je bil precej slab, mislim, da najslabši od vseh kjer smo bili; tudi skromen zajtrk, na katerega smo čakali po pol ure in več, je kazal vse prej kaj drugega kot Ameriko. Res pa je,da je bil hotel sredi mesta in smo tako imeli zalo primerno točko za oglede. Na letališču v New Yorku nas je pričakal zelo prijazen šofer, ki nas je z precej starim avtobusom prevažal po Manhetnu in naprej do Toronta, kar tri četrtine načrtovane poti. Po šoferjevi zaslugi smo se mogli res hitro popeljati po New Yorku in videti velike ulice, ki so obgrajene z nebotičniki. Pot pa nam je predstavil izvrsten poznavalec življenja v 20 milijonskem mestu, turistični vodič, po rodi iz Srbije. V svojem domačem jeziku, nam dobro znanem in razumljivem je govoril kot navit. Pri vsaki stolpnici je vedel zgodbo o nekem človeku, ki tam biva, kako veliko stanovanje ima, koliko denarja in tudi kdo je bil z njim ali je trenutno pri njem; ob vsem govorjenju pa je povedal še kakšno srbsko šalo – težko je opisat doživetje tega vodiča. Morda bi potrebovali še kakšno uro, da bi videli še kaj več, vendar New York se nam je močno vtisnil v spomin. Tudi naša slovenska cerkev Sv. Cirila in Metoda, ki letos praznuje 95-letnico. Prvi dan nas je prijazno sprejel p. Tadej Strehovec, ki je nadomeščal župnika p. Krizologa, ki pa se nam je pridružil drugi dan, tako da smo po nedeljski sv. maši imeli predstavitev župnije in dogajanja v njej s strani župnika p. Krizologa. Cerkve, kakor tudi hiša ob njej, kjer stanuje župnik sta bili pred leti lepo prenovljeni.
Iz NY preko New Jersija naprej do glavnega mesta Washingtona
New York in New Jersi, ki je počitniška država Američanov loči velik most. Preko njega smo se popeljali in kmalu ugotovili, do so velike nebotičnike zamenjale manjše zgradbe. Ob obali, ki spominja recimo na Jadransko smo se ustavili v Atlantic Cityju, kjer je mesto polno najrazličnejših igralnic in drugih zabaviščnih kljubov, trgovin in kljubov za nočno preživljanje časa. Urni postanek je dal zaslutiti, da je v tem mestu resnično »noro«. Kmalu smo zapustili igralniško mesto in odšli preko Philadelphije do Baltimora. Philadelphija ali po naše Bratoljubje je veliko mesto; ustavili smo se v tamkajšnji stolnici sv. Petra in sv. Pavla in bili priče slovesnosti umeščanja novih organistov; v izredno veličastni stolnici je bilo slišati zelo lepo petje. V Baltimoru smo prenočil in si drugi dan ogledali zelo velik in lep akvarij; predstava delfinov je zaradi pomanjkanja časa izpadla iz programa. Potreno je bilo tisti dan priti še do Washigtona, si ogledati veliko ceekve Brezmadežnega spočetja, kjer so mnogotere narodne kapele posvečene Materi Božji, tudi slovenska kapela Marije Pomagaj, kjer smo imeli sveto mašo.
Po obisku te cerkev smo se odpeljali do frančiškanske cerkve, ki pripada kustodiji Svet dežele. Ta biserček resnično predstavlja Sveto deželo in Assisij v malem tako po notranji kot zunanji ureditvi. Na izredno lepem in skladno urejenem kraju si moreš dobro odpočiti in naužiti duha. Vso stvar je potrebno videti kajti na papir je izredno težko vse popisati, kar pa velja za skoraj vse stvari, ki smo jih doživeli. V Washingtonu smo si ogledali naslednji dan še znamenito pokopališče Alrlington kjer je pokopan nekdanji predsednik Kennedy in tudi grobnico neznanemu vojaku z menjavo straže. Številna letala, ki so letela nad nami, so kazala na bližnje letališče. Okrog najbolj znamenitih stavb v Wahigotonu je potekalo ogromno prenovitvenih del, tudi Belo hišo so prenavljali, tako da smo si ogledali vse bolj iz avtobusa; peš smo obiskali samo spomenik predsedniku Lincolnu in spomenik vojakom v korejski vojni.
Zapustili smo Washingoton in se popeljali do Pittcburga
Pot je bila zelo dolga in polna klancev, ki jih je avtobus premagoval z precejšnjo težavo in zaradi tega smo izgubili nekaj ur. Nismo šli v Johnstovn do cerkve sv. Terezike in še kam kar je pisalo v naši skripti. Pelali smo se mimo velikih polj, kjer se je v 19. stoletju odvijala velika bitka med severom in jugom velike države Amerike. V bližini Pittcburga smo obiskali Slovenko Marijo z možem prav tako Slovencem, doma iz Idrije, ki sta nas prijazno sprejela in pokazal nekaj znamenitosti tiste okolice: zgrajeno naselje, ki ga je gradil s svojim podjetjem mož, potem en slovenski kljub kjer smo odšli tudi na druženje in drugi dan center SNPJ – Slovenske Narodne Podporne (J)ednote. Videli smo zelo lep muzej slovenski kulturi in običajem ter raznovrstnim slovenskim pokrajinam. Slovenske besede je bilo slišati malo. V samem mestu Pittcburgu smo se peljali mimo znamenite univerze, ki je povezana tudi z Ljubljansko; ustavili smo s ena razgledni toki nad mesom, šli pozdravit Jezusa v katedralo sv. Pavla: predenj smo nadaljevali pot proti severu smo se ustavili pri sotočju dveh rek v tretjo Ahio River, kjer so nas pozdravile številne kanadske gosi. Pot nas je nato vodila do slovenskega rekreativnega centra SNPJ, kjer lahko Slovenci preživljajo počitnice in kjer je tudi postavljen velik muzej slovenski kulturi. Vsi ti kraji pričajo, da je bilo tod okrog pred leti veliko Slovencev, danes jih je z vsako generacijo seveda manj. Zaradi pomanjkanja časa nismo videli ljudstva, ki imajo ime Amiši in živijo stran od sodoben civilizacije, brez elektrike in drugih sodobnih sredstev.
Srečanje z Slovenci v Clevelandu
Pot iz Pittcburga nas je pripeljala v eno najbolj slovensko mesto v Ameriki, to je Cleveland.
Večerno mašo smo imeli v cerkvi Marijinega vnebovzetja in drugo jutro v cerkvi sv. Vida, obe cerkvi sta slovenski. Povsod nas je prijazno sprejel domači župnik. Prvi večer smo imeli večerjo z domačo hrano v centru hrvaške skupnosti ki je izredno lep in mogočen; pa tudi Hrvatje so se po zadnji vojni na Hrvaškem močno okrepili in pomladili kar pa za Slovence ne morem zapisati. Slovence načenja starost, odselitev na rob mesta in ob vsem tem močna asimilacija, torej jih je vedno manj. Pri eni maši je ministrirala ministrantka v beli halji stara preko 80 let, ki se ne da. Tamkajšnji župnik pa nam je povedal koliko žalostnih trenutkov spremlja to slovensko skupnost, ki pa se ne da. Domača glasba in jedača je dala pravi pečat prvemu večeru, drugo jutro pa obisk velikega centra Slovencev v Clevelandu, ki je potreben temeljite prenove, saj je že star kot prej omenjena ministrantka. Vendar zagnanost Slovencev kaže na izredno velike in lepo urejene cekrve; žal eno cerkev pa so morali pred leti zapustiti in prodati, ko je odločila škofija; nekaj iz te cerkve hranijo v cerkvi Marijinega vnebozetja. Okolje okrog cerkve sv Vida kaže o imenih ulic in drugih napisih, da so tod resnično živeli sami Slovenci, danes pa so to okolje naselili ljudje iz črne afrike, Slovenci pa so odšli v predmestje Clevelanda.
Od Clevelanda preko Detrojda v Fenton
To je bil že 7. dan potovanja, ki nas je tako prevesil v drugi del romanja in skorajšnji vstop v Baragove kraje. Mesto Detrojt, na zahodni obali jezera Erie smo zaradi stiske s časom obšli in tako prenočili v kraju Flint. Tako Detrojt kot Flint sta bili dve mesti, ki sta imeli veliko tovarn ameriških avtmobilov, ki pa so danes zaprte in izdelava avtomobilov se je preselila v Kanado in Mehiko, zato sta obe mesti zaradi kriminala postali izredno nevarni. Dotaknila se nas je maša v kapeli župnije v Flintu; imeli smo jo sami, po maši pa nam je prijazni domači župnik razkazal še veliko župnijsko cerkev in povedal, da v njo vsako nedeljo pride k maši več tisoč ljudi. Pred kapelo je čakalo po končani maši veliko ljudi, okrog 50 za njihov običajno delavniško mašo. Poleg cerkve je kot drugod po Ameriki tudi katoliška šola in vrtec; ravno so starši vozili otroke v šolo, precejšnja kolona velikih avtomobilov se je počasi in disciplinirano pomikala mimo šole kjer so oddali otroka in potem odšli naprej svojo pot, verjetno v službo. V Ameriki težko vidiš, nekoga, da bi še v službo peš ali s kolesom saj so razdalje predolge. Zato ni ob cesti pločnikov.
Od Fentona preko Travesre Cityija do Gaylorda
Velika država Michigne z Mihigenskim jezereom je bila država, kjer smo se nahajali kar nekaj dni, saj je večina Bragaovih krajev prav v tej državi. Prijazni Američan, ki rad obišče Slovenijo in se ukvarja s pridelavo vina nam je razkazal majhne polotok, kjer pridelajo veliko češenj in grozdja. Po obisku vinske kleti in pokušini različnih vin je bilo s strani Slovencev strokovno ugotovljeno, da na tem kraju primanjkuje sonca in da so naše slovenske kleti mnogo večje in lepše. Pa vendar je pokrajina precej razgibana in lepa. Tudi samo mesto Traverse City daje slutiti, da je tu razvit poletni turizem. S tem dnem smo vstopili v škofjo Gayord, ki je letos v mestu Petoskey gostila Baragove dneve. Dan pred večerno slovensko mašo smo zapolnili z obiskov znamenitih Baragovih krajev. Najprej smo se peljali do kraja Križ v gozdu, kjer je postavljen največji leseni križ na svetu in nedaleč stran stoji cerkvica sv. Križa, ki jo vodijo bratje frančiškani. Frančiškani vodijo tudi katoliški radijo. V kapeli blizu cerkve so odkrili na predvečer Baragovih dnevov odkrili in blagoslovili novo veliko sliko Froderika Barage. Nato smo šli do kraja ob Michigenskem jezerom imenovan Križna Vas, kjer je cerkvica sv. Križ in ob njej velik muzej. Pot nas je popeljala tudi do cekvice sv. Ignacija Goood Hart. Vsa obala ob michigenskem jezeru se je nekoč imenovala Arbre Croche, Krivo drevo, kjer je goreče deloval naš misijonar. Po obisku teh Baragovih biserčkov smo prišli v današnji sedež župnije Krivo drevo. Kraja Krivo drevo danes ni več.
Baragovi dnevi 2011
Dnevi, posvečeni velikemu Slovencu miisijonarju Frideriku Baragi so bili torej letos v kraju Petoskey. V bližini tega mesta je kraj Harbor Springs, kjer je bila drugi dan v soboto zvečer sveta maša v slovenskem jeziku, ki jo je daroval ob somaševanju pretežno slovenskih duhovnikov in ob navzočnosti dveh marketskih škofov, sedanjega in upokojenega ter domačega škofa iz Gaylorda Bernarda A. Hebda, ljubljanski upokojeni nadškof Alojzij Uran, ki je prejšnji dan prišel v Ameriko z osmimi romaricami. Ne preveč veliko cerkev posvečeno Jezusovemu otroštvu smo dodobra napolnili ; v glavnem oltarju je originalna podoba »Izgubljenega« Jezusa v templju, ki je bila prej v ljubljanskem semenišču in jo je upodobil veliki umetnik Šubic, kateri je za Baraga naredil veliko oljnih slik za njegove misijonske cerkvice. Med mašo se je tako slišala slovenska pesem in beseda; prišli so tudi Slovenci in Lemonta s p. Metodom Ogorevcem in Slovenci in iz Clevelanda in Toronta ter Hamiltona. Še posebej ostaja v spominu zapet psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ob znanem tenorju škofa Urana in glasovih treh slovenskih duhovnikov. Po maši je sledil banket župnijski dvorani, zelo lepo pripravljen. Sedanji marketski škof je prosil, da vsi udeleženci damo svoj podpis na peticijo, ki jo bo dobrohotno poslal v Vatikan kjer bo napisana prošnja, da se v najkrajšem času zaključi postopek za razglasitev misijonarja Barage za blaženega, škof upa, da bo to že drugo leto, ko bo v Marketu gostil Baragove dneve.
Zadnji dan Baragovih dnevov je bil v samem mestu Petoskey, cerkvi sv. Frančišak Ksaverija. Tudi ta maša je bila lepo pripravljena in seveda v angleškem jeziku, ki jo je daroval domači Gaylordski škof. Tako pri slovenski kot angleški maši so zbudili zanimanje liturgični sodelavci, ki imajo ime Kolumbovi vitezi in imajo prvenstveno nalogo da varujejo katoliško vero in misijonarje. Prijetno in domače slovensko vzdušje se je ob slovenski domači glasbi in dobri hrani nadaljevalo v eni izmed telovadnic nedaleč stran od cerkve v mestu Petoskey. V tem mestu smo po končanem banketu obiskali še Baragovo misijonsko cerkev sv. Frančiška Solana, ki je zavetni frančiškanskih misijonov. Potrebno je bilo zapusti lepo mestece in se popeljati do Marketa, ki je oddaljen nekje ti ure vožnje.
Preko mostu Mackinac naprej do Marketa v osrčje Baragove dežele
Danes škofijsko mesto Market kaže vse prej kot bogastvo, preprostost in uboštvo. Prav pomanjkanje sredstev pa je menda eden glavnih razlogov, poleg seveda še ne potrjenega čudeža, da še danes ni Baraga na oltarju. Zato smo močno so molili, da se to res čimprej zgodi. Prvi večer ni bilo časa, smo pa drugi dan obiskali stolnico v Marketu. Zmolili smo v grobnici, kjer je položeno Baragovo telo in poleg njega še telesa drugih marketskih šofov. Svoje prošnje pa smo tudi vpisali v priložnostno spominsko knjigo ali zvezek. Kakšnega večje razlage tega kraja nismo bili deležni. Pot nas je nato iz Marketa vodila proti severozahodu do mesta Baraga in še prej do največjega spomenika velikemu misijonarju. V bližnji indijanski vasi L'Anse smo v ped kratkim obnovljeni indijanski cerkvici imeli sveto mašo.
Iz Amerike Kanado
V Market smo torej prenočili dve noči. Najprej je sledil obisk prvotne Baragove stolnice (prokatedrale) v Sault Ste. Marie (pomeni Brzice Sv. Marije, zato ker mesto leži na obeh straneh začetka reke sv. Marije). Pred vstopom v samo stolnico je tudi manjši muzej Baragovega imetja (stol in še nekaj predmetov, ki jih je misijonar potreboval pri maševanju). Ogledali smo si še kanal z zapornicami, ki velikim ladjam mogoča dvig oz. spust med Gornjim in Huronskim jezerom, ki sta si glede na gladino različni za 7 metrov. Po ogledu te znamenitosti pa smo se preko visokih kovinskih mostov popeljali v Kanado do mesta Sudbury, ki je poznano po velikih rudnikih niklove rude. Prijazni Hrvatje so nas gostili v svoji cerkvi za sv. mašo in nam v dvorani pod cerkvijo pripravili dobro domačo večerjo. Večer je minil v prijetnem druženju in domači slovenski pesmi. Naslednje jutro nas je čakala dolga pot do Toronta.
Prihod v veliko kanadsko mesto Toronto
Ob Hurenskem jezeru proti jugu nas je peljala dolga cesta. Nekje na pol poti smo imeli daljši postanek v mestu Midland, kjer smo si ogledali božjepotno cerkev kanadskim mučencem; tam smo imeli tudi sv. mašo skupaj z srednješolci; mašo je vodil tamkajšnji rektor svetišča, pater jezuit, namreč jezuitje vodijo to svetišče, ki je izredno lepo na hribčku z zelo velikim vrtom okrog cerkve. V bližini cerkve je postavljen tudi križ slovenim mučencem, ki so ga postavili naši rojaki v Kanadi. Čez cesto, ki je tik ob svetišču je postavljen muzej, ki predstavlja jezuitski misijon (Saint – Marie among the Hurons, Midland, Ontario, Canada), takšne kot je bil takrat, ko so tukaj delovali jezuitje in so jih potem enkrat eni pogani pobili. Sprehodili smo se mimo lesenih hišic, ki predstavljajo najrazličnejše prostore, ki so jih imeli misijonarji za indijance. Našel sme krajši zapsi o teh mučencih: SV. IZAK JOGUES IN DRUGI KANADSKI MUČENCI (19.10.) Francoz Izak je z sedemnajstimi leti vstopil v jezuitski red z željo, da bi odšel v misijone. Čez približno dvanajst let so ga določili za kanadski misijon. Leta 1636 je prišel v Quebec. Mladi redovnik je več let deloval ob Huronskem jezeru. Leta 1642 so Izaka ujeli poganski Irokezi in ga hudo mučili. Uspelo mu je pobegniti in vrni v Francijo, kjer sta mu papež in kralj izkazala. Pozneje se je ponovno vrnil v Kanado kot mirovni posrednik. Mir je bil kratkotrajen; oktobra 1646 so ga prijeli in ga nekaj dni pozneje umorili na mučilnem kolu. Izak Jogues je bil prvi duhovnik, ki je obiskal New York. V istem obdobju je podobna usoda doletela še druge misijonarje v Severni Ameriki.
Po obisku romarskega svetišča in muzeja misijona, so nadaljevali pot proti Torontu. Kjer smo si zvečer samo pogledali slovensko župnijo, posvečeno Čudodelni svetinjici Brezmadežne, ki jo vodijo slovenski lazaristi; po ogledu smo se odpeljali do hotela v mestu Niagara; zvečer je sledil še romantičen ogled z barvnimi reflektorji zelo lepo osvetljenih Niagarskih slapov.
Predzadnji dan v Kanadi
Dan smo pričeli z ogledom znamenitosti Niagrskih slapov in preko meje v Ameriki smo opravili še nakup, ker je Amerika precej cenejša od Kanade. Zvečer smo imeli še sv. mašo v cerkvi sv. Gregorja Velikega v Hamiltonu, ki jo vodijo gospodje salazijanci. Sv. Gregor spominja Slovence na škofa Rožmana.
Pota nas je vodila nazaj v mesto Niagara k počitku in to je bila zadnja noč v postelji na našem romanju, ker potem naslednja noč je bila nočna vožnja preko oceana.
Zadnji dan romanja po Ameriki in Kanadi
Po zajtrku smo se uszavili v že videni in obiskani cerkvi Čudodelne svetinjice Brezmadežne in tam imeli sv.mašo, nakar smo obiskali torontsko pokopališče, kjer je pokopan naš rojak, konec avgusta preminuli kardinal Alojzij Ambrožič; zmolili smo za pokoj njegove duše in odhiteli naprej proti centru Toronta, da se po načrtu dvignemo nekaja 100 metrov nad mesto, ki je zelo lepo videno iz ptičje perspektive. Nato je sledila precejšnja smola, saj je šofer na enem semaforju in prehodu za pešce zbil eno žensko, ki je na cesto stopila pri rdeči luči. Tako smo čakali skoraj dve uri, da so minile policijske formalnosti. Zvečer nas je namreč čakal še sprejem pri eni prijazni Slovenki, doma iz Žirov; namreč na romanju je bilo nekaj romarjev iz Žirov. Gospa živi s svoji možem v zelo lepem delu Halmintona; izredno prijazno smo bili sprejeti in nato sta nas zakonca odpeljala v bližnjo (vožnja je trajala skorja pol ure!) kitajsko restavracijo na večerjo. Močno nam je že mudilo na letalo, vendar smo z veliko spretnosti prišli pravi čas in se tako iz Toronta podali proti Amsterdamu, tam počakali en šiht (8 ur) na zadnji polet proti Benetkam in iz Benetk z avtobusom v Ljubljano, kamor smo prispeli ob enih ponoči novo nastajajočega Gospodovega dne 2. oktobra.
Pačat, ki ostaja in te zaznamuje
Najprej je tukaj dolga pot iz domovine preko oceana na drugi kontinent. Potem druženje drug z drugim - soromarji, skupne maše in obroki. Močno pa se je vtisnil v dušo naš misijonar Friderik Baraga, predvsem njegov duh. Prav je, da predenj greš v njegove kraje, da prebereš knjigo o njegovem življenju. Sam sem to storil in tako še bolj podoživljal zelo naporno, a izredno goreče misijonarjenje ob velikih jezerih, dolge zasnežene poti, ki jih je Baraga premagoval s krpljami. Pečat mi pušča njegova močna in trdna vera predvsem pa vsakodnevna molitev, ki je bila del njegove železnega delovnega urnika.
HVALA
Ob koncu zapišem zahvalo najprej ljubemu Bogu, ki mi je naklonil to milost, da sem lahko bil poleg na tem doživetem romanju. Potem hvala vsem dobrim ljudem, predvsem iz župnije Nova Gorica Kapela in bratom in sestram iz molitvene skupine Prenova v Duhu – Goriška, ki sedaj slavi v Šempetru pri Gorici za denarno podporo pri romanju. Hvala frančiškanski provinci za dovoljenje na to romanje in tudi sobratom na Brezjah, da so podrli moje romanje. Molimo in prosimo vedo znova da naš veliki Slovenec misijonar Friderik Irenej Baraga kmalu postane blaženi.
New York in New Jersi, ki je počitniška država Američanov loči velik most. Preko njega smo se popeljali in kmalu ugotovili, do so velike nebotičnike zamenjale manjše zgradbe. Ob obali, ki spominja recimo na Jadransko smo se ustavili v Atlantic Cityju, kjer je mesto polno najrazličnejših igralnic in drugih zabaviščnih kljubov, trgovin in kljubov za nočno preživljanje časa. Urni postanek je dal zaslutiti, da je v tem mestu resnično »noro«. Kmalu smo zapustili igralniško mesto in odšli preko Philadelphije do Baltimora. Philadelphija ali po naše Bratoljubje je veliko mesto; ustavili smo se v tamkajšnji stolnici sv. Petra in sv. Pavla in bili priče slovesnosti umeščanja novih organistov; v izredno veličastni stolnici je bilo slišati zelo lepo petje. V Baltimoru smo prenočil in si drugi dan ogledali zelo velik in lep akvarij; predstava delfinov je zaradi pomanjkanja časa izpadla iz programa. Potreno je bilo tisti dan priti še do Washigtona, si ogledati veliko ceekve Brezmadežnega spočetja, kjer so mnogotere narodne kapele posvečene Materi Božji, tudi slovenska kapela Marije Pomagaj, kjer smo imeli sveto mašo. 
Dnevi, posvečeni velikemu Slovencu miisijonarju Frideriku Baragi so bili torej letos v kraju Petoskey. V bližini tega mesta je kraj Harbor Springs, kjer je bila drugi dan v soboto zvečer sveta maša v slovenskem jeziku, ki jo je daroval ob somaševanju pretežno slovenskih duhovnikov in ob navzočnosti dveh marketskih škofov, sedanjega in upokojenega ter domačega škofa iz Gaylorda Bernarda A. Hebda, ljubljanski upokojeni nadškof Alojzij Uran, ki je prejšnji dan prišel v Ameriko z osmimi romaricami. Ne preveč veliko cerkev posvečeno Jezusovemu otroštvu smo dodobra napolnili ; v glavnem oltarju je originalna podoba »Izgubljenega« Jezusa v templju, ki je bila prej v ljubljanskem semenišču in jo je upodobil veliki umetnik Šubic, kateri je za Baraga naredil veliko oljnih slik za njegove misijonske cerkvice. Med mašo se je tako slišala slovenska pesem in beseda; prišli so tudi Slovenci in Lemonta s p. Metodom Ogorevcem in Slovenci in iz Clevelanda in Toronta ter Hamiltona. Še posebej ostaja v spominu zapet psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ob znanem tenorju škofa Urana in glasovih treh slovenskih duhovnikov. Po maši je sledil banket župnijski dvorani, zelo lepo pripravljen. Sedanji marketski škof je prosil, da vsi udeleženci damo svoj podpis na peticijo, ki jo bo dobrohotno poslal v Vatikan kjer bo napisana prošnja, da se v najkrajšem času zaključi postopek za razglasitev misijonarja Barage za blaženega, škof upa, da bo to že drugo leto, ko bo v Marketu gostil Baragove dneve.
