NOV ZAČETEK OB KRKI

Dragi vsi, ki zaidete na to stran in se ustavite ob branju!

Pogled na klošter in cerkev sv. Lenarta in
v ozadju je zvonik stolne cerkve sv. Nikolaja

Čez 3 mesec bo blog imel 3 leta in danes sem mu spremenil naslov. Najprej se je imenoval SOBOTNOLETNI BLOG, potem SVETA VERA BODI VAM LUČ in zdaj sem mu dal ime KRKOVANJE. Upam, da mi bo uspelo na njega kaj zanimivega zapisati in poslati v branje. Tokrat pa samo nekaj podatkov. Od 1. avgusta sem nastopil službo župnika v eni od treh novomeških župnij in to je v kloštru pri frančiškanih v Novem mestu, župnija Sv. Lenarta; kjer sem bil v letih od 2003 do 2005  že kaplan. . 



Nastaja nova spletna stran župnije.


Pripenjam pa tudi povezavo na ogled teh FOTK, 
ki sem jih naredil na eni izmed kolesarskih tur.

Vse lepo pozdravljam in nasvidenje do naslednjega javljanja!

POSTNO RAZMIŠLJANJE NA TV EXODUS

RAJE ODPUSTITI, KOT TRPETI

***Fotografije so narejene na CVETNO NEDELJO, 23.3.2013 na poti na Piramido!
*** VIDEO ogled po TV Exodus

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Letošnji post, ki se izteka, nam je na začetku vzel papeža, danes zaslužnega in upokojenega Benedikta XVI., ob koncu letošnjega posta pa nam Bog daje novega papeža, papeža Frančiška. Koliko milosti se je po vseh molitvah katoličanov širom po svetu razlivalo na naš svet, torej na vse nas. Ko je novi papež stopil pred tisoče ljudi, je vso zbrano množico ponižno prosil za molitev; sklonil se je in ljudi povabil k tihi molitvi zanj. Presunljiv dogodek, ki so ga prenašale mnoge kamere. Jezus je v vrtu Getsemani prosil učence, naj molijo, oni pa so zaspali; verniki na Trgu sv. Petra niso zaspali, so pa njihova srca v trenutku pričela ponižno moliti za novega pastirja naše Cerkve. V teh res milostnih dneh ne moremo, da se vsaj za trenutek ne ustavimo ob začetku nečesa novega za vse nas.

Razmišljanju, ki sledi, sem dal naslov Raje odpustiti kot trpeti. Zakaj? Naš odrešenik Jezus Kristus nam, ko odgovarja Petru, sam naroča: „Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu? Do sedemkrat?“ „Ne, rečem ti do sedemdesetkrat sedemkrat,“ odgovarja Jezus. Kar pomeni vedno. Težko je narediti korak odpuščanja. Človek ga sam od sebe ne morem storiti. Potrebuje Božjo milost, ki si jo izmoli sam ali mu jo izmoli ali iztrpi kdo drug. To je skrivnost naše vere. Kakor je skrivnost vere evharistija, ko kruh postane Jezusovo telo in vino Jezusova kri, tako je skrivnost naše vere tudi odpuščanje. Zakrament spovedi se nahaja takoj za evharistijo; oba zakramenta sta zakramenta edinosti. Ne moremo enega prejemati, drugega zavračati. Ne moremo hoditi k obhajilu mirno vsak teden ali še večkrat, k spovedi pa enkrat ali dvakrat na leto. Čeravno nam cerkvena zapoved govori, da se spovemo vsaj enkrat v letu, nas Cerkev uči vredno prejemati sveto Rešnje telo. Prenova našega duhovnega življenja se prične v našem osebnem odnosu do zakramentov evharistije in svete spovedi. Koliko je površnosti, zgrešenih pogledov in napačnega spoznanja med nami, ve vsak sam. Človek je mojster v prikrivanju resnice, v tem, da si zase oblikuje svoje mnenje in ga morda podaja tudi drugim; vendar to mnenje ni v skladu z naukom Cerkve. Andrea Gasparino v drobni knjižici Zakrament odpuščanja – Radost in praznik za Boga in človeka zapiše naslednje besede, ki sicer niso njegove, ampak citira bl. Janeza Pavla II.: „Za mnoge je spoved navadna komedija ali formalnost na carini. Gre za popolno ponižanje zakramenta. Mar niso mnoge velikonočne spovedi zasmehovanje, v katerih je zakrament ogoljufan, oskrunjen, izpraznjen? V mnogih župnijah se uveljavlja zakramentalna praksa brez življenja. Zdi se, da postaja ponekod spoved nekakšno zbiranje pred telefonsko govorilnico, kjer kar tekmujejo, kdo bo hitrejši. Ljudje želijo na hitro opraviti s tem zakramentom. Vendar, ali gremo tako tudi k zdravniku? Ali iščemo tako naglega zdravnika kot spovednika? Koliko jih razume, da je zakrament srečanje s Kristusom, da gre za objem Očeta, ki te že tako dolgo čaka? Smo res lahko tako plehki, da se nam mudi, da smo zdolgočaseni pri takem dejanju?“

Poleg navajenosti ali avtomatičnosti je še ena huda rana, ki preprečuje, da bi mogel Bog v polnosti odpustiti in pozdraviti naše srce. To je mišljenje, da si lahko odpustimo sami, brez posrednika. Cerkveni dokument pravi: „Tu in tam je razširjena miselnost, da je mogoče tudi kar redno doseči odpuščanje naravnost od Boga, ne da bi pristopili k zakramentu sprave.“ Seveda so še druge poti, ko nam Bog deli odpuščanje, vendar je Kristus našel sredstvo, ki nam more najučinkoviteje pomagati. To je odpuščanje v zakramentu, ki nam ga podeli duhovnik. Zakaj?

1. Najprej moramo v svojem srcu čutiti GOTOVOST, da nam je odpuščeno. Da, v ušesih moramo slišati besede odpuščanja, da jih čutimo tudi v srcu. Pogosto čutimo potrebo, da bi se z rokami dotaknili odpuščanja, da bi imeli v sebi mir. „Pojdi, jaz ti odpuščam, in ne greši več.“ Naše odpuščanje nam ne daje miru. Ne zanima nas človekovo odpuščanje. Potrebujemo Kristusovo odpuščanje. A kako naj nam Kristus spregovori, če ne bo uporabil človeškega sredstva, Cerkve?
2. Zavedajmo se, da ne odpušča duhovnik, ampak sam Kristus. „Le kdo more odpustiti grehe, če ne sam Bog?“ Duhovnik je Božji poslanec. Saj Kristus sam pravi: „Kot je Oče mene poslal, tako jaz vas pošiljam ...“ Duhovnik je orodje v Božjih rokah. Duhovnik govori Jezusove besede, toda odpuščanje daje Kristus.
3. In še tretji razlog, zaradi katerega je Kristus postavil posrednika za odpuščanje. Vsak greh je izdaja Božje ljubezni, prizadene pa tudi brate. V Cerkvi smo eno samo telo, smo „udje skupaj z drugimi“, uči sv. Pavel. Ko greši eden, prizadene celo telo Cerkve. Če se udarim v prst, ne bo trpel samo en prst, ampak ves moj jaz. Tako se dogaja tudi v Cerkvi. Zelo malo strupa lahko zastrupi vso Cerkev. Zato, kadar se spovedujem, prosim odpuščanja vso Cerkev, ki jo predstavlja prav duhovnik.

Osebna spoved pri duhovniku ima torej prednost in je edina prava oblika za podelitev zakramenta sprave. Skupna odveza je dovoljena samo v izrednih primerih. Tudi sam tako razmišljam o posamezni spovedi in skupni odvezi. Naj žena samo v srcu pove možu, da ga ima rada, čisto brez besed, in obratno, naj mož brez besed ženi samo v srcu izpove ljubezen. Ali otroci, samo v mislih povejte mami, da ste ji hvaležni za življenje. In starši, samo v srcu povejte otrokom, da jih imate radi, brez besed. Čutimo, da ne gre. Človek ima dar govora, ki je pomemben; Bog nas more odrešiti brez govora ali besede. Človek pa mora izpovedati, včasih tudi izkričati, svojo bolečino, če želi dušno in telesno zdravje. Torej, raje odpustiti in iti k spovedi, kot trpeti.

Dragi bratje in sestre!

Kaj povedati duhovniku, ko pa nimam kaj? Saj sem dober ali dobra, trudim se in živim pošteno, kot so me naučili starši in sem se naučil pri verouku. To res drži? Resnično drži tako razmišljanje? Smo res tako brez greha? Bl. Janez Pavel II. govori o zamračitvi vesti. Močno je upadel čut za Boga, gre za grozno versko nevednost. V knjigarnah je ogromno knjig, a zelo malo resnih, recimo takih z versko tematiko. Podobno je tudi v kiosku - koliko revij je, ki nas vzgajajo? Prav tako si je težko v enem letu ogledati en resen film, ki nas obogati.

Drugi velik znak upadanja čuta za Boga je vraževernost. Vedeževalci, horoskopi, magija so nadloga velikih mest, pa tudi že krajev na podeželju. Zanimivo je spoznati in razumeti izraz „idiotski ateizem“. Kakšen je človek, ki je ateistični idiot? To je človek, ki si je nehal zastavljati vprašanja, zato mu je težko odgovarjati. Kje torej hranimo svojo dušo in koliko se sprašujemo o svojem življenju? Smo res pravi kristjani ali smo kristjani le na papirju, s katerim dokazujemo prejem svetih zakramentov? Morda nas ljudje ob nedeljah nekajkrat vidijo pri sveti maši.

Da se res iskreno pokesamo svojih grehov, bi mogli najti 3 značilnosti:

1. 

   Odkritost: to pomeni, da smo pogumno odkriti pri razkrivanju lastnih napak in da nedvomno odklanjamo zlo. Najprej je to odkritost do slabe vesti, potem do Boga in seveda tudi do spovednika. To nam daje močno zagotovilo, da bomo opravili dobro spoved. Vélika žena, Adrianne von Speyr, je o odkritosti zakramenta sprave zapisala takole: „ Biti moramo neizprosni sami s seboj, gledati Gospodu v oči in se prepustiti njegovi resnici. Zakrament odpuščanja ni psihološka zadeva, ko razmišljamo o sebi in gledamo vase, gre za vprašanje, kako se približati Bogu. To pa dosežemo samo z močno voljo, da se pokažemo Bogu taki, kakršni smo.“ In še dodaja: „Dobro pazimo, da obtožba ne bo klepet.“
2. Druga značilnost pristnega kesanja so odločitve, povezane s kesanjem. To pomeni, da smo pri izpovedovanju zelo iskreni, vendar odločeni, da se poboljšamo. Greh je potrebno povedati, vendar je še bolj pomembno, da odločno sklenemo, da se bomo ločili od njega. Odločitev mora biti natančna, konkretna in primerna. Če odločitev ne bo določena, je malo verjetno, da se bomo mogli res poboljšati. Pri odločitvi moramo biti stvarni. Odločitev mora biti primerna.
3. Tretja značilnost pristnega kesanja je poprava. Če je kesanje resnično in globoko, je treba storjeno zlo popraviti. Poprava mora biti primerna. Prešuštva ne moremo popraviti z molitvijo rožnega venca. Neke večje krivice ne moremo popraviti tako, da damo vbogajme. Poprava mora znova postaviti tisto, kar je porušeno. Storiti je potrebno vse, kar je možno storiti.

Po načelnem razmišljanju o sami spovedi, si sedaj poglejmo neposredno izpraševanje vesti. Pri tem si bom pomagal z vprašanji glede na BLAGRE, ki jih najdemo pri evangelistu Mateju (Mt 5,1-10):

1. „Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.“

• Ali znam biti ponižen?
• Ali zmedeno iščem spoštovanje drugih?
• Veliko govorim o sebi in svojih stvareh?
• Imam navado, da ponižujem druge?
• Sem morda ljubosumen na uspehe drugih?

2. „Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.“

• Se znam opravičiti za svoje napake?
• Sem kdaj prejel zakrament spovedi brez kesanja? (Spoved brez iskrenega kesanja je neveljavna!)
• Znam jokati s tistimi, ki jočejo?
• Sem trdosrčen do kakšnega trpljenja? Si zatiskam oči pred potrebami bratov in sester?
• Kaj storim proti velikemu trpljenju na svetu? Kaj storim glede problema lakote?

3. 

   „Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.“

• Imam zlobno in preračunljivo srce?
• Imam potrpljenje s seboj? Znam v sebi videti Božje darove?
• Se imam doma navado zahvaliti za tisto, kar prejemam?
• Sem nasilen v mislih, besedah in dejanjih?
• Znam odpuščati? Ali koga sovražim?

4. „Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.“

• Se zavedam, da je človekova največja težava zvestoba Božji volji?
• Iščem Božjo voljo? Vsaj v velikih odločitvah?
• Se zatekam k molitvi in po nasvet k modrim ljudem, ko je težko razbrati Božjo voljo?
• Sem pozoren na izbiro prijateljev? Dopuščam, da v mojo hišo prihaja zlo?
• Molim za svetost Cerkve? Ali ob tem prosim Boga za dar svetih duhovnikov?

5. „Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.“

• Imam navado obsojati druge?
• Sem morda nezaupljiv, zloben, ko govorim o dobroti drugih?
• Imam navado ljudem dajati vzdevke? Kako popravim krivične vzdevke, ki pripadajo drugim?
• Imam navado zabavljati čez ljudi? Sem koga uničil ali užalil s svojim jezikom?
• Imam sovražnike? Znam odpuščati sovražnikom?
• Znam prositi in moliti za sovražnike? Sem morda maščevalen?

6. 

   „Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.“

• Jezus ne zavrže grešnika, ne trpi pa hinavca. Se zavedam svoje grešnosti?
• Obstaja dvoličnost v mojem verskem vedenju?
• Sem morda kaj hudega prikril pri preteklih spovedih? Vsak smrtni greh, ki je hote zamolčan ali prikrit, mora biti dobro izpovedan. Ali to vem?
• Sem kdaj storil bogoskrunstvo? Sem prejel evharistijo, ko sem bil v smrtnem grehu?
• Lahko rečem, da me ne gane češčenje denarja, dela, uspeha, kariere?
• Je v meni oboževanje spolnosti? Če je v tebi velika spolna zmeda, ne zadošča, da se spoveš. Razširiti moraš svoje obzorje. Preberi kaj, kar te bo sprostilo. Pojdi k duhovniku in se mu zelo odkrito zaupaj.

7. „Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.“

• Imam navado delati razprtije, vnašat razdor, govoriti o napakah drugih?
• Sem doma nasilen? Ponižujem druge? Sem ljubosumen? Širim obrekovanje, sumničenje?
• Ali skušam ustvariti okrog sebe veselje, dajati luč in upanje? Ali gojim optimizem, ki izhaja iz moje osebne vere?
• Sem graditelj družinske enotnosti, enotnosti v župniji, v svoji skupini, na delovnem mestu?
• Sem morda zanetil spore? Sem pripravljen, da se spet popravijo?

8. „Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.“

• Ali iščem v vsaki stvari Božjo voljo?
• Ali sem sposoben kaj pretrpeti za Kristusa, za zvestobo Njemu?
• Sem sposoben tudi s ponižanjem plačati za dobro stvar, za stvar vere?
• Sem pripravljen iz ljubezni do Kristusa trpeti tudi zasmeh?
• Kaj storim, da bi oznanjal vero? Imam pri tem težave? Oznanjam v svojem okolju Kristusa s svojo vero in svojimi deli?

In ob koncu še nekaj vprašanj glede na PRVO ali NAJVEČJO ZAPOVED, ki jo je postavil Jezus. Na vprašanje: „Katera je prva od vseh zapovedi?“, Jezus odgovarja: „Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.“

• Ali lahko rečeš, da ljubiš Boga z vso močjo? Koliko časa dnevno posvetiš Bogu?
• Ali se zatekaš k Bogu le tedaj, ko te je strah in si v težkih trenutkih?
• Poznaš Njegove zapovedi?
• Si se navajen zahvaljevati Bogu?
• Je tvoja molitev res pristen stik z Bogom?
• Ali se v težavah posvetuješ z Bogom?
• Koliko časa na dan posvetiš Božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu?
• Kakšno je tvoje mnenje o Cerkvi? Ali veš, da se ob zavrnitvi Cerkve oddaljiš od pristne Kristusove misli, ko je rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša. Kdor vas zaničuje, mene zaničuje?“
• Prvi sovražnik Cerkve je nevednost. Ali se kaj trudiš, da bi spoznal misel Cerkve? Kakšne poudarek daješ nauku papeža in škofov?
• Je Cerkev tvoja Mati? Ali si jo kdaj zaničeval?
• Znaš Cerkev braniti? Lahko rečeš, da jo ljubiš kot mater?

Drage gledalke, dragi gledalci TV Exodus!

Bolje je torej odpustiti, kot trpeti. Bolje je dopustiti in vse postoriti, da nam Bog odpusti, ter nas tako pozdravi. V nas in okrog nas se bosta vrnili sreča in zadovoljstvo. Kdo si tega ne želi?

Sebi in vsakemu izmed Vas želim, da bi zmogli korak vere do duhovnika Cerkve in pred njim najprej resnično prepoznali, potem pa izpovedali vse grehe, ki nas težijo, ter res naredili trden sklep za poboljšanje – pri vsem pa naj nam dobri Bog pomaga s svojo milostjo.

Želim vam doživeto veliko noč, polno upanja in vere, da je Kristus premagal temo greha in smrti – KAJTI ON MED NAMI ŽIVI IN NAS LJUBI - AMEN!

Blagoslov obnovljenega Lurškega oltarja v baziliki v Mariboru

Na god Lurške Matere Božje je bil v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru blagoslovljen obnovljen lurški oltar. Po dobroti številnih dobrih ljudi, ki jim Luška Marija veliko pomeni in so pred njo izprosili mnogotere milosti, smo lahko konec leta 2012 obnovili oltar Lurške Matere Božje, ki je bil v tej več kot 110 let star baziliki postavljen leta 1908, ob zlatem jubileju prikazovanj v Lurdu. Kakor je zapisano v zgodovinski knjižici, je kip Lurške Gospe starejši. Narejen je bil v Parizu v kiparski delavnici „Verrebut, naslednik slavnega umetnika Rafaella“. 5. oktobra 1884 so kip pripeljali v Maribor in 5. januarja 1885 ga je škof dr. Jakob Stepišnik slovesno okronal.

Pri sv. maši, ki jo je daroval župnijski upravitelj p. Tomaž Hočevar ob somaševanju gvardijana samostana p. Jožeta Urbanije in g. Ivana Černevška, se je ob 9. uri zbralo okrog 70 vernikov, ki so zbrano sodelovali in prepevali lurško pesem Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo Lurško Gospo. AVE, AVE, AVE Marija…. Obnovljeni oltar je po sveti maši blagoslovil župnijski upravitelj p. Tomaž.

Še enkrat Bogu hvala za vse dobrotnike, predvsem pa goreče častilce Lurške Matere Božje. Naj nam Marija, ki se je v Lurdu predstavila kot „Brezmadežno spočetje“, izprosi zdravja na duši in telesu.

Še več FOTOGRAFIJ

Fotografije zimskih sprehodov in še drugo

1. sprehod - med sprehodom je snežilo   

2. sprehod - po sneženju je posijalo sonce

3. sprehod - obisk 29. ZLATE LISICE in pohod do hotela Bellvelou 

4. obisk domačih ob praznovanju rojstnega dne

FOTOGRAFIJE JASLIC 2012

Vabim na ogeld fotografij JASLIC 2012:

- Maribor - bazilika pri Frančiškanih   
- Ljubljana - Dravlje
- Stična
- NM - frančiškani
- NM - stolnica
- Stopiče
- Šentjernej
- praznično razsvetljena vas ZAVINEK pri Škocjanu na Dolenjskem
- Nova Gorica - Kostanjevica
- Nova Gorica - pri mami
- Novo Gorica - pri sestri - družini PROHAN
- Sveta Gora pri Gorici
- Maribor - stolnica 
- Maribor - Sv. Rešnje Telo
- Nazarje
- Nazarje - sestre klarise

BOŽIČNA - NARODNOZABAVNA

GLEJTE, PRIHAJA!

Prispevek na TV Exodus, krščanski televiziji ob TV misijonu v adventu 2012

Glejte, prihaja!

Mir in dobro!

Drage gledalke, dragi gledalci TV Exodus, naše krščanske televizije. Res lepo je, da jo imamo – za mene osebno, pravi čudež. Koliko lepih besed in pesmi o Bogu moremo slišati vsak dan in si tako svojo dušo napolniti z dobrim in svetim. Prvi čas Cerkvenega leta se bliža koncu, saj nas samo še par dni loči od Božiča. Naj besede, ki vam jih želim podati, pomagajo pri sami pripravi in tudi praznovanju božičnega praznika. Bog po teh močnih časih, in advent je eden izmed takih časov, močno posega v naša življenja. Želi nam podariti VEČ; želi, da se kot njegovi otroci spreobrnemo, postanemo drugačni. Nihče nam ne more dati tega kot naš Bog Oče, ki je poslal svojega Sina na ta svet, da ga odreši in da se mi lahko po Jezusu zveličamo. Ni je na tem svetu poti, ki bi jo nekdo prehodil, kot jo je prehodil sam Bog in to zame, zate, za vse nas, da bi bili srečni, oziroma odrešeni. Pot Boga je od Božiča do Velika petka v vstajenje ali kot nam govori umetnik po enih zelo zanimivih jaslicah: „Iz jaslic prihaja, s križem odhaja, na oltarju pa z nami ostaja Emanuel - Bog z nami.“

Kakor na adventnem venčku počasi zagorijo štiri svečke, tako je tudi to razmišljanje sestavljeno. S pomočjo božje besede, odlomkov evangelija, se želim približati skrivnosti Božičnega praznika in ob tem začutiti veselje in upanje, ki ga Prihajajoči iz višav prinaša.

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo,

pijanostjo in skrbmi za to življenje

in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.

Prišel bo namreč nad vse prebivalce po vse zemlji.«

Lk 21,34-35

S temi besedami evangelija je zarezala v naše srce božja beseda prve adventne nedelje. Božja beseda, ki nam v teh kratkih dnevih pred Božičem govori, da se je potrebno pripraviti, da je potrebno čuti, skratka vse je potrebno urediti in postoriti, da bo imel tisti, ki prihaja, prostor. Kristjan je adventni človek ali pa ne uresničuje svojega poklica. To pomeni, da smo v nenehnem pričakovanju, v nenehni pripravi na prihod Njega. Sicer ne vemo kdaj pride, vemo pa, da zagotovo pride. Ne vemo, kako bo prišel, vemo pa, da bodo predhodna znamenja. Sveto pismo govori o potresih in povodnih, skratka močni naravni pojavi so pokazatelji, da Gospod prihaja. Vendar, pravi evangelij ob začetku adventa:

»Zato čujte in vsak čas molíte,

da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo,

in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,36)

Da Vas Gospod ne najde nepripravljene, polne strasti in zasvojenosti, polne človeškosti. Prvi Kristusov prihod se je zgodil ob njegovem rojstvu na ta svet in sprejetju človeške narave; drugi se dogaja danes po naših molitvah in sv. daritvah na oltarjih ter tudi po Božji besedi in zakramentih; tretji prihod pa se bo zgodil ob njegovem drugem prihodu, ko bo prišel v vsem veličastvu svoje slave, da odreši vse, kar je poklicano k odrešitvi. Marija je sprejela od angela sporočilo, da bo rodila Odrešenika sveta – Emanuela, kar pomeni Bog z nami.

Na drugi postaji adventa nam Janez Krstnik iz puščave vpije in govori s preroškimi besedami preroka Izaija:

»Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!« (Lk 3,4)

Nemogoče je pričakati Odrešenika in pri tem osebno nič postoriti za to. Potrebno je spreobrnjenje srca, ki pripelje do drugačnega mišljenja in tudi ravnanja. Zato na tretjo adventno prihajajo k Janezu različni stanovi z vprašanjem.

Tisti čas so množice spraševale Janeza:

»Kaj naj storimo?«(Lk 3,10)

Vsakega Janez pouči, mu svetuje, da se naj poboljša v konkretnih dejanjih; lahko bi rekli, naj se poboljša v ljubezni do bližnjega. Kar pričakuje Jezus od nas je naše konkretno spreobrnjenje; niso dovolj samo obljube, da se bomo poboljšali, ampak naj naše življenje rodi tudi dejanja. Zgled dobimo v evangeliju četrte adventne nedelje.

Elizabeta je polna Svetega Duha

na ves glas vzkliknila in rekla:

»Blagoslovljena ti med ženami,

in blagoslovljen sad tvojega telesa! (Lk 1,41b-42)

Čudovit vzor v izpolnjevanju božjih povabil nam je prav Marija. Njen DA, naj se zgodi, se spremeni v obliko nesebične pomoči svoji sorodnici. Marija se ne zapre in ne čaka, kaj se bo zgodilo, ampak je njeno pričakovanje strežba in služenje drugemu, tistemu, ki najbolj potrebuje pomoč. Sorodnica Elizabeta jo je gotovo potrebovala zaradi njene nosečnosti v starosti. Marijina drža je drža poguma in vere, drža, ki kaže, da je naše krščanstvo še kako potrebno oplemenititi z dobrimi deli.

Advent, se na zadnjo - četrto adventno nedeljo prevesi v božični praznik Jezusovega rojstva

Angel pa jim je rekel:

»Ne bojte se!

Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo.

Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik,

ki je Kristus, Gospod«. (Lk 2,10-11)

Preprosti pastirji so prvi slišali o rojstvu Odrešenika, ki je prišel na ta svet; prvi so ga tudi videli in prvi počastili. Tisti najbolj preprosti in svobodni; neobremenjeni z kakršnimi koli predsodki se napotijo na mesto Odrešenikovega rojstva. Zelo pomembno je slišati angelsko oznanilo: Ne bojte se! To oznanilo naj bo klic tudi vsem nam, dragi bratje in sestre, drage družine, žene in možje, mame in očetje, starši in otroci. Prihajajoči Odrešenik je z nami in nam govori, da je vsak strah v našem življenju odveč. Stiske so bile in bodo, vendar s Kristusom so že premagane, potrebno je to samo sprejeti in vsak dan neomajno verovati. Današnjemu prestrašenemu človeku imamo kot kristjani veliko za povedati; še več, naj naša dejanja govorijo o pokončnosti in drznem koraku upati se braniti človekovo življenje za vsako ceno. Glede na to, da je človek današnjega časa doživel neslutene možnosti razvoja, je tudi dočakal največji napad na samega sebe kot takega, na življenje od spočeta do smrti saj v takšni ali drugačni obliki nad človekom visi meč smrti. Vsakemu posebej in vsem skupaj kličem: Glejte, prihaja! On, ki je življenje samo, ki daje življenje. Zato velja še enkrat angelski pozdrav na betlehemskih poljanah, ki naj seže do vseh domačih ognjišč: Ne bojte se! ODREŠENIK JE ROJEN, VESELITE SE!

Drage gledalke, dragi gledalci, prav vseh vas se more v tem trenutku Gospod dotaknit in vam podarit svoj mir. Ne verujte temu svetu, ki slepi in vabi na kriva poti. Verujte Jezusu, ki je resnica sama. Ne verujte ljudem, ki na hitro ponujajo zdravje in srečo, saj je naš Bog zdravnik naših duš in teles. On more nerodovitno telo napravit rodovitno. On more kruljavega pozdraviti, slepemu odpreti oči, gluhemu ušesa, nememu razvezat jezik, on, naš Bog more nekoga od mrtvih obuditi. Zakaj potem iskati drugega odrešenika in tolažnika. Zakaj zapuščati Jezusa in bežati k bioenergetikom, bralcem iz kart, kave in ne vem še le česa, zakaj verovati v nebesna znamenja in v njih zapisani usodi. Naša življenja so zapisana na Božji dlani in on nas vodi; niti las na glavi se ne more izgubiti brez njegove volje. Prepustite se našemu Bogu, izročite mu svoja življenja. Podarite mu čas v molitvi, branju Svetega pisma in obhajanju zakramentov, res, dopustite, da se vas on dodatke in da Sveti Duh napolni vse vaše delo od pet do glave. Začutite njegovo božansko moč. Bog, naš Oče, svojih otrok nikoli ne zapusti, vedno ga skrbijo, vedno želi,da bi bili blizu njega. Prav v tem trenutku, po teh mojih besedah, prihaja k Vam. Odprite svoja srca. Če čutite ovire: neodpuščanje, zamere, sovraštva – čimprej to odstranite, miselno ali še bolje, preko zakramenta svete spovedi. Kristjani imamo neverjetno moč, ki je močnejša od atomske bombe, to je sveta spoved. Prihajamo radi pred usmiljenega očeta, on nas čaka kot izgubljene sinove in hčere; za nas ima pripravljeno veselje in radost, ki ga želi izliti v naše srce. Drage gledalke, dragi gledalci, naj vas vse naš dobri Bog blagoslovi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha - AMEN

Blagoslovljen Božič voščim!

VIDEO POSNETEK NA TV EXODUS!